Jedro

Če je bil poslovni prostor prodan, ne more biti več zajet v ugotovitvi obsega skupnega premoženja pravdnih strank, ampak bi toženec lahko postavil le ustrezni obligacijski zahtevek.

Izrek

Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ( I. in III. tč. izreka ) potrdi .

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta deleža na skupnem premoženju pravdnih strank, ki ga tvori: stanovanje v K., osebno vozilo znamke R. 4, dvokrilna omara in ogrodje postelje v spalnici, klubska mizica, regal omara, termoakumulacijska peč in barvni TV sprejemnik v dnevni sobi, pralni stroj Candy, pomivalno korito, štedilnik Rade Končar, hladilnik Gorenje, tri viseče omare, dvodelna samostojna miza in štirje stoli v kuhinji, kad, bide, WC školjka, bojler, toaletna polica pod ogledalom, ogledalo in trije viseči elementi v kopalnici, enaka, 50% : 50% (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po tožbi glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje pravdnih strank psiha in dve nočni omarici (v spalnici), kavč, fotelj in telefon Iskra (v dnevni sobi), dvodelna samostojna omara (v kopalnici) ter tudi tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici najemnino za obdobje od januarja 1997 do 30.9.1997 v znesku 2.400 EUR v tolarski protivrednosti na dan plačila, vse v roku 15-ih dni po pravnomočnosti (2. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna plačati tožencu znesek 1.609.855,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov, navedenih v 1. odst. 3. točke izreka sodbe ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo, kot tudi zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi poslovni prostor v K. (3. točka izreka). Zaradi umika nasprotne tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da spada v skupno premoženje pribor za hrano in pijačo, posteljnina, sesalec, likalnik in glasbeni stolp je postopek v tem delu ustavilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica v delu glede naloženega ji plačila zneska 1.609.855,00 SIT in v delu glede "neugotovitve obsega prispevka tožeče stranke z delom v skupnem gospodinjstvu" in smiselno predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu oz. podrejeno, razveljavitev in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da tožencu ni dolžna ničesar plačati. Prisiljena se je bila odseliti iz stanovanja, kamor so prihajale položnice, ki jih je do takrat plačevala. Položnice je plačevala, dokler ji toženec ni prenehal pošiljati položnic. Do zamude pa je prišlo, ker toženec ni poravnal položnic, zato do obresti ni upravičen. Pritožuje se, ker da sodišče ni odločilo o njenem prispevku z delom v gospodinjstvu v času trajanja ekonomske skupnosti, o tem ni izreka, ampak je to sodišče omenilo le v obrazložitvi.

Toženec se pritožuje po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnica šele na zadnji obravnavi trdila, da je prostor prodan na dražbi, za to trditev pa ni predložila nobenih dokazov. Zato je toženec to štel kot nedokazano in zahtevka ni spremenil. Toženec je nakup poslovnega prostora sofinanciral, finaliziral, prenovil ob požaru, nakupil zaloge materiala, itd. Sodišče prve stopnje zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, v posledici je zmotno uporabilo materialno pravo, odločitve se ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožuje se v delu, ko je zavrnjen višji zahtevek (nad 1.293.567,00 SIT glede vrnitve posojila). Navaja, da je B.K. d.d. zoper njega vložila izvršbo zaradi neplačila posojila in sicer s prodajo stanovanja v K.. Dolg izvira iz dejavnosti in je znašal z obrestmi 1.710.028,00 SIT (tožnica je poravnala 338.213,00 SIT), toženec pa ga je v celoti sam poravnal po razpadu zakonske zveze, 1.060.028,00 SIT pa po razvezi, o tem je tudi predložil dokaze. Zato je upravičen do povrnitve celotnega zneska. Meni, da njegov delež na poslovnem prostoru znaša 90%, saj je sam finaliziral ta poslovni prostor, tako da je položil električno napeljavo, vodo, talno opremo, ometal in prepleskal zidove ter kupil notranjo opremo, ko je prostor zgorel, pa je opravil vsa sanacijska dela. Navaja, da je po razpadu ekonomske skupnosti in po razvezi stanovanje prenovil. Stanovanje je bilo kupljeno po stanovanjskem zakonu za 10.000 DEM, to je plačal sam. Sodišče bi moralo razmejiti prvotno vrednost ob nakupu (kar znaša ob izdaji sodbe 20% sedanje vrednosti), kasnejša vlaganja ne morejo iti v prid tožnici. Stanovanje je bilo obremenjeno tudi s posojilom in v kolikor ne bi bilo poplačano, bi se banka iz tega poplačala in delež bi bil manjši. Zato meni, da je njegov delež večji (kot ga je vtoževal v višini 70%).

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je natančno in sistematično obravnavalo in tudi razjasnilo vsa odločilna dejanska vprašanja v zvezi z ugotovitvijo obsega in deležev na skupnem premoženju pravdnih strank in v zvezi z njunimi medsebojnimi obligacijskimi zahtevki (za vrnitev najetega posojila, za plačilo telefonskega priključka, za plačilo uporabnine za poslovni prostor ter uporabnine za stanovanje). Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča povsem ustreza zahtevam iz 8. člena ZPP, je vestna, skrbna in analitično sintetična. Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih in tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podan. Ker pritožbeno sodišče tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP) kršitev ni zasledilo, le kot odgovor k pritožbenim navedbam dodaja: K pritožbi tožeče stranke: Tožnica v pritožbi nasprotuje naloženemu ji plačilu po nasprotni tožbi v višini 1.609.855,00 SIT, čeprav iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da se dejansko pritožuje le v zvezi z ugoditvijo zahtevku toženca za vrnitev posojila (glede plačila 1.293.576,00 SIT), kar je razbrati iz njenih navedb, "da se je iz stanovanja morala izseliti in da je dolg plačevala, dokler ji toženec ni prenehal pošiljati položnic". Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, morata zakonca po razpadu zakonske skupnosti dolgove poravnati v sorazmerju z deležem na skupnem premoženju. Tisti, ki je odplačal več kot je bil dolžan glede na ugotovljeni delež, ima pravico to terjati od drugega. Zato sklicevanje tožnice na "odselitev iz stanovanja oz. prenehanje pošiljanja položnic", ni pravno relevantno. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo "tožničinega prispevka v delu v gospodinjstvu". Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi tožničin prispevek k nastajanju skupnega premoženja s tem, da je opravljala vsa gospodinjska dela, kot izhaja iz obrazložitve v zadnjem odstavku pete strani izpodbijane sodbe (2. odst. 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) in ob upoštevanju še drugih pravno pomembnih okoliščin v zvezi z deležem na skupnem premoženju pravdnih strank, ugotovilo, da je njun delež enak.

K pritožbi toženca: Neutemeljeno se toženec pritožuje zoper zavrnilni del nasprotne tožbe. Tožnica je na naroku 2.6.2004 (list. št. 124 spisa) povedala, da je bil poslovni prostor prodan na dražbi zaradi poplačila dolga, česar toženec ni prerekal, le vztrajal, torej ne glede na dejstvo prodaje, "da se ugotovi, da poslovni prostor spada v skupno premoženje". Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, če je bil poslovni prostor prodan, ne more biti več zajet v ugotovitvi obsega skupnega premoženja pravdnih strank, ampak bi toženec lahko postavil le ustrezni obligacijski zahtevek, kar pa ni storil, kot tudi sam navaja v vloženi pritožbi. Zato so tudi neupoštevne pritožbene trditve o deležu v višini 90% na (prodanem) poslovnem prostoru. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kolikšen del kredita je toženec poravnal po prenehanju ekonomske skupnosti 31.1.1997, pa do 14.6.2002 (stran 6,7 izpodbijane sodbe) in ugotovilo, da je poravnal znesek 2.587.152,00 SIT (po knjigovodski kartici za leto 1995 do 2002 - priloga B 27 spisa). Glede na ugotovljeni delež pravdnih strank na skupnem premoženju (50% : 50%) je zato pravilno odločilo, da je tožnica dolžna poravnati iz tega naslova polovico zneska, to je 1.293.576,00 SIT in zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je toženec upravičen do povrnitve celotnega vtoževanega zneska. Neutemeljeno tudi toženec izpodbija prvostopenjsko odločitev o enakih deležih (50%) pravdnih strank na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med osebnimi dohodki pravdnih strank ni bilo bistvenih razlik oz. so bili prejemki toženca še nekoliko manjši od tožničinih, da je bil njun prispevek (skrb za gospodinjstvo, vzgoja in varstvo otrok, opravljanje domačih del,...) v skladu z 2. odst. 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, približno enak, da sta oba najemala posojila in da z najemanjem kreditov toženec ni prispeval več kot tožnica k ustvaritvi skupnega premoženja . Teh dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča toženec ne prereka in tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec večjega deleža na skupnem premoženju (od 50%) ni dokazal. Vlaganja v stanovanje po prenehanju zakonske zveze in odplačevanje kreditov po prenehanju zakonske zveze pa na višino deležev na skupnem premoženju ne vpliva več.

Pritožbeni razlogi niso podani, niti po uradni dolžnosti upoštevni, zato je sodišče druge stopnje pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).