Jedro

Skupna lastnina lahko nastane le z izpolnitvijo okoliščin na podlagi zakona, s pogodbo pa le v primerih, predvidenih z zakonom (na primer dogovor etažnih lastnikov o zbiranju neobveznega rezervnega sklada). Nastanek skupne lastnine zakon predvideva le v skupnosti zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, v dediščinski skupnosti in v skupnosti etažnih lastnikov. Skupna lastnina pa so tudi mejna znamenja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine naložilo toženki, da skupaj z B. K., in M. K. tožeči stranki plača glavnico v znesku 585,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 51,74 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po toženkinem ugovoru je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v njenem dovolilnem delu, v preostalem pa je izvršilni postopek prešel v pravdnega. V tem je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi v dajatvenem delu v veljavi za 195,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2006 dalje ter v odločitvi o stroških za znesek 17,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2007 dalje. V preostalem delu je sklep o izvršbi, ki se nanaša na toženko razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 26,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obravnavani zadevi je nesporno ugotovljeno, da do vpisa toženke kot domnevne solastnice poslovnih prostorov v zemljiško knjigo še ni prišlo. To pomeni, da ni solastnica predmetnega poslovnega prostora, saj njen delež ni določen v sorazmerju s celoto. Če je tako, je sodišče napačno uporabilo določbe 65. in 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), namesto da bi uporabilo določbo 72. člena SPZ, ki govori o skupni lastnini, za kar nesporno gre v danem primeru.

Tudi toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe (brez konkretnega predloga), podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana kot upravnik. Toženka ni podpisala pogodbe o upravljanju, ob pomanjkljivem seznamu podpisnikov pa tudi ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti, sploh pa ne gotovosti, ugotoviti, ali je bila citirana pogodba o upravljanju sklenjena s potrebno večino. Tega dejstva tožeča stranka ni niti dokazala niti utemeljevala po izrecnem ugovoru tožene stranke v zvezi s tem v njeni pripravljalni vlogi. S poglavitnim vprašanjem aktivne legitimacije se prvostopno sodišče torej ni ukvarjalo. Opozarja tudi na nedoslednost iz sodbe v zvezi z zaslišanjem priče A. P., ko je sodišče zapisalo, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče S. P., v resnici pa je šlo za isto osebo, ki se imenuje A. P. in je bil zaslišan.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - 1. odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti pa veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v sporu majhne vrednosti izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve. Pritožbene trditve pravdnih strank po vsebini predstavljajo prav nedovoljen poskus izpodbijanja dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje. Toženka tako neutemeljeno izpodbija stvarno legitimacijo tožeče stranke, češ da iz pogodbe o upravljanju ni izkazano, ali je bila sklenjena s potrebno večino. Neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi izrecno in pravilno navedlo, da toženka veljavnost pogodbe o upravljanju ni izpodbijala ter dejstvu, da je tožeča stranka upravnik stavbe, v kateri se nahaja toženkin poslovni prostor, sploh ni ugovarjala. V tem postopku to dejstvo torej ni bilo sporno, zato ga prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno presojati. Pritožbena trditev toženke tako predstavljajo nedovoljeno dejansko novoto.

Tudi pritožbena trditev tožeče stranke, da je toženka le eden od skupnih lastnikov poslovnega prostora predstavlja uveljavljanje drugačne dejanske podlage odločitve. Tožeča stranka je v postopku navajala, da so lastniki poslovnega prostora trije, pridobili pa so ga na podlagi prodajne pogodbe z dne 11.12.1989, sklenjene z G. p. G.. Toženka je zaslišana kot stranka izpovedala, da so deleži solastnikov na poslovnem prostoru enaki. Tudi SPZ za primer nedoločenosti deležev pri lastninski pravici več oseb na nerazdeljeni stvari določa domnevo, da so v takem primeru deleži solastnikov enaki in da gre kljub nedoločenosti deležev za solastnino (2. odst. 65. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno na podlagi 68. člena SPZ odločilo, da je toženka dolžna kriti stroške v zvezi z vzdrževanjem in upravljanjem poslovnega prostora le v sorazmerju z velikostjo njenega deleža. Pri tem je treba še dodati, da je skupno lastnino treba razumeti le kot zakonsko predvideno izjemo. Skupna lastnina lahko nastane le z izpolnitvijo okoliščin na podlagi zakona, s pogodbo pa le v primerih, predvidenih z zakonom (na primer dogovor etažnih lastnikov o zbiranju neobveznega rezervnega sklada). Nastanek skupne lastnine zakon predvideva le v skupnosti zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, v dediščinski skupnosti in v skupnosti etažnih lastnikov. Skupna lastnina pa so tudi mejna znamenja. Pritožbena trditev, da je toženka le eden od skupnih lastnikov, zato tudi materialnopravno ne bi bila sprejemljiva.

Toženka tudi neutemeljeno očita sodišču nedoslednost v zvezi z navajanjem imen prič. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A.P., dokaz z zaslišanjem priče S. P. pa ni izvedlo, saj je izvedbo tega dokaza tožeča stranka predlagala prepozno.

Pritožbi se tako izkažeta za neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker nobena od strank ni uspela s pritožbo, mora vsaka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).