Jedro

Otrok, ki ne živi s staršem, ki je pridobil državljanstvo z naturalizacijo, v RS, ne more pridobiti državljanstva RS po 14. členu ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnice za sprejem njenega mladoletnega sina N.I. v državljanstvo Republike Slovenije, ker mladoletni sin ne živi s tožnico, ki ima slovensko državljanstvo, v Republiki Sloveniji, ampak po izjavi tožnice, ki je bila v postopku zaslišana, pri očetu v tujini. Ker pogoj iz 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) ni izpolnjen, tožena stranka vlogi ni ugodila.

Tožnica v upravnem sporu izpodbija odločbo in v njej smiselno navaja, da je bila zaposlena v vojni bolnici v Sloveniji, kot medicinska sestra, da je 1.7.1991 pristopila na slovensko stran in s tem ostala brez zaposlitve. Ker je bil brez zaposlitve tudi mož, s katerim sta uradno sicer razvezana, se je mož odločil, da gre z otrokoma (mladoletnim sinom in hčerjo) k sorodnikom. Nadalje še navaja, da na sodišče istočasno naslavlja še prošnjo za sprejem v državljanstvo RS tudi bivšega moža Z.I., saj bi bila navedena prošnja naslovljena na ministrstvo za notranje zadeve lahko enako zavrnjena (kljub veliki taksi), kot je bila zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije mladoletnega sina. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se mladoletni sin N.I. in bivši mož Z.I. sprejmeta v slovensko državljanstvo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije mladoletne osebe po določbi 2. odstavka 14. člena ZDRS, ki določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji. Iz navedene določbe torej izhaja, da v primeru, ko zaprosi za slovensko državljanstvo samo eden od staršev, ki državljanstvo Republike Slovenije že ima, ga na njegovo prošnjo pridobi tudi njegov mladoletni otrok, vendar le pod pogojem, da z njim živi v Sloveniji. Tako kot navaja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, to pa potrjujejo tudi podatki spisov (zapisnik o zaslišanju tožnice), je tožnica zaslišana v postopku sama navedla, da mladoletni sin živi pri očetu v tujini, kar pomeni, da pogoj iz 2. odstavka 14. člena ZDRS, da mladoletna oseba živi s staršem, ki ima slovensko državljanstvo, ni izpolnjen in je zato tožena stranka v tem primeru pravilno odločila.

Sodišče pa tožnici še pojasnjuje, da v upravnem postopku sodišče presoja le zakonitost izpodbijane odločbe. Odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije ne spada v pristojnost sodišča, ampak mora bivši tožničin mož, če želi pridobiti slovensko državljanstvo, to sam uveljavljati pri ministrstvu za notranje zadeve, ki je po zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur. l. RS, št. 71/94) pristojno o tem odločati (9. člen).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).