Jedro

Dolžnika kot pravno relevantno dejstvo smiselno uveljavljata subsidiarno poroštvo.

Obvezen podatek o verodostojni listini je tudi njena oznaka na način, da bo dolžniku čimbolj nedvoumno jasno, za katero verodostojno listino gre. Kot verodostojno listino, ki jo je označil s kataloško številko 4, je upnik označil vsebino, ki verodostojne listine ne predstavlja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se sklep o izvršbi VL 8650/2011 z dne 26. 1. 2011 za oba dolžnika razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovora obeh dolžnikov zavrnilo.

2. Dolžnika sta se po pooblaščencu pravočasno pritožila s skupno pritožbo, v kateri sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje izvršilnemu sodišču. V pritožbi poudarjata, da je upnik kot verodostojno listino navedel poroštvo po pogodbi št. 483/09 za O. d.o.o. - v stečaju, vendar to ni pravilno. Podlage, kot jo vlaga v konkretnem primeru upnik, ne more zahtevati po poti izvršbe na podlagi verodostojne listine. Izvršba je možna le za dolg, ki je na podlagi ustreznih listin vsaj verjetno izkazan po podlagi in višini in je zapadel. Za poroštvo po pogodbi pa je vložitev izvršilnega predloga, ne da bi bila ugotovljena podlaga in višina, ne more biti dopustna, saj bi moral upnik obstoj in višino takšne terjatve ugotavljati s tožbo, vloženo pred pristojnim sodiščem. Sklicujeta se na odločbi Višjega sodišča v Mariboru Cpg 251/93 in Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 125/2005. Menita, da je izvršilni predlog nesklepčen, saj niti izvršilno sodišče niti dolžnika ne moreta preveriti utemeljenosti in višine vtoževanega zneska. V nadaljevanju še trdita, da je sicer nesporno, da sta se s poroštveno pogodbo dolžnika kot solidarna poroka in plačnika upnici pod pogoji, določenim v 2. členu poroštvene pogodbe, zavezala poravnati obveznost dolžnika, pri čemer je nastop poroštvene obveznosti vezan na notifikacijsko dolžnost, ki jo je upnica opustila in zato menita, da njuna obveznost še ni nastopila. Vložila sta laičen ugovor, ki ga je sodišče napačno presodilo. Če jima že ni bilo omogočeno dokazovanje v pravdnem postopku, bi jima moralo biti omogočeno vsaj dopolniti ugovor. Zato menita, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ugovora ne bi smelo šteti za neobrazloženega, razlogi, ki jih je navedlo, pa tudi ne dajejo zadostne podlage za odločitev. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče ugotavlja, da je iz laično vloženih ugovorov mogoče razbrati smiselno uveljavljanje, da sta dolžnika subsidiarna poroka, saj navajata, da je dolžnik O. d.o.o. v stečaju in da še ni jasno, koliko bo upnik poplačan iz stečajne mase. Glede na to, da tudi iz predloga za izvršbo ne izhaja trditev o obliki poroštva (niti tega ni mogoče ugotoviti iz sklepa o izvršbi), je kljub skopim ugovornim trditvam šteti smiselno uveljavljanje subsidiarnega poroštva kot tisto pravno relevantno dejstvo, ki ga pri presoji obrazloženosti ugovora ni mogoče prezreti. Dolžnika sta za svoje trditve predlagala tudi dokaze.

5. Poleg navedenega je treba dodati, da je upnik predlagal izvršbo zoper dva dolžnika, zahtevek pa je označil s kataloško številko 4, kar v skladu z Navodilom za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo, ki je sestavni del Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (prim. drugi odstavek 4. člena navedenega pravilnika), pomeni izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe. V skladu z navedenim navodilom je obvezen podatek o verodostojni listini tudi njena oznaka na način, da bo dolžniku čimbolj nedvoumno jasno, za katero verodostojno listino gre. Upnik je pod oznako verodostojnih listin zapisal „poroštvo po pogodbi št. 483/09 za O. d.o.o. v stečaju“ oziroma „poroštvo po pogodbi št. 166/2010 za O. d.o.o. v stečaju“. Kot verodostojno listino, ki jo je označil s kataloško številko 4, je torej označil vsebino, ki verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZIZ ne predstavlja, kar utemeljeno uveljavljata pritožnika. Sodišče (prve in druge stopnje) je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ pri odločanju o ugovoru dolžno paziti tudi na razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, verodostojna listina. Tudi iz tega razloga je treba o upnikovem zahtevku odločati v pravdnem postopku.

6. Po mnenju pritožbenega sodišča sta iz navedenih razlogov dolžnika zadostila kriterijem obrazloženosti ugovora v skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ, zato je treba sklep o izvršbi razveljaviti v dovolilnem delu in v delu, v katerem je določen izvršitelj, postopek pa se bo nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v nadaljnjem pravdnem postopku, v katerem bo odločeno o zahtevku in vseh stroških tega postopka.