Jedro

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je zavarovanka toženke ravnala običajno oziroma povprečno skrbno, saj od zasebnika ni mogoče zahtevati, da bo vselej opozarjal obiskovalce na (zgolj) mokre, a ne mastne ali namiljene, ploščice, zato toženkini zavarovanki ni mogoče očitati protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za nesrečno naključje, za katero ni mogoče nikomur pripisati odgovornosti, je pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je padla in se poškodovala v zasebni hiši A. A., ki ima zavarovano odgovornost pri toženi stranki. Vtoževala je plačilo odškodnine, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je ostalo nerazjasnjeno, ali je tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi razlik med izpovedbama tožnice in priče B. B. ali pa je utemeljen dvom, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. V izpovedbah ni bistvene in poudarjene razlike, razlika je samo v tem, da tožnica trdi, da je priča njen padec videla, priča pa trdi nasprotno. Sodišče prve stopnje je argumentacijo črpalo iz dveh sodb Vrhovnega sodišča, vendar je dejansko stanje v teh zadevah drugačno kot v tem primeru, sodba pa ne vsebuje jasnega materialnopravnega stališča in razlogov, zakaj so bila stališča sprejeta. Sodišče je zaključilo, da je pomivanje tal pred napovedanimi obiski običajen dogodek in da zato ne gre zaslediti opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, kot da bi tožnica morala vedeti, da bodo tla mokra. Tako stališče nima materialnopravne podlage. Ni običajno, da se pred prihodom obiskovalcev pomivajo tla, posledica je bila nepredvidljiva.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovljena razlika v izpovedbah tožnice in priče B. B. (ali je priča videla tožničin padec ali ne) res ni bistvena za odločitev. V tem delu je stališče pritožbe pravilno. Dvom sodišča prve stopnje, da se dogodek ni zgodil na zatrjevani način, izvirajoč zgolj iz zgoraj opisane majhne razlike med izpovedbama, zato ni utemeljen.

6. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo zahtevka le zaradi tega dvoma. Kot bistveno je sodišče prve stopnje ugotovilo (primerjaj 6. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da ravnanje zavarovanca toženke oziroma njegove žene, ki je pred prihodom gostov pomila tla, ni tako neobičajno, da bi nalagalo pomivalki dolžnostno ravnanje, opozarjati goste na pomita in posledično bolj spolzka tla. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se skrbnost ravnanja zasebnika presoja manj strogo kot pa ravnanja profesionalnih subjektov (trgovski centri, banke, javni prostori ipd.), zato zavarovanec toženke ni odgovoren za škodo zaradi domnevne opustitve opozorila tožnici.

7. Res je, kar poudarja pritožba, da je bilo v zadevah II Ips 129/2015 in II Ips 197/2016 dejansko stanje nekoliko drugačno. V zadevi II Ips 129/2015 je šlo za to, da zavarovanec ni vedel, da se je razlila voda, na kateri je spodrsnil oškodovanec,1 v zadevi II Ips 197/2016 pa je šlo za razlitje olja na stopnicah. Vendar je v slednji zadevi Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zavarovanec kljub opustitvi ravnal običajno oziroma normalno glede na okoliščine.2

8. Po oceni pritožbenega sodišča je zadeva II Ips 197/2016 primerljiva z obravnavano kljub drugačnemu dejanskemu stanju, saj je poudarek na tem, da je mogoče od zasebnika zahtevati le, da ravna povprečno skrbno oziroma običajno.3 Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da pomivanje tal v kuhinji ni nekaj neobičajnega,4 četudi je res, da se (v večini gospodinjstev) ne izvaja vsakodnevno. Pri tem ni bistveno, kar polemizira pritožba, ali je običajno, da gostitelji pred prihodom gostov pomijejo tla; bistveno je, da pomita (ali iz kakega drugega razloga mokra) tla v stanovanju niso nekaj neobičajnega. Zato tudi ni pomembno, koliko minut pred prihodom tožnice je zavarovanka pomila tla in koliko časa traja vožnja od hiše tožnice do hiše zavarovanke. Poleg tega je treba upoštevati, da mokre ploščice še ne pomenijo, da bo na njih nekdo neizogibno spodrsnil. Da bi bila tla še vedno premazana s čistilom in zato posebej, neobičajno zdrsna, tožnica ni zatrjevala, prav tako ni zatrjevala, da bi bila tla posebej gladka in zdrsna (kot na primer poliran granit ali marmor); v tožbi se le posplošeno zatrjuje, da so bile ploščice mokre in zato spolzke, sama vrsta ali kvaliteta ploščic ni opisana, fotografije kraja škodnega dogodka pa kljub predlogu toženke tožnica ni predložila, zato je treba izhajati iz predpostavke, da je šlo za običajne, povprečne kuhinjske talne ploščice, ki niso nadpovprečno zdrsne.

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je zavarovanka toženke ravnala običajno oziroma povprečno skrbno, saj od zasebnika ni mogoče zahtevati, da bo vselej opozarjal obiskovalce na (zgolj) mokre, a ne mastne ali namiljene, ploščice, zato toženkini zavarovanki ni mogoče očitati protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za nesrečno naključje, za katero ni mogoče nikomur pripisati odgovornosti, je pravilno.

10. Ker tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno uveljavljane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku5) kršitve, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 V navedeni zadevi je VSRS med drugim zapisalo, da je treba presoditi, ali je za sporno dolžno ravnanje značilno oziroma objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je treba vselej izhajati iz konkretnih okoliščin. To formulacijo bolj ali manj dosledno povzemajo številne sodne odločbe, tudi izpodbijana sodba. 2 V zadevi II Ips 197/2016 je zavarovanka tožene stranke razbila steklenico z oljem, ki je bila v vrečki z drugimi nakupljenimi stvarmi in ni takoj pobrisala olja, temveč je najprej odnesla vrečko v stanovanje ter očistila nakupljene stvari, ki so bile zamazane z oljem, v tem času pa je prišel tožnik in spodrsnil na razlitem olju. 3 V zadevi II Ips 98/2020 je VSRS zapisalo: »Iz splošnega načela neminem laedere ni mogoče izpeljati posameznikove dolžnosti, da ogradi podest in stopnice, ki vodijo od vhoda stanovanjske hiše na dvorišče.« Četudi je bilo dejansko stanje precej drugačno kot v tu obravnavani zadevi (otrok je padel z zunanjih stopnic, ki so bile brez ograje), pa judikat potrjuje tezo, da je skrbnost, ki se lahko zahteva in pravno sankcionira pri zasebniku, nižje stopnje kot pa v zvezi s padci in podobnimi nezgodami na javnih ali komercialnih površinah. 4 Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi I Cp 3041/2011 zapisalo: »Od povprečno skrbnega lastnika hiše oziroma stanovanjskih prostorov se pričakuje, da tla v stanovanjskih prostorih vzdržuje tako, da so suha in v posledici varno prehodna […] vendar pa ni nobenega (niti pravnega niti običajnega) pravila, ki bi mu nalagalo, da morajo biti tla vsak trenutek suha.« 5 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.