Jedro

Obrazložitev napadene sodbe nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, te, ki pa jih ima, pa so nejasni in tudi sami s seboj v nasprotju.

Izrek

Pritožbama obdolženega N.S. in njegove zagovornice se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega N.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolno nasilje po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločalo s posebnim sklepom, sodna taksa pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila: - obdolženi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitve napadene sodbe in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje pred drugim sodnikom; in

- zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma podrejeno, razveljavitev prvostopne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Pritožbeno sodišče je glede na zahtevo zagovornice obdolženega o seji senata obvestilo obdolženega, zagovornico in višjega državnega tožilca. Na sejo sta pristopila zagovornica obdolženega in višji državni tožilec, pravilno obveščeni obdolženi pa se je opravičil, zato je pritožbeno sodišče pritožbeno sejo opravilo v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v odsotnosti obdolženca. Na seji navzoč višji državni tožilec je predlagal, da se seja opravi ob izključitvi javnosti, s čimer je soglašala obdolženčeva zagovornica. Pritožbeni senat je na podlagi šestega odstavka 378. člena ZKP odločil in iz seje izključil javnost. 4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Zagovornica obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je ocena sodišča prve stopnje o izpovedbi oškodovanke, ko navaja, da je vse čas izpovedovala skladno, prepričljivo in podrobno, v nasprotju z njeno izpovedbo. Po navedbah zagovornice je oškodovanka izpovedovala različno, saj je spreminjala svojo izpovedbo, razen tega pa je njena izpovedba tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer z ogledom video posnetka dogajanja pred razpravno dvorano na sodišču in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca dr. M.V., ki je izpovedbo oškodovanke pri puljenju zoba s strani obdolženega in njeno verbalno upiranje obdolženemu, ovrgel, sodišče prve stopnje pa v razlogih napadene sodbe ne daje ustrezne teže ugotovitvam izvedenca. Razen navedenega pa po oceni zagovornice sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo celotne izpovedbe oškodovanke oziroma je v napadeni sodbi določene nedoslednosti njene izpovedbe nejasno obrazložilo, oziroma jih sploh ni obrazložilo. Slednje velja predvsem za samo puljenje zoba in obdolženčevo početje pri tem, kot ga je opisala oškodovanka, katere izpovedbo v tem delu, pa sodišče prve stopnje sploh ne oceni, čeprav gre po navedbah zagovornice za odločilno dejstvo, saj bi sodišče prve stopnje moralo izpovedbo oškodovanke oceniti kot celoto. Sodišče prve stopnje pa se je celotni oceni oškodovankine izpovedbe izognilo z navedbo, da tisti del izpovedbe oškodovanke, ki je zadeval dogajanje okoli puljenja zoba, ni bistven, ker ta del niti ne zajema obtožbeni očitek. Takšni razlogi napadene sodbe pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne vzdržijo, saj ima zagovornica prav, da bi moralo sodišče oceniti celotno oškodovankino izpovedbo, česar pa ni storilo. Razen tega je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja samo izpustilo očitek „da se je oškodovanka obdolženemu verbalno upirala in mu govorila naj s svojim početjem preneha“, takšno svojo odločitev pa obrazložilo le z navedbo, da izveden dokazni postopek tega ni potrdil, ne da bi pri tem ocenilo izpovedbo oškodovanke v tej smeri, na kar pravilno opozarja zagovornica, ko se pri tem sklicuje tudi na ugotovitve izvedenca dr. V., ki je navedel, da oškodovanka zaradi injekcije ni mogla govoriti.

6. Glede na zgoraj navedeno je pritrditi pritožbi zagovornice, iz katere izhaja, da obrazložitev napadene sodbe nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, te, ki pa jih ima, pa so nejasni in tudi sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je namreč v razlogih napadene sodbe trudilo prepričati, da je izpovedba oškodovanke verodostojna, pri tem pa povsem zanemarilo, da jo je tekom postopka spreminjala in da tudi ni potrjena z ostalimi dokazi, kot to navaja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, predvsem iz zgoraj navedenih razlogov. Pri navedbi razlogov, da je izpovedba oškodovanke verodostojna, je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, da je o erekciji obdolženčevega spolovila izpovedovala različno, ko je povedala, da je bilo spolovilo v erekciji, nato pa izpovedbo spremenila, ko je na glavni obravnavi dejala, da ne ve, če je bilo spolovilo v erekciji, ko jo je obdolženi naslonil na umivalnik, zato, ker je imela oblečeno bundo in tega ni mogla čutiti. Ko pa je bila zaslišana proti koncu glavne obravnave, pa je določno trdila, da je bil obdolženčev ud v erekciji, ker je to čutila. Teh razhajanj sodišče prve stopnje ustrezno ne oceni. Razen tega pa po sodišču prve stopnje ugotovljeno verodostojnost izpovedbe oškodovanke o tem, da je pred razpravno dvorano videla, da sta se obdolženi in njegova zagovornica dogovarjali s pričo V.G., v celoti ovrže video posnetek varnostnih kamer sodišča. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj zaradi navedenega, ni ovržena izpovedba oškodovanke, pa so tudi za pritožbeno sodišče povsem nesprejemljivi in nejasni, predvsem zato, ker je oškodovanka pred ogledom videa določno trdila kaj je videla. Prav pa ima tudi zagovornica, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti celotno izpovedbo oškodovanke, tudi tisti del, ki se ne nanaša na obtožbeni očitek. Zato so razlogi napadene sodbe, da izpovedba oškodovanke v delu, ki ni pod obtožbo, ni pomembna in je zato sodišče prve stopnje ni posebej ocenjevalo, nejasni, saj ima zagovornica prav, da bi moralo sodišče oceniti celotno izpovedbo oškodovanke, česar pa ni storilo. Pri tem pa je pritrditi tudi zagovornici, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ocenjevati navedb obdolženca v besedi strank, kot del njegovega zagovora.

7. Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje mora namreč v napadeni sodbi oceniti vse izvedene dokaze ter jasno in določno navesti, katerim dokazom verjame in katerim ne, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj tudi ni ocenilo dokaznega gradiva, ki ga je v spis predložil obdolženi, na kar posebej opozarja zagovornica. S tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Tako obdolženi kot njegova zagovornica uveljavljata pritožbeni razlog kršitev pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza po opravi ogleda kraja dejanja in rekonstrukcijo dejanja ob umivalniku, na kar se sklicujeta oba pritožnika in pritožba obdolženega, ki se ne strinja tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju priče Jožeta Tertineka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dejansko sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo navedena dokaza obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Obdolžencu so v korist dokazi, ki so materialnopravno relevantni, zato je sodišče takšne dokaze dolžno izvesti. Med pomembne dokaze, ki so materialnopravno relevantni, sodijo tudi dokazi, ki potrjujejo, da se dejanje ni moglo storiti na način, kot ga ta opisuje. Zato je sodišče prve stopnje predlagane dokaze tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno zavrnilo, razlogi, ki jih je zato navedlo v napadeni sodbi pa niso sprejemljivi. Pri tem pritožbeno sodišče navaja, da sta oba navedena dokazna predloga bila podana na predobravnavnem naroku in sta bila tudi ustrezno obrazložena, s čimer je bila izkazana pravna relevantnost za njuno izvedbo, saj bi z njihovo izvedbo sodišče lahko razčistilo dogajanje pri umivalniku in poskus oškodovanke, da prime za kljuko vhodnih vrat, kakor tudi okoliščino v kakšnem stanju so bila vrata v času, ko je bila oškodovanka v ordinaciji in ali bi oškodovanka glede na njeno izpovedbo prijela za kljuko vrat ter bi se ugotovilo ali je to glede na oddaljenost umivalnika od vrat, lahko storila. Ni jasno zakaj sodišče prve stopnje predlaganim dokazom ni ugodilo in se je odločilo postopek zaključiti, ne da bi pri tem izvedlo vse potrebne dokaze, in sicer te, na katere se sklicujeta pritožnika. S tem pa je sodišče prve stopnje prekršilo obdolženčeve ustavne pravice ter pravice EKČP. 9. Res je, da po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem pa mora vedno skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti in se dožene resnica o stvari, kar bi sodišče prve stopnje storilo po oceni pritožbenega sodišča le z izvedbo dokazov na katere se sklicujeta pritožbi. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni sprejemljivo, da si sodišče ustvari sodbo samo na podlagi dokazov, ki obdolženca obremenjujejo, in še preden sliši dokaze, ki bi ga utegnili razbremeniti. Zato bi sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča navedena dokaza moralo izvesti, saj sta predlagana dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe, in sicer pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ker je sodišče prve stopnje odločilna dejstva, ki se nanašajo na sam dogodek ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke, je izvedba nasprotnega dokaza, ki bi lahko ustvaril dvom v verodostojnost njene izpovedbe ključnega pomena za pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi poštenosti postopka. Zato je podana kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, po svoji teži pa je takšna, da je vplivala na zakonitost sodbe.

10. Zagovornica obdolženega uveljavlja sicer tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi pri tem konkretizirala katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njene pritožbe razbrati, da z navedbami, da je oškodovanka spreminjala svojo izpovedbo o tem, ali je bil spolni ud obdolženca v erekciji ali ne, kar pa je pomembna okoliščina, saj samo tresenje oškodovanke ne predstavlja spolnega dejanja, v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno.

11. Oba pritožnika sodišču prve stopnje oziroma razpravljajoči sodnici pripisujeta pristranskost, ko navajata, da je bila sodnica zaradi tega, ker je prišla obravnavana zadeva v javnost pod pritiskom in da je bila naklonjena oškodovanki, pri čemer zagovornica obdolženega pristranskost sodnice vidi v dokazni oceni, ki jo je sodišče navedlo glede izvedenih dokazov v razlogih napadene sodbe. Vse navedeno pa nikakor ne predstavlja zatrjevane pristranskosti, prav tako pa ta nima podlage v podatkih kazenskega spisa, in sicer v zapisnikih o glavnih obravnavah. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek v obravnavani zadevi potekal v skladu z zakonom ter sodišče ni preseglo pravice, ki jo ima pri vodenju samega postopka. V kolikor pa se pritožnika ne strinjata z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, in katero sicer grajata v pritožbah, s čimer pa uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nobenih razlogov, zaradi katerih sodnica ne bi mogla sodelovati oziroma odločati v konkretnem primeru, saj nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje ne predstavlja v pritožbi zatrjevane pristranskosti niti ne vzbuja dvom o videzu nepristranskosti razpravljajoče sodnice.

12. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da bo o obravnavani zadevi v ponovljenem sojenju odločal drug sodnik (četrti odstavek 392. člena ZKP). Pritožbi zagovornice in obdolženega v preostalem grajata dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer pa se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, skrbno pretehtati tudi pritožbi glede dejanskega stanja ter o zadevi ponovno odločiti.