Jedro

Sodba, s katerim je končan spor majhne vrednosti se sme izpodbijati samo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka in 3. točka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig 87/95 z dne 30.1.1995 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 19.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 29.9.1994 do dne plačila in v 3. točki izreka.

2. V preostalem delu se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 37.539,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." Zoper sodbo v obsodilnem delu (1. in 3. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmetni spor glede na vrednost predstavlja spor majhne vrednosti. Pri tem so bila v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljena pravila postopka v sporih majhne vrednosti (od 457. člena do 467. člena v zvezi s 502. člena ZPP).

Sodba, s katerim je končan spor majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 467. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka predvsem napada ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine cene, za storitev, ki jo je opravila tožeča stranka za toženo stranko. Te ugotovitve pa predstavljajo dejansko stanje, zato so pritožbene navedbe v to smer neupoštevne, glede na določbo 1. odst. 467. člena ZPP. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravilnega materialnega prava, ko je zaključilo, da ugotovljeni poslovni odnos med strankama predstavlja pogodbo o naročilu po 749. členu ZOR, vendar zaradi tega izpodbijana odločitev materialnopravno ni nepravilna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da poslovni odnos, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje predstavlja pogodbo o delu po določbi 600. člena ZOR, saj se je tožeča stranka kot prevzemnik posla zavezala za toženo stranko kot naročnika opraviti določen posel - izdelati klišeje. Dejstvo je, da je tožeča stranka svojo obveznost opravila, saj je izdelala klišeje in jih izročila toženi stranki. S tem pa je nastopila obveznost tožene stranke iz iste pogodbe plačati opravljeno delo, ki je predmet tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delno plačilo tožene stranke na račun opravljenega posla ne zadostuje za njegovo poplačilo po ceni, kot jo je ugotovilo, je utemeljeno naložilo toženi stranki plačati še sporni znesek.

Zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (368. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP).