Jedro

Ni podana javna žaljiva obdolžitev (2. odst. 171. čl. KZ), če je obdolženec domnevno žaljive trditve izrekel, ko je bil zaslišan kot priča pred parlamentarno preiskovalno komisijo, novinar pa je v poročilu s seje te trditve povzel in jih objavil v radijskih poročilih. Gre za dvoje po času, kraju in načinu različnih ravnanj in odgovornosti, z različnimi pravnimi posledicami.

Izrek

Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi določbe 1. odst. 36. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenil, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi in da se po pravnomočnosti sklepa spis odstopi stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in v skladu z določbo 285. čl. ZKP odloči, da se zasebna tožba dopusti in da je za obravnavanje zadeve stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je pritožničino pojmovanje, katere okoliščine naj bi bile odločilne za pravno presojo kaznivega dejanja oziroma ali gre v tem primeru za temeljno obliko kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odst. 171. čl. KZ, ali za hujšo obliko tega kaznivega dejanja po 2. odst., storjeno s sredstvi javnega obveščanja (konkretno, po radiu).

Za presojo omenjenega vprašanja v tem primeru ni odločilno, kot zmotno ocenjuje pritožnica, da so bili na javni seji preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije, kjer je bil obdolženec zaslišan kot priča, prisotni novinarji, da se je obdolženec tega zavedal in da je glede na pomembnost svoje takratne funkcije lahko predvideval, da bo njegova izjava, ki je predmet zasebne tožbe, objavljena v sredstvih javnega obveščanja.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 171. čl. KZ stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Ob tako opredeljenih možnih oblikah izvršitve kaznivega dejanja je obdolženec v konkretnem primeru lahko kazensko odgovoren le za svoje izjave (trditve), ki jih je dal na komisiji in ki, kot pravilno poudarja tudi izpodbijani sklep, niso bile namenjene javnosti (na primer, kot intervju za medije). Za objavo takšnih trditev v javnih glasilih (torej za raznašanje) pa je praviloma lahko odgovoren le novinar, ki izbira, oblikuje in posreduje informacije in mnenja drugih za druge; njegova osebna odgovornost za posledice njegovega dela je izrecno opredeljena tudi v Zakonu o javnih glasilih (Ur. l. RS št. 18/94). Iz navedenega tako povsem jasno izhaja, da je treba kaznivo dejanje, kot je opisano v zasebni tožbi, razumeti in obravnavati kot dvoje po času, kraju in načinu različnih ravnanj in odgovornosti, z različnimi pravnimi posledicami.

Višje sodišče po navedenem pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da dejanje, kot je opisano, nima znakov javne žaljive obdolžitve (2. odst. 171. čl. KZ), za katero je po zakonu stvarno pristojno okrožno sodišče, zaradi česar se je to sodišče utemeljeno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zadevi. Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca je bila zato zavrnjena kot neutemeljena.