Jedro

ZUP z nobeno svojo odločbo ne izključuje uporabe izrednih pravih sredstev zoper odločbo, izdano na podlagi sklenjene poravnave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije št. ... z dne 16. 1. 2003 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku, je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, Izpostave B št. ... z dne 13. 6. 2002, s katerim je le-ta zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo te upravne enote št. ... z dne 28. 2. 2000. Predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o denacionalizaciji, izdano na podlagi poravnave, s katero je le-ta vrnila CC, DD in EE podržavljene nepremičnine s parc. št. ..., ... in ... , vse k.o. F v obliki gotovine v višini 450.000 DEM v tolarski protivrednosti, ki jo je bila dolžna upravičenkam plačati zavezana stranka GGG A, je prvostopni organ pravilno zavrgel. Pritožba zoper odločbo, izdano na podlagi poravnave, je urejena v 7. odstavku 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP): če je v odločbo vključena poravnava, zoper del odločbe, ki se nanaša na poravnavo, pritožba ni dovoljena. Ker tako odločbe v delu, ki se nanaša na poravnavo, ni mogoče izpodbijati v rednem pritožbenem postopku, je tudi ni možno v upravnem postopku izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Ni mogoče slediti tožnikovemu ugovoru, da obnove postopka ni predlagal v delu, ki temelji na sklenjeni poravnavi, pač pa glede preostalega dela denacionalizacijske odločbe, kajti denacionalizacijska odločba je v celoti izdana na podlagi poravnave in se celoten njen izrek nanaša na vrnitev podržavljenih nepremičnin na način, kot so se stranke zanjo dogovorile s poravnavo. Torej upravni organ o denacionalizaciji v obravnavani zadevi ni odločil, pač pa je le izdal odločbo na podlagi sklenjene poravnave, ki jo je v odločbi le povzel. Iz predloga za obnovo postopka izhaja, da tožnik uveljavlja obnovo iz razloga, ker naj bi bilo premoženje, ki je bilo predmet postopka, njegovo, in ne iz kakšnega drugega razloga. O tem pa denacionalizacijski organ ni odločil, pač pa so o tem odločile stranke v poravnavi, ki jo je organ le povzel v odločbo, kakor to določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen). V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je denacionalizacijska odločba nična, tožena stranka meni, da ne obstaja noben ničnostni razlog iz 279. člena ZUP, ZDen pa tudi, razen primera iz 88. člena, ki pa v obravnavni zadevi tudi ni podan, ne določa drugih primerov, v katerih naj bi bila denacionalizacijska odločba nična. Čeprav tožnik sicer meni, da denacionalizacijska odločba ni izvršljiva, tožena stranka iz dokumentacije v zadevi ugotavlja, da je odločba že bila izvršena in da je zavezanec takoj plačal dogovorjeni znesek za podržavljeno premoženje, kot so se stranke o tem sporazumele. V denacionalizacijskem postopku pa upravičencem nepremičnine tudi niso bile vrnjene v naravi, pač pa v obliki gotovine, in je po vsebini šlo za prodajo oziroma za odkup nazaj s strani denacionalizacijskega zavezanca. Ker noben zakon tega ne prepoveduje, je prvostopni organ poravnavo s tako obliko denacionalizacije dovolil. Vse nepremičnine so tako še naprej ostale v sredstvih zavezanca družbe GGG. Iz dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da sta tožnik in družba GGG nastala iz iste pravne osebe in da torej imata skupnega prednika, ter da med njima obstaja spor v zvezi z delitvijo skupnega premoženja. Glede na naravo tega spora in na dejstvo, da v denacionalizaciji niso bile vrnjene nepremičnine v naravi, je tožena stranka mnenja, da tožnik v denacionalizacijskem postopku ne more uveljavljati svojih pravic in pravnih koristi, ki izvirajo iz statusno neurejenih medsebojnih odnosov. Tožnik torej nima položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, imel pa bi ga lahko le, če bi upravni organ upravičencem podržavljene nepremičnine vrnil v naravi. Spore v zvezi z neurejenimi premoženjsko pravnimi zadevami, ki izvirajo iz statusne spremembe, pa po mnenju tožene stranke tožnik lahko rešuje le v sodnem postopku.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V celoti se sklicuje na svojo pritožbo v upravnem postopku z dne 4. 7. 2002. Navaja, da je tožena stranka prezrla oziroma nepravilno ugotovila, da so bile s poravnavo v denacionalizacijskem postopku kršene pravice in pravne koristi tožeče stranke. Prvostopni organ sklenitve poravnave v denacionalizacijskem postopku ne bi smel dovoliti, saj je zajemala nepremičnine, ki niso bile last zavezanca za denacionalizacijo. Ker tožeča stranka ni bila udeležena v tem postopku, je upravičeno zahtevala obnovo postopka, saj je bil denacionalizacijski postopek voden nezakonito. To je ugotovila v prejšnjem postopku v svojem sklepu z dne 15. 11. 2001 tudi tožena stranka. Tožnik dalje navaja, da tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala 2. odstavka 137. člena ZUP, ki določa, da upravni organ ne sme dovoliti poravnave v škodo pravnih koristi drugih oseb. Omenjena poravnava pa dejansko posega v pravno korist tožeče stranke in je tako upravni organ ne bi smel dovoliti. Tožena stranka bi določila ZUP o poravnavi morala upoštevati ter bi morala njeni pritožbi zoper sklep prvostopnega organa ugoditi. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Upravičenke do denacionalizacije in družba GGG kot stranke z interesom v tem upravnem sporu na tožbo niso odgovorile.

Državna pravobranilka Državnega pravobranilstva Republike Slovenije je prijavila udeležbo v tem postopku z izjavo št. ... z dne 11. 4. 2003. Tožba je utemeljena.

ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) v 7. odstavku 137. člena delno izključuje pritožbo zoper odločbo, izdano na podlagi sklenjene poravnave: če je v odločbo vključena poravnava, zoper del, ki se nanaša na poravnavo, pritožba ni dovoljena. Ne s to ne z drugo svojo določbo pa ZUP ne izključuje uporabe izrednih pravnih sredstev zoper odločbo, izdano na podlagi sklenjene poravnave. Če pa zakon pravice do izrednih pravnih sredstev zoper odločbo, v katero je vključena poravnava, ne odreka, potem prvostopni organ tožnikovega predloga za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo, izdano na podlagi sklenjene poravnave, ne bi mogel zavreči na podlagi 7. odstavka 137. člena ZUP, tožena stranka pa njegove odločitve tudi ne potrditi kot pravilne. Ne glede na to, da tožnik navedene kršitve zakona ne uveljavlja, pa je sodišče, v okviru preizkusa zakonitosti po uradni dolžnosti, ker gre za bistveno kršitev pravil postopka (ki je vplivala oziroma mogla vplivati na pravilno odločitev v zadevi), izpodbijano odločbo kot nezakonito moralo odpraviti.

Glede na povedano bi tožnikov predlog za obnovo postopka moral biti obravnavan po postopkovnih določbah 267. člena ZUP: v okviru formalnega preizkusa glede vprašanj dovoljenosti, popolnosti, pravočasnosti predloga, upravičenega predlagatelja ter obstoja obnovitvenega razloga; če bi bilo ugotovljeno, da so formalne predpostavke izpolnjene, pa praviloma (razen obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, ki deluje absolutno) še glede vprašanja kvalificiranosti obnovitvenega razloga (3. odstavek tega člena). Tožnikov predlog pa tako, po že povedanem, ni bil obravnavan. Zato nadaljnje zgolj pavšalno razlogovanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da naj bi tožnik v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo je predlagal, ne imel položaja stranke, ker gre za premoženjskopravni spor, ki ga je mogoče reševati v sodnem postopku, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da bi tudi ob pravilnem postopanju s tožnikovim predlogom za obnovo postopka ter ob takih posebnih okoliščinah, kot bi za obravnavano zadevo izhajale iz spisne dokumentacije (poravnava za odškodnino v denarju, predmet poravnave naj bi bilo neolastninjeno premoženje), ne bilo mogoče (enostavno) pritrditi zaključku, da je v postopku denacionalizacije moglo biti odločeno o denacionalizaciji nepremičnine, za katero tožnik zatrjuje in izkazuje, da je njegova, brez njegove udeležbe. Po 51. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) je namreč zavezanec za vrnitev stvari tista pravna oseba, v katere premoženju je stvar, ob čemer ji tega svojstva zgolj zaradi dejstva, če je stvar neolastninjena ter (še) niso bili opravljeni oziroma zaključeni postopki za njeno olastninjenje, ni mogoče odreči, če oziroma dokler se lahko izkaže kot lastnica oziroma imetnica te stvari.

Sodišče pa tudi ne more pritrditi presoji pritožbenega ugovora delne ničnosti denacionalizacijske odločbe (ki je po vsebini predlog tožnika, naj se odločba izreče za nično) v izpodbijani odločbi. Presoja tožene stranke o neobstoju ničnostnega razloga delne neizvršljivosti denacionalizacijske odločbe (glede parcele št. 798/10) se ne opira na dejanske razloge, ki bi logično izhajali iz spisne dokumentacije, pač pa je z njimi v nasprotju. Namreč že ob ugotovitvi, da ni izvršljiva posamezna točka sporne denacionalizacijske odločbe (na tako dejansko stanje pa bi spisna dokumentacija kazala npr. glede vpisa lastninske pravice GGG pri sporni nepremičnini, saj je bila celo izdana dopolnilna odločba z dne 29. 5. 2001, da bi bila denacionalizacijska odločba z dne 28. 2. 2000 v spornem delu izvršljiva), se s presojo tožene stranke, da ni podan ničnosti razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ne bi bilo mogoče strinjati. Če bi bila delna ničnost denacionalizacijske odločbe (v delu glede parc. št. 798/10, ki je za tožečo stranko sporen) ugotovljena, bi postopek obnove postal brezpredmeten. Glede na to in ker je vsak organ dolžan na ničnost paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (tako v postopku z rednim kot tudi z izrednimi pravnimi sredstvi, ne glede na to, ali ničnostni razlog kdo uveljavlja ali ne), bi morala tožena stranka v ponovnem postopku ta ugovor tožeče stranke zato najprej (ponovno) presoditi, upoštevajoč pri tem pravno stališče sodišča. Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v upravnem sporu, v katerem je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v obravnavani zadevi, nosi stroške postopka vsaka stranka sama.