Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so v pravnomočni delni sodbi z dne 12.6.2019 zajeti vsi konkretni dejanski stanovi, ki sta jih oba tožnika uveljavljala v tožbi z dne 9.12.2008. Na podlagi teh konkretnih dejanskih stanov pa je bilo odločeno tudi o materialnopravni predpostavki in sicer krivdni obliki iz 21. člena ZFPPod in sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženca nista ravnala z zahtevano kvalificirano obliko krivde.

V okoliščinah, ko sta dva upnika vložila predmetno tožbo, v kateri pa sta oba navajala iste konkretne dejanske stanove, zato zadeva ni mogla biti rešena na različna načina, kot to pavšalno in posledično zmotno navaja pritožnik. Pove le, da je bilo nepotrebno, da sta v vlogi tožnikov nastopala dva upnika, v celoti bi zadoščal en sam. Odškodninska odgovornost po določbah ZFPPod namreč ni omejena z višino terjatve posameznega upnika. Kot je bilo že pojasnjeno, so terjatve teh oseb bile pomembne le za pridobitev položaja upravičenega vlagatelja tožbe - upnika oziroma je terjatev materialnopravni kriterij, ki določa tudi procesni pojem stranke (upnika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi v tč. I., III. in IV. izreka.

II. Pritožnika in drugotoženec krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbenega zahtevka v znesku 484.979,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2000 do plačila pravdni postopek v tem delu ustavi (točka I izreka). Dovoli se sprememba tožbe (točka II izreka). Tožba prvega tožnika se zavrže (točka III izreka). Tožeča stranka nosi 92,1 % stroškov postopka, tožena stranka pa 7,9 % (točka IV izreka).

2. Zoper takšno odločitev, in sicer zoper točke I, III in IV (v tem delu se pritožuje tudi drugo tožnica) se pravočasno, po pooblaščenki, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožuje prvotožnik A. A. V pritožbi najprej povzema dosedanji del postopka in navaja, da je v tem postopku sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo za 41.729,26 EUR in ker je bil tožbeni zahtevek 16. 1. 2017 znižan na 516.975,24 EUR in dosojeni znesek 41.729,26 EUR in preostali zahtevek iz vloge prvega tožnika z dne 22. 2. 2023 31.995,91 EUR, tožnik tožbe ni umaknil za 484.979,33 EUR, temveč za 443.250,07 EUR. V skladu z odločitvijo v delni sodbi z dne 12. 6. 2019 je bil glede zneska 41.729,26 EUR v postopku uspešen tudi tožnik, saj je šlo za eno tožbo in zahtevek. V zvezi s točko III izreka sklepa tožnik navaja, da je sodišče napačno razložilo in uporabilo institut pravnomočnosti. V nadaljevanju povzema procesna dejanja in navaja, da delna sodba z dne 12. 6. 2019 v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 8. 1. 2020 zoper tožnika nima učinka in enako velja za sklep Vrhovnega sodišča II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018. Sodišče prve stopnje je zanemarilo subjektivne meje pravnomočnosti, saj ima pravnomočna odločitev učinek le med strankami, ki jih ta odločitev zajema oziroma na katere zahtevke se nanaša. Nato podaja razlago 21. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij in poudarja (ZFPPod), da ob omejitvi odgovornosti v skladu z 21. členom tega zakona to ne pomeni, da ne bi mogel drug upnik uveljavljati elementov v smeri, da omejitev iz prvega odstavka 21. člena ZFPPod, pa četudi gre za iste kršitve, ne velja, ker je bila škoda povzročena namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti, ali zahtevati odločitev na pravni podlagi, ki je bila dotlej prezrta. Dejstvo, da učinkuje delna sodba v korist vseh upnikov, teh razlag ne spremeni. Tožnik pred izdajo delne sodbe z dne 12. 6. 2019 ni imel možnosti navajati argumentov na katere je dodatno opozoril v vlogi z dne 22. 2. 2023, pa tudi možnosti pritožbe zoper delno sodbo z dne 12. 6. 2019 ni imel. Sodišče je z napačno uporabo instituta pravnomočnosti in neupoštevanjem subjektivnih meja pravnomočnosti prekršilo prvi odstavek 319. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP, s tem pa je bila storjena tudi bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseženo tudi v ustavni pravici pritožnika do enakega varstva pravic in poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave). V zvezi s točko IV sklepa tožnik in drugotožnica navajata razloge zaradi katerih menita, da je treba za potrebe odmere stroškov odločati ločeno po temelju in višini in se v ta namen sklicujeta na razlago v sodni praksi, ki jo tudi citirata. Opozarjata, da je bil prav v tej zadevi velik del dokaznega postopka namenjen dokazovanju temelja zahtevka, saj toženca v tem postopku nista ugovarjala zoper višino škode, povzročeno s posameznimi protipravnimi ravnanji. Dodajata še, da sodišče pri odločitve o stroških ni upoštevalo, da je bil tožbeni zahtevek z vlogo z dne 6. 1. 2017 znižan na 516.975,24 EUR, pri tem ni šlo za znižanje zaradi neutemeljenosti, temveč zato, ker je bil zahtevek delno izpolnjen po drugi osebi v postopku izvršbe. Znižanju zahtevka ni nasprotoval nobeden od tožencev, zato je mogoče pri izračunu uspeha v sporu izhajati iz vrednosti znižanega zahtevka 516.975,24 EUR. Iz previdnosti še opozarjata, da je drugega toženca ves čas postopka zastopal isti odvetnik, ki je zastopal tudi prvega toženca. Odločitev drugega toženca, ki je poleg tega za zastopanje pooblastil še enega odvetnika oziroma odvetniško pisarno, ne more imeti vpliva na odmero pravdnih stroškov, saj sodišče stranki ne priznava stroškov za dva odvetnika. Tožnik zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v I točki delno, v III in IV točki pa v celoti razveljavi, vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Na pritožbo je odgovoril drugo toženec. V odgovoru navaja, glede točke I izreka, da tožnika nista enotna sospornika, zato si tudi uspeha v postopku ne moreta deliti, zato je zmotna trditev, da je prvi tožnik uspešen z zneskom 41.729,26 EUR. Glede točke III izreka drugo toženec navaja razloge in jih tudi utemeljuje z razlago v sodni praksi in teoriji, da subjektivne meje pravnomočnosti delne sodbe z dne 16. 9. 2019 zadenejo vse potencialne tožnike in zato ima ta sodba razširjene subjektivne meje pravnomočnosti in ne učinkuje zgolj na stranke predmetnega pravdnega postopka. Glede navedb, da je prvo tožniku potrebno priznati, da uveljavlja, da omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 21. člena ZFPPOD ne velja poudarja, da je enake navedbe podala tudi druga tožnica in je o njih bilo že odločeno z delno sodbo z dne 16. 9. 2019. Glede tega je odločilo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu II Ips 60/2018. Škoda, ki jo opredeljuje drugi odstavek 19. člena ZFPPOD ni pravno relevantna škoda po členu 263 ZGD-1. Tožnik bi pa za tožbo moral imeti tudi pravni interes, ki ga nima, glede na to, da je bilo že predhodno ugodeno na podlagi zahtevka drugo tožnice. Tudi glede točke IV izreka navaja razloge, zaradi katerih meni, da ni mogoče uporabiti metode ločenega vrednotenja uspeha po temelju in višini. Glede delnega poplačila s strani tretje osebe pa to ne ustreza izjemi po prvem odstavku 158. člena ZPP, saj toženca nista bila tista, ki sta uporabila delno izpolnitev. Drugo toženec zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K tč. I. izreka sklepa sodišča prve stopnje

6. V tej točki izreka je odločeno o delnem umiku tožbenega zahtevka prvo tožnika (v nadaljevanju pritožnik). Pritožnik v pritožbi navaja, da bi znesek glavnice moral biti nižji, torej v znesku 443.250,07 €, ne pa 484.979,33 €.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tovrstne navedbe ne konstituirajo nobene procesne kršitve, ki bi se lahko umestila bodisi med absolutne ali relativne bistvene kršitve. Glede slednjih veljata še posebni predpostavki. Nepravilna uporaba ali neupoštevanje kakšne procesne določbe mora vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe (prvi odst. 339. člena ZPP). Takšen vpliva pa mora izkazati pritožnik z izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanimi trditvami v pritožbi, ker tovrstne kršitve niso del uradnega preizkusa. V pripravljalni vlogi z dne 22.2.2023, na katero se v pritožbi sklicuje, je izrecno opredelil znesek, pri katerem vztraja (31.995,91 €, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2000 do plačila) ne pa znesek, ki ga umika. Da tega učinka (vzročno posledične povezanosti) ni, izhaja iz tč. III. izreka sklepa, kjer je bila tožba pritožnika zavržena. Pritožnik je torej z odločitvijo na podlagi sklepa, ki je predmet pritožbenega preizkusa, bil neuspešen v celoti. Iz navedenih razlogov je zato nepomembno ali je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo razliko med zneskom, ki je bil umaknjen ali zneskom, ki se je še naprej vtoževal. Dodatek s trditvijo, da je pritožnik bil uspešen v že pravnomočno zaključenem postopku (41.729,26 €) ker je šlo:"...za eno tožbo in zahtevek", pa se logično izključuje z nadaljnjimi navedbami, s katerimi skuša pritožnik sodišče druge stopnje prepričati, da pravnomočna odločitev o zahtevku drugo tožnice na njegov postopek v ničemer ne vpliva.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje te navedbe v pritožbi zavrača kot neutemeljene.

K tč. III. izreka sklepa sodišča prve stopnje

7. Osrednji del pritožbe in tudi navedbe drugo toženca v odgovoru nanjo se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pritožnika. Pritožnik v pritožbi poudarja, da v postopku izdaje sodbe z dne 12.6.2019 ni imel možnosti sodelovati, je pa v vlogi z dne 22.2.2023 dodatno :"...opozoril..na argumente..". Sodišče druge stopnje je v to vlogo vpogledalo in ugotovilo, da se je pritožnik skliceval na:"Dejanje je opisano že v IV. točki tožbe.....in kasnejših vlogah" in ga je še enkrat opredelil in sicer preknjiženje vrednostnih papirjev dne 10.4.2007 in istega dne še denarnih sredstev, vse na škodo B d.o.o. in v korist C d.o.o..

V citirani sodbi sodišča prve stopnje z dne 12.6.2019 je ta historični dogodek naveden (drugi odstavek na strani 3) med drugimi, ki sta jih oba tožnika navedla že v tožbi (navedeni je zapisan v tč. IV tožbe). Ti dogodki so tvorili spodnjo premiso sojenja, torej konkreten dejanski stan. Ta dejanski stan pa je odločilen za določitev objektivnih meja pravnomočnosti, ki povedo, na katere dele sodne odločbe se pravnomočnost nanaša in kaj je predmet pravnomočnosti1. Uveljavljena in ustaljena pa je razlaga, da je kompleks dejstev, na katerem temelji sodba, v celoti zajet s pravnomočnostjo odločitve v izreku (procesna ekvivalenčna teorija)2. 8. Sodišče prve stopnje je razloge o zavrženju tožbe podalo predvsem v 8. tč. obrazložitve in poudarilo :"...tožnik s tožbo sedaj zahteva odločanje o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata).". Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo, kdo ima na podlagi posebnih določb ZFPPod (22. člen) pravdno (procesno) legitimacijo (stečajni upravitelj) oziroma mora izpolniti še materialnopravni kriterij (imeti mora položaj upnika, torej biti mora imetnik terjatve). Znesek, ki ga uveljavlja, gre v korist vseh oškodovanih upnikov, zato se tudi kot upravičenec (prejemnik plačila) določi stečajna masa stečajnega dolžnika. Vendar je bistvo razlogov sodišča prve stopnje v razlagi, da: "To tudi pomeni, da ne more vsak posamezen upnik posebej uveljavljati plačila odškodnine v stečajno maso iz naslova istih kršitev obveznosti članov uprave......Prvi tožnik pa dejansko, enako kot druga tožnica, vtožuje odškodninsko odgovornost tožencev po 19. členu ZFPPod, iz naslova istih kršitev oziroma protipravnih ravnanj tožencev, kot druga tožnica.".

Sodišče druge stopnje s poudarjanjem besednih zvez "istih kršitev..." ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so v pravnomočni delni sodbi z dne 12.6.2019 zajeti vsi konkretni dejanski stanovi, ki sta jih oba tožnika uveljavljala v tožbi z dne 9.12.2008. Zato so neresnične navedbe v pritožbi: "Tožnik pred izdajo delno sodbe z dne 12.6.2019 ni imel možnosti navajati argumentov, na katere je dodatno opozoril v vlogi z dne 22.2.2023.....". Kot je sodišče druge stopnje že povzelo v prvem odstavku tč. 7. obrazložitve tega sklepa, je ta konkreten dejanski stanj ostajal ves čas postopka popolnoma nespremenjen. Na podlagi teh konkretnih dejanskih stanov pa je bilo odločeno tudi o materialnopravni predpostavki in sicer krivdni obliki iz 21. člena ZFPPod3 in sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženca nista ravnala z zahtevano kvalificirano obliko krivde (tč. 33. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je torej vse konkretne dejanske stanove podredilo (subsumiralo) zakonskemu dejanskemu stanu iz citiranega drugega odstavka 21. člena ZFPPod in sprejelo pravni zaključek, da toženca nista ravnala namenoma ali iz hude malomarnosti. Objektivne meje pravnomočnosti se torej nanašajo tudi na to posebno materialnopravno predpostavko. Odločba sodišča prve stopnje je (v povezavi s sodbo sodišča druge stopnje z dne 8.1.2020) torej pridobila formalne in materialne učinke pravnomočnosti, glede slednje torej tudi pozitivno (to, kar je pravnomočno razsojeno, je treba šteti za resnično) in negativno (prepoved ponovnega odločanja o isti stvari)4. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti sodnih odločb je tudi ustavnopravno varovana in jo morajo spoštovati vsi, torej tudi sodišča5. 9. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih je bil ta pravdni postopek zoper pritožnika prekinjen (šele) s sklepom z dne 11.4.2017, kajti potrebno je bilo odločiti o tem ali pritožnik izpolnjuje materialnopravni kriterij "upnik", ki mu daje tudi procesno legitimacijo. Zaradi pravnomočne odločitve, da ima terjatev zoper stečajnega dolžnika v znesku 31.995,91 €, se je nato ta postopek, v katerem je imel pritožnik ves čas položaj stranke, nadaljeval dne 29.11.2021 (tč. 5. obrazložitve).

10. Bistveno pa je in kar v pritožbenem postopku ni sporno (in je že bilo povzeto), da pritožnik ni navajal nobenih trditev in tudi ni predlagal nobenih drugih ali posebnih dokazov zanje, ki jih sodišče prve stopnje bodisi ne bi upoštevalo ali ne izvedlo in se nanašajo na dejanske okoliščine od katerih je odvisna razlaga materialnega prava glede krivdnih oblik obeh tožencev. V teh okoliščinah, ko sta dva upnika vložila predmetno tožbo, v kateri pa sta oba navajala iste konkretne dejanske stanove, zato zadeva ni mogla biti rešena na različna načina, kot to pavšalno in posledično zmotno navaja pritožnik. Pove le, da je bilo nepotrebno, da sta v vlogi tožnikov nastopala dva upnika, v celoti bi zadoščal en sam. Odškodninska odgovornost po določbah ZFPPod namreč ni omejena z višino terjatve posameznega upnika. Kot je bilo že pojasnjeno, so terjatve teh oseb bile pomembne le za pridobitev položaja upravičenega vlagatelja tožbe - upnika oziroma je terjatev materialnopravni kriterij, ki določa tudi procesni pojem stranke (upnika).

11. Stališča o subjektivnih mejah pravnomočnosti, ki jih obe stranki pritožbenega postopka poudarjata, prezreta okoliščino, da je pritožnik bil stranka postopka ves čas, zato ga ni mogoče šteti kot "tretjo osebo". V te položaje se namreč praviloma uvrščajo osebe, ki v postopkih niso sodelovale, se pa nanje raztezajo pravne posledice iz sodnih odločb. Zato se sodišču druge stopnje zdi prepričljivejša razlaga, da se lahko tožba zoper pritožnika zavrže zaradi specifičnosti pravne ureditve, ki se kaže v tem, da višina terjatve posameznega upnika v ničemer ne vpliva na višino odškodninske odgovornosti obeh tožencev (torej zadošča, da postopek uvede en sam upnik); zaradi njegovega položaja stranke (ko tudi zaradi začasne prekinitve postopka zoper njega ni bil v ničemer oviran, da bi navajal in dokazoval dejstva, ki bi se lahko podredila drugemu odst. 21. člena ZFPPod) in objektivnih vidikov pravnomočnosti, tožba zavrže tudi z razlago, da pritožnik od dneva pravnomočnosti t.i. "delne sodbe"6 ni imel več pravnega interesa za nadaljnje vodenje pravde. V povzetih posebnih okoliščinah tega primera, se njegov pravni položaj ni mogel v ničemer več izboljšati. Zavrženje tožbe kot vrsta procesne odločitve pa tudi povzroča pravne učinke, ki so za pritožnika milejši kot je zavrnitev tožbenega zahtevka.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje navedbe v pritožbi zavrača kot neutemeljene.

K tč. IV. izreka sklepa sodišča prve stopnje

12. Sodišče druge stopnje v celoti zavrača navedbe pritožnika in druge tožnice o tem, da bi moralo sodišče pri odločanju o stroških uporabiti metodo ločenega odločanja o temelju in višini. Res je, da s citiranjem odločb sodišč opozarjata na takšno razlago v sodni praksi, toda citirata le nekatere odločbe višjih sodišč, te pa so v manjšini. V teoriji se razpravlja o tej metodi zelo omejeno (le glede povrnitve tistih stroškov za izvedence ali priče, ki nastanejo neodvisno od uspeha strank), pa še v tem delu se navaja, da stališča zagovornikov ločenega odločanja niso prepričljiva7. Čeprav (razumljivo) redke, so tudi razlage Vrhovnega sodišča praviloma nenaklonjene takšnemu pristopu8. Sodišče druge stopnje v nastali procesni situaciji, ko pritožnika niti ne pojasnita, kateri izmed tistih stroškov oziroma nagrad pa bi morali biti zajeti v "temelj" (četudi sodišče prve stopnje, zaradi uporabe četrtega odst. 163. člena ZPP ni odločalo o posameznih stroških, pritožnika zanje vesta, saj sta sodelovala (čeprav v delu ločeno, a z istim pooblaščencem) v postopku, v katerem so se dokazi izvajali), tudi če bi pritrdilo njuni materialnopravni razlagi, o tem ne bi moglo odločati. Tudi sicer pa je trditev o tem, da sta po temelju uspela v 100%, napačna; če bi bilo tako, bi bilo v stečajno maso vrnjenih več kot pol milijona € (če bi toženca odgovarjala s krivdno obliko hude malomarnosti ali namena), ne pa le 41.729,26 €.

13. Sodišče druge stopnje na navedbe o tem, da bi moralo sodišče upoštevati, da je med postopkom (5.1.2017) bil tožbeni zahtevek znižan iz 530.122,63 € na 516.975,24 € odgovarja, da gre za zanemarljivo razliko, ki je nastala tik pred koncem postopka (upoštevaje, da je postopek bil pričet v letu 2008 in bil pravnomočno končan v začetku leta 2020). Iz sklepa sodišča prve stopnje (zaradi že citiranega četrtega odst. 163. člena ZPP) tudi ni mogoče razbrati in zato tudi ne presoditi, katere nagrade in stroški in v kakšni višini so nastali po navedenem datumu. Odločanju o stroških postopka, čeprav je končni rezultat številčno (matematično) izražen, je zakonodajalec dal dovolj razlagalnega prostora, v katerem lahko sodišča vrednotenje (razlago materialnega prava) opravijo tako, da se upoštevajo "vse okoliščine primera". Z matematičnega vidika je razlika med uporabo obeh osnov minimalna (zgolj 0,2%), zato sodišče druge stopnje tudi v ta del izreka ni poseglo. Navedbo glede števila pooblaščencev je že pritožnik označil kot "previdnost", torej se zaveda, da o tem sodišče prve stopnje s tem sklepom ni odločilo.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo, ker je v celoti neutemeljena in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. člena ZPP).

15. Pritožnik in drugo tožnica s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo, mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti9 (prvi odst. 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP). Sodišče druge stopnje je prebralo odgovor na pritožbo in zato tudi ni prezrlo, da drugotoženec navaja razloge, s katerimi to potrebnost utemeljuje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sicer odgovor sestavljen skrbno, strukturirano in so razlogi podprti z razumnimi argumenti. Vendar je osrednji del navedb v pritožbi in odgovoru nanje (in tudi odločitev sodišča prve stopnje), usmerjen v tč. III. izreka in ta, ter razlogi zanj, so bistveni del odločitve. V tem delu pa odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato mora tudi drugotoženec nositi sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 Wedam Lukić D., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 156. 2 Prav tam, str. 162, 163; odločba US Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012, tč. 8:"Pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki pomenijo zaključen kompleks dejstev (historični dogodek), s katerim se utemeljuje določen tožbeni zahtevek, tudi dejstva, ki v postopku pred izdajo sodbe niso bila navedena, če so sestavni del dejstvenega kompleksa, na katerega se sodba nanaša." Enaka je razlaga sodišč splošne pristojnosti, npr. VSRS sklep II Ips 1/2014 z dne 26.11.2015, tč. 8. 3 2. odstavek:"Omejitev odškodninske odgovornosti po prejšnjem odstavku ne velja, če je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.". 4 D. Wedam Lukić, str. 148. 5 Npr. US Up-383/11 z dne 18. 9. 2013, tč. 19. 6 Ker to ne ustreza vsebini pojma iz 314. člena ZPP, šlo je za končno sodbo. 7 Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 31,32. 8 VSRS II Ips 563/2008 z dne 7.4.2011; VSRS II Ips 530/2005 z dne 22.11.2007, ki meni, da je tak pristop sprejemljiv le izjemoma (ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.). 9 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.