Jedro

Tako tožba kot pritožba sta bili v obravnavanem upravnem sporu vloženi brez pooblastila družbe, ki je bila navedena kot tožeča stranka, niti ni ta družba naknadno odobrila opravljenih procesnih dejanj. Ob tem Vrhovno sodišče tudi opozarja, da gospodarska družba niti ne more nastopati kot pooblaščenec v sodnih postopkih.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 10. 2001, ki jo je v imenu deklaranta, družbe A. d.o.o., vložil njegov zastopnik – špediter, družba B. d.d. S svojo odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo družbe A. d.o.o., ki jo je zanjo vložila družba B. d.d., zoper odločbo Carinskega urada Koper z dne 6. 7. 2001, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek za odpust dela carinskega dolga po enotni carinski listini (ECL) Carinske izpostave ... z dne 15. 6. 2001. Po presoji prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa je zavrnitev takšnega zahtevka utemeljena, ker deklarant ob uvozu ni zahteval carinjenja po carinski stopnji „prosto“, ki jo je omogočala Uredba o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago (Uradni list RS, št. 121/00, 4/01, 27/01 in 41/01, v nadaljevanju uredba), saj v polje 39 ECL ni vpisal predpisane štirimestne šifre za uveljavljanje takšne ugodnosti.

2. Sodišče prve stopnje je takšni odločitvi pritrdilo in ob tem navedlo, da je treba zahtevek za odpust carinskega dolga obravnavati kot zahtevek za popravo carinske deklaracije. Tedaj veljavni Carinski zakon (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) je sicer omogočal spremembo posameznih podatkov v deklaraciji, ki jo je carinski organ že sprejel, vendar po 3. točki drugega odstavka 50. člena CZ tega ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ blago že prepustil deklarantu. V obravnavanem primeru je navedeni negativni pogoj podan, saj je bilo blago po tem, ko je carinski deklarant plačilo carinskih dajatev zavaroval z garancijo, le-temu tudi prepuščeno.

3. Družba B. d.d., v imenu družbe A. d.o.o., vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odločba tožene stranke odpravi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek za odpust carinskega dolga neutemeljeno obravnavalo kot zahtevek za popravo carinske deklaracije. Nasprotuje gramatikalni razlagi 3. točke drugega odstavka 50. člena CZ, ki jo je zavzelo sodišče, in se sklicuje na teleološko razlago te norme, v skladu s katero je spreminjanje deklaracije po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora omejeno zato, ker blaga po tem trenutku ne bi bilo več mogoče pregledovati. V obravnavanem primeru pa to ni potrebno, saj ni sporno, kakšno blago je bilo uvoženo in da je bilo to oproščeno carinskih dajatev po Uredbi. Blago ne bi smelo biti ocarinjeno v nasprotju z veljavno zakonodajo. Do takšnega nezakonitega prihodka proračuna je prišlo tudi in predvsem zaradi napake carinskega delavca, ki očitno ni vedel, da je le nekaj dni pred carinjenjem v veljavo stopila Uredba.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da mora carinsko deklaracijo izpolniti deklarant na način, kot ga določajo ustrezni predpisi. Avtonomno znižanje carinske stopnje iz Uredbe, se ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le, če ga deklarant uveljavlja. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da v polje 39 ECL ni bila vpisana šifra „4007“ iz Uredbe, kar pomeni, da deklarant ni zahteval uporabe te ugodnosti.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06), ki je v prvem odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. V drugem odstavku 107. člena ZUS-1 je določeno, kdaj vrhovno sodišče pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, vsebinsko obravnava kot pritožbe, kdaj pa kot revizije. Navedena določba po presoji vrhovnega sodišča pride v poštev le, če vložena pritožba izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, obravnavana pritožba pa jih ne, saj je ni vložila upravičena oseba, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve. Ker vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot revizija po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče o njej odločalo v skladu z določbami ZUS-1, ki urejajo odločanje o pritožbi.

7. Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08, 111/08 – sklep US, 121/08 – sklep US), ki se glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti tudi na to, ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena oziroma tretjem odstavku 87. člena ZPP. Ob pregledu spisa je vrhovno sodišče ugotovilo, da sta bili tako tožba kot pritožba v obravnavanem upravnem sporu vloženi brez pooblastila družbe, ki je bila navedena kot tožeča stranka, to je družbe A. d.o.o., iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi ta družba naknadno odobrila procesna dejanja, ki so bila opravljena v njenem imenu. Glede na navedena dejstva je vrhovno sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 78. člena ZUS-1, kjer je določeno, da vrhovno sodišče, če ugotovi, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena, razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali zavrže tožbo. Ob tem vrhovno sodišče tudi opozarja, da družba B. d.d. kot pravna oseba niti ne more nastopati kot pooblaščenec v sodnih postopkih. V skladu z določbo tretjega odstavka 87. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) je namreč v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit oziroma odvetniška družba (četrti odstavek 87. člena ZPP).

8. Poleg vsega navedenega iz podatkov spisa tudi izhaja, da družba B. d.d. v carinskem postopku ni nastopala kot stranka, ampak kot zastopnik deklaranta, družbe A. d.o.o. To pomeni, da družba B. d.d v obravnavanem carinskem postopku ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj ni mogla biti zavezana kot carinski dolžnik. Tudi če bi se štelo, da je družba B. d.d. predmetno tožbo vložila le v svojem imenu, bi jo moralo iz navedenega razloga zavreči že sodišče prve stopnje v postopku predhodnega preizkusa (zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 oziroma 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS). V takem primeru bi moralo enako ravnati tudi pritožbeno sodišče, saj prvi odstavek 78. člena ZUS-1 določa, da vrhovno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zavrže tožbo, če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbo zavrglo na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZUS-1.