Jedro

Težko nadomestljiva škoda je tista, ki presega škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Slabo zdravje dolžnika in njegov slab gmotni položaj ne moreta pomeniti težko nadomestljive škode, ki bi bila v primeru odloga izvršbe pravno upoštevna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe in mu hkrati naložilo, da je dolžan upnikoma plačati 62,40 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Opozarja, da je sodišče napačno uporabilo pravni standard nenadomestljive škode, ko je presojalo navedbe dolžnika o slabem zdravstvenem stanju in težkem gmotnem položaju. Dolžniku ostane na razpolago manj kot 100,00 EUR mesečno, ki pa jih porabi za nakup posebne hrane, saj mu je predpisana dieta. Škoda dolžniku bi se izkazovala na poslabšanju njegovega zdravja, saj bo zaradi dovoljene izvršbe prikrajšan pri nakupu posebne prehrane, prav tako pa bo primoran uporabljati javni prevoz. Gre za lastno škodo dolžnika, ki jo je slednji izkazal, zato niso bistvene ugotovitve sodišča o tem, da dolžnik ni dokazoval, da bi bila njegova škoda večja od škode upnika. Ker bi dolžnik z izvršbo utrpel nenadomestljivo škodo, mu torej tudi morebitna izterjava zneska od upnikov v prihodnosti v primeru uspeha v revizijskem postopku slednje ne bi nadomestila.

Pritožba ni utemeljena.

Obstoj nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode iz 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je pravni standard, ki ga je potrebno v vsakem konkretnem primeru vsebinsko zapolniti. V zvezi s tem mora sodišče oceniti, kakšna škoda lahko dolžniku nastane, če bi se izkazalo, da je bila izvedba izvršbe neutemeljena, če so podane možnosti za restitucijo in tudi sicer, kakšno je premoženjsko stanje dolžnika in njegove družine, njegov socialni položaj ter za kakšno terjatev gre. Pri tem je sodna praksa jasna, da je težko nadomestljiva škoda tista, ki presega škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Slabo zdravje dolžnika in njegov slab gmotni položaj ne moreta pomeniti težko nadomestljive škode, ki bi bila v primeru odloga izvršbe pravno upoštevna. Pri presojanju predloga za odlog izvršbe je treba izhajati iz izhodišča, da so določbe o odlogu izvršbe naravnane tako, da pride odložitev v poštev le izjemoma. Upoštevati je namreč treba, da ima upnik v izvršilnem postopku za svojo terjatev že izvršilni naslov, dolžnik pa za svoje ugovore praviloma le trditve o nedopustnosti izvršbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dolžnik nenadomestljive škode ni izkazal, saj se ta škoda ne izraža v nekih drugih dobrinah, temveč predvsem v poslabšanju finančnega stanja, na kar bi dolžnik ob prejemu izvršilnega naslova že moral računati. Poleg tega pa že sam Zakon o izvršbi in zavarovanju v 102. členu določa omejitve izvršbe, po katerih mora dolžniku ostati najmanj znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, če dolžnik preživlja druge osebe, pa najmanj znesek v višini dohodka, določenega za dolžnika in njegove družinske člane oziroma osebe, ki jih je dolžan po zakonu preživljati po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči (2. odstavek 102. člena ZIZ). Navedbe dolžnika, da mu bo zaradi izvršbe na razpolago ostalo manj kot 100,00 EUR tako tudi niso povsem točne, s tem pa tudi ne nadaljnja predvidevanja o dodatnem poslabšanju zdravstvenega stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena citiranega zakona.