Jedro

Ker tožnik glede na doseženo starost na dan 31. 12. 1999 ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po posebnem predpisu (ZPol), ni imel možnosti izbire med pravicama do pokojnine in mu je tožena stranka zakonito odmerila starostno pokojnino po splošnih predpisih ter pri tem upoštevala zavarovalno dobo s povečanjem za znižanje starostne meje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 16.2.2005 in z dne 21.9.2004 ter da se mu prizna pravica do upokojitve in odmere pokojnine po določbi 87. člena Zakona o policiji.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in jo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pravilno njegovo stališče glede uporabe in tolmačenja določila 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in je tako tudi po uveljavitvi tega zakona imel pravico do upokojitve po posebnem zakonu, kar mu omogoča tudi 154. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Določili 402. in 404. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v upravnem postopku nista bili relevantni in ju sodišče ne bi smelo uporabiti, saj bi se moralo omejiti le na ugotavljanje, ali toženec upravičeno zavrača njegovo upokojitev po Zakonu o policiji zaradi uporabe 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Smatra, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 402. in 404. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj bi moralo upoštevati tudi 430. člen in sicer predvsem 4. točko tega člena, saj je imel na dan uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju več kot 25 let pokojninske dobe in je tako ohranil zavarovanje s povečanjem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in mu prizna pravico do upokojitve po 87. členu Zakona o policiji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZPP-UPB2) pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, glede na navedbe v pritožbi pa pritožbeno sodišče dodaja.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine po posebnem predpisu, to je Zakonu o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98 – v nadaljevanju: ZPol). Dejansko stanje v tem postopku ni sporno. Tožnik je ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine z dne 13.8.2004 dopolnil 48 let starosti ter 40 let 2 meseca in 20 dni pokojninske dobe. Na dan 31.12.1999 je dopolnil 43 let in 4 mesece starosti. Pravilno je stališče toženke, da za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah 87. člena ZPol, na katerega se tožnik sklicuje, ni podlage, saj tožnik na dan 31.12.1999 še ni dopolnil 45 let starosti in tako upoštevajoč določbo 1. odstavka 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1) ne izpolnjuje vseh pogojev iz določb 87. člena Zakona o policiji. Po navedeni določbi 1. odstavka 87. člena ZPol ima delavec policije (moški), ki ima najmanj 30 let pokojninske delovne dobe, od tega najmanj 15 let s statusom pooblaščene uradne osebe, po Zakonu o notranjih zadevah oziroma s statusom policista in dopolni najmanj 45 let starosti, pravico do upokojitve. V zvezi z določbo 392. člena ZPIZ-1, veljavnega od 1.1.2000 dalje, morajo biti navedeni pogoji izpolnjeni že na dan 31.12.1999. Napačno je tako stališče sodišča prve stopnje, da bi imel tožnik pravico do upokojitve po določbah ZPol, če bi izpolnil pogoje, za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, po 1.1.2000. Z uveljavitvijo ZPIZ-1 so določbe 1. odstavka 87. člena ZPol, kolikor določajo starost in pokojninsko dobo, za pridobitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, prenehale veljati. Od 1.1.2000 dalje veljajo pogoji, določeni v ZPIZ-1, določneje 154. in 404. člen. Tako razlago je nenazadnje sprejelo tudi Ustavno sodišče RS, ko je presojalo pobudo za presojo ustavnosti 1. odstavka 87. člena ZPol: pobudo je zavrglo, ker zakonska določba ne velja več (sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-219/06, z dne 14.4.2006). Ker je tožnik na dan 31.12.1999 dopolnil 43 let in 4 mesece starosti, tedaj še ni izpolnjeval vseh pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah ZPol, zato za priznanje pravice in odmero pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ni nobene podlage in je tako odločitev tožene stranke v predsodnem postopku bila pravilna in je iz navedenega razloga pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

S 1.1.2000 je začel veljati ZPIZ-1, ki je v osnovnem besedilu v 404. členu določil, kako se od dneva njegove uveljavitve dalje zvišuje minimalna starost in minimalna pokojninska doba za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne glede na določbe (tudi) ZPol. Taka določba je bila v zakon vnešena v drugi obravnavi z utemeljitvijo, da se odpravljajo možnosti izjemnega upokojevanja posameznih kategorij zavarovancev po posebnih predpisih. Zato so v ZPIZ-1 določeni minimalni pogoji, ki jih je možno določiti v posebnih zakonih, v prehodnih določbah pa je določen način postopnega višanja starostnih pogojev, ki so jih za posamezne kategorije zavarovancev določali posebni predpisi, veljavni zanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Že iz zgoraj navedenega besedila je dovolj jasno razvidna povezanost te določbe z določbo 154. člena ZPIZ-1, ki je določala minimalne pogoje za upokojitev pod ugodnejšimi pogoji. Člen 404 je določil le prehodni čas oziroma postopno zviševanje teh pogojev od prej še določenih na minimalne pogoje po 154. členu ZPIZ-1. Ne glede na to je bilo z novelo v letu 2001 besedilo 1. odstavka 404. člena ZPIZ-1 spremenjeno tako, da je bilo popolnoma jasno. Tudi iz obrazložitve te spremembe (Poročevalec Državnega zbora št. 90/2001) izhaja, da gre le za preoblikovanje besedila, da bi bilo bolj jasno, ne pa za spremembo določbe same ali njenega namena.

Določilo 430. člena ZPIZ-1 se nanaša na predpise o štetju zavarovalne dobe s povečanjem. Z novim ZPIZ-1 je namreč, namesto instituta zavarovalne dobe s povečanjem, uzakonjeno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. V primeru iz 4. odstavka 430. člena pa se prej veljavni predpisi o takoimenovanem institutu beneficiranega staža, še naprej uporabljajo, saj imajo zavarovanci, ki so na dan uveljavitve zakona delali na delovnih mestih, ker se zavarovalna doba šteje s povečanjem in dopolnjenim najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let ženske pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in znižanja starostne meje, po predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona. Navedeno določbo je tožena stranka v svoji odločitvi tudi upoštevala, saj je 10 let in 20 dni zavarovalne dobe, ki se pri tožniku šteje s povečanjem, upoštevala za znižanje starostne meje zaradi zavarovalne dobe s povečanjem po določbi 430. člena ZPIZ-1. Tožniku je bila pokojnina odmerjena v višini 82% od pokojninske osnove (in ne v 73% pokojninske osnove kot napačno navaja sodišče prve stopnje na začetku strani 5 obrazložitve). ZPol je v 87. členu določil ugodnejše pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine od pogojev, uveljavljenih z 39. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju ZPIZ-92). Takšna možnost je bila skladna s 169. členom ZPIZ-92, po katerem so lahko določene kategorije zavarovancev v primerih in na način, določen v zakonu, pridobile pokojnino pod ugodnejšimi pogoji. V 87. členu ZPol so bili predpisani starost, pokojninska doba, statusni pogoji in rok, v katerem je delavec policije moral vložiti zahtevo za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tak zavarovanec je imel možnost uveljaviti pravico do pokojnine po ZPol ali po splošnih predpisih (t.j. ZPIZ-92 oziroma ZPIZ-1). Pravico izbire ima tudi po sedanji ureditvi (če izpolnjuje prej navedene pogoje). Če izbere drugo možnost, lahko uveljavi pravico do štetja zavarovalne dobe po pogojih iz četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1, sicer pa po pogojih ZPol. Ker v danem primeru tožnik, glede na doseženo starost na dan 31.12.1999, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice po ZPol, nima možnosti zgoraj naveden izbire in je toženka ravnala pravilno ter mu tudi upoštevala zavarovalno dobo s povečanjem (430. člen ZPIZ-1) za znižanje starostne meje pri pravici do starostne pokojnine po splošnih predpisih.

V skladu z 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1) sodišče v okviru socialnega spora presoja, ali je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in ali je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit in o zadevi meritorno odloči. Gre za spor polne jurisdikcije ter tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi se sodišče moralo omejitvi le na ugotavljanje, ali toženka upravičeno zavrača upokojitev po ZPol zaradi uporabe 392. člena ZPIZ-1 ali ne in, da je iskanje še drugih pogojev za zavračanje njegove upokojitve po 87. členu ZPol, prej delo strokovnih služb zavoda ali njegovega pravnega zastopnika, kot pa sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov kakor sodišče prve stopnje, pritožbo na podlagi 353. člena ZPP-UPB2 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.