Jedro

Tožbo v upravnem sporu lahko vloži tudi državni pravobranilec, ki v takem primeru zastopa javni interes, da so upravne odločbe ustrezno obrazložene, tako da je spoštovano določilo 214. člena ZUP.

Uporaba prve alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP pomeni omejitev oziroma celo onemogočanje uresničevanja pravice do brezplačne pravne pomoči, zato je treba določilo razlagati in uporabljati restriktivno.

Ker so z dnem uveljavitve ZBPP-B prenehale veljati določbe 71. člena ZKP, se v kazenskih zadevah (z izjemo kadar mora imeti obdolženec zagovornika, ki mu je postavljen po uradni dolžnosti) dodelitev brezplačne pomoči presoja po ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je podpredsednik Okrožnega sodišča v Krškem na podlagi 2. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s členom 12/II ZBPP in členom 37/II ZBPP odločil, da se prošnji za brezplačno pravno pomoč prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je dne 7. 11. 2011 vložil A.A., ugodi. Upravičencu se dodeli izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. I Kpr 53356/2011. Za izvajanje pravne pomoči se določi odvetnik B.B. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je organ z vpogledom v listine spisa ugotovil, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči po odločbi CSD Brežice, opr. št. 122-1849/2011 z dne 31. 8. 2011. Do denarne socialne pomoči je upravičen v obdobju od 1. 9. 2011 do 29. 2. 2011. Glede na ugotovljeno je vlagatelj prošnje za brezplačno pravno pomoč upravičen do brezplačne pravne pomoči, saj izpolnjuje pogoje za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči po čl. 12/II ZBPP. Skladno s čl. 24. ZBPP so se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevale tudi okoliščine in dejstva o zadevi. Pri tem je bilo ugotovljeno, da zadeva, v kateri prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč, ni očitno nerazumna in je pomembna za njegov osebni in socialno – ekonomski položaj. Prosilec namreč prosi za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odst. 191. čl. KZ-1. 2. Tožeča stranka je vložila tožbo na odpravo odločbe. V tožbi pravi, da je obrazložitev tožene stranke pavšalna, saj slednja v izpodbijani odločbi ni navedla dejstev in dokazov, ki bi kazala na to, da je dejansko izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP. Določilo citiranega člena ZBPP že v postopku dodeljevanja brezplačne pravne pomoči zahteva, da se organ brezplačne pravne pomoči dotakne temeljne zadeve oziroma življenjskega primera in ga oceni z vidika pogojev določenih v tem členu. Izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP ni mogoče utemeljiti zgolj z ugotovitvijo, da zadeva ni očitno nerazumna in je za prosilca življenjskega pomena, če niso ugotovljena dejstva, ki tak zaključek narekujejo. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi navedla samo zakonsko dikcijo in splošno ugotovitev, ki ne pojasni dovolj konkretnega kazenskega postopka, za katerega se dodeljuje brezplačna pravna pomoč. Takšna navedba je namreč presplošna in ne pove ničesar o okoliščinah konkretnega primera. Ker tožena stranka splošnih ugotovitev ni presojala v odnosu do zadeve, v kateri se dodeljuje brezplačna pravna pomoč in se tudi ni ukvarjala z razjasnjevanjem okoliščin, ki bi bile relevantne prav in izključno za obravnavani primer, gre za pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus izpodbijane odločbe, zaradi česar jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti. Razlogi, ki narekujejo konkretno odločitev, morajo biti namreč ugotovljeni za vsak konkreten primer posebej, medtem ko so razlogi, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, pavšalni in kot taki nepreverljivi. Tožena stranka bi morala pri presoji objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilcu izhajati predvsem iz narave kazenskega postopka (tudi kazensko preiskovalnega), vloge obdolženca in njegove pravice, da se brani pred obtožbami in presoditi, ali je glede na okoliščine primera pošten postopek lahko zagotovljen le, če bo obdolženec imel strokovno obrambo z zagovornikom (tako tudi Upravno sodišče RS, U 29/2009), česar pa tožena stranka ni storila.

3. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pravi, da je ogorčena nad navedbami tožeče stranke. Stranka ima zgolj socialno podporo. Postopek, ki se vodi zoper njo, je zelo resen, saj ob tem, da gre za zelo hudo obtožbo, le-ta tudi neposredno vpliva na njegov materialni položaj in eksistenco. Zaradi prepovedi približevanja svojemu domu, ki je posledica tega postopka oziroma sestavni del le-tega, je stranka praktično brezdomec in se nahaja v varni hiši. Obdolženec nujno potrebuje odvetniško zastopanje pri zagovoru oziroma obrambi, saj sam ne more v zadostni meri zagovarjati svojih interesov. Situacija, v kateri se je znašel, je zelo nehvaležna in zato je sam čustveno zelo vpleten. Nikakor ne more v takšni situaciji skrbeti sam za svoje pravice. Zato je več kot potrebno, da ima zagovornika. Res je, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu ne dokaže nasprotno. Vendar je to zgolj v teoriji, čeprav je to zapisano v Ustavi. V praksi pa to pomeni, da mora obdolženec dokazati svojo nedolžnost in tega sam ne more storiti, zato potrebuje strokovno pomoč. Glede na navedeno, stranka predlaga, da naj naslovno sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po določilu 4. odstavka 34. člena ZBPP tožbo v upravnem sporu lahko vloži tudi državni pravobranilec. Gre za specialno določbo glede na določbo 2. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), vendar pa, če državni pravobranilec vloži tožbo v upravnem sporu v zadevi brezplačne pravne pomoči, velja, da tožnik v takem primeru zastopa javni interes (1. odstavek 18. člena ZUS-1).

6. Javni interes je med drugim prav gotovo v tem, da so upravne odločbe ustrezno obrazložene, tako da je spoštovano določilo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kolikor tožeča stranka brani javni interes v povezavi z zahtevama iz 2. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, po kateri mora obrazložitev obsegati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (četudi tožeča stranka v tožbi ni konkretizirala, kateri vidik javnega interesa iz 214. člena ZUP v zvezi z materialnim pogojem iz 24. člena ZBBP ni spoštovan), je odločilno za zavrnitev tožbe to, da tožeča stranka ni izkazala niti zatrjevala, da je pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe lahko vplivala na odločitev.

7. Tudi kadar namreč državni pravobranilec vloži tožbo v upravnem sporu po določbi 4. odstavka 34. člena ZBPP, in ne samo kadar tožbo vloži zasebno-pravna oseba, upravni spor ni primarno namenjen načelni kontroli zakonitosti upravnega odločanja, ampak mora biti varstvo določene pravno-zavarovane pravice ali interesa tožeče stranke v tožbi konkretizirano oziroma mora zatrjevana procesna nepravilnost ali pomanjkljivost v izpodbijani odločbi vplivati na njeno zakonitost in pravilnost. 8. Uporaba prve alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP pomeni omejitev oziroma celo onemogočanje uresničevanja pravice do brezplačne pravne pomoči, ki je sicer v funkciji ustavne pravice enakega varstva pravic in dostopa do sodnega varstva (23. člen Ustave), zato je treba določilo 24. člena ZBPP razlagati in uporabljati restriktivno.

9. V predmetni zadevi je bistveno, da tožeča stranka ni navedla nič, kar bi kazalo na to, da je tožena stranka javni interes po učinkovitem odločanju, kar se pri ugodenih prošnjah za brezplačno pravno pomoč upravičeno lahko kaže tudi v manj celovitih ali nepopolnih obrazložitvah, nesorazmerno zavarovala v razmerju do javnega interesa, da ne bi prihajalo do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev brezplačnih pravnih pomoči. Tožeča stranka navedenega ni z ničemer izkazala, prizadeta stranka je v upravnem sporu pojasnila, zakaj potrebuje brezplačno pravno pomoč, tožena stranka pa je v obrazložitvi navedla celovito pravno podlago za odločitev, le da ni podrobno opredelila vseh konkretnih dejstev, ki jih je vezala na uporabo določila 24. člena ZBPP. Enako pravno stališče je sodišče zavzelo že v sodbi v zadevi I U 1887/2011-10 z dne 7. 12. 2011. 10. Temu v obravnavani zadevi sodišče še dodaja, da je zakonodajalec v določbi 1. odstavka 24. člena ZBPP določil, da mora organ pri odločanju o brezplačni pravni pomoči upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi in tožena stranka je očitno upoštevala dejstvo, da tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obtožen nasilja v družini. Zakonodajalec v ZBPP ni določil, da bi ustavna pravica do dostopa do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) imela drugačno vsebino ali obseg varstva, ko gre za postopke v zvezi s predmetnim kaznivim dejanjem. Zakonodajalec je le v določilu 1. alineje 8. člena ZBPP izrecno določil, da se brezplačna pravna pomoč ne odobri zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. A tudi v teh primerih zakonodajalec ni odvzel brezplačne pravne pomoči obtoženemu, ampak oškodovancu.

11. Ko je zakonodajalec v dveh alinejah 1. odstavka 24. člena ZBPP primeroma vzpostavil dva standarda za upoštevanje dejstev in okoliščin, je določil nizka standarda in sicer, da zadeva „ni očitno“ nerazumna in da je „pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj“.

12. Ob tem sodišče še pripominja, da se bolj kot prva alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP, druga alineja tega določila nanaša na prošnje za brezplačno pravno pomoč v zvezi z zagovarjanjem prosilca v kazenskem postopku. Določilo prve alineje namreč govori o „verjetnih izgledih za uspeh“, da je „razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati“. Ta določba – tudi ob upoštevanju besedila 3. odstavka 24. člena ZBPP - namreč ne more meriti toliko na kazenske postopke, saj je v teh postopkih prosilec za brezplačno pravno pomoč obtožen ali obdolžen kaznivega dejanja in v takem primeru prosilec ne začenja postopka in ima obveznost, da se ga udeležuje. Vsak pa ima pravico, da se pred sodiščem brani zoper kazenske obtožbe in da ima določena jamstva v kazenskem postopku, ne glede na to, za katero kaznivo dejanje je obtožen.

13. Za primere, kot je obravnavani, je zato bolj relevanten primeroma postavljen standard iz druge alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP. Da je kakovostna obramba zoper kazensko obtožbo in pravična sodna odločba v zvezi z nasiljem v družini pomembna tako za prosilca kot tudi njegovo družino, pa ne more biti nobenega dvoma.

14. To je drugačna razlaga določila 24. člena ZBPP, kot jo je zavzelo Upravno sodišče v zadevi U 29/2009 z dne 17. 2. 2009, in na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi. V tej zadevi je drug senat Upravnega sodišča, kot odloča v tej zadevi, zavzel stališče, da v „kazenskih zadevah ureja brezplačno pravno pomoč Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, številka 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju; ZKP), ki določa pravice oseb, ki so v kazenskem postopku, med katerimi je tudi pravica do zagovornika. V zvezi z navedeno pravico ZKP določa primere, kdaj mora obdolženec imeti zagovornika, do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 23/2008, ki je začel veljati 1.9.2008, ZBPP-B) pa je ZKP v 71. členu določal, kdaj se lahko obdolžencu, ki si po svojih gmotnih razmerah ne more sam plačati zagovornika, na njegovo zahtevo postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti. Ker so z dnem uveljavitve ZBPP-B prenehale veljati določbe 71. člena ZKP, se v kazenskih zadevah (z izjemo kadar mora imeti obdolženec zagovornika, ki mu je postavljen po uradni dolžnosti) dodelitev brezplačne pomoči presoja po ZBPP. Sodišče še navaja, da je v kazenskih zadevah pri presoji objektivnih pogojev potrebno upoštevati okoliščine, ki izhajajo iz pravne narave kazenskega postopka, vloge obdolženca kot prosilca za brezplačno pomoč, in njegovo pravico, da se brani pred obtožbami. Zato bo morala tožena stranka pri presoji objektivnih pogojev izhajati predvsem iz tega dejstva in presoditi, ali je glede na okoliščine primera pošten postopek lahko zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.“

15. Sodišče v skladu z določbo 125. člena Ustave in 3. člena Zakona o sodiščih (v povezavi z 11. členom Zakona o sodiščih) ni vezano ne interpretacijo in stališče iz predhodne sodbe v sodnem sporu bistveno enakih dejanskih in pravnih okoliščin in je zato v obravnavanem upravnem sporu zavzelo drugačno interpretacijo določbe 24. člena ZBPP, kot v zadevi U 29/2009. Določbe 4. odstavka 4. člena 3. odstavka 12. člena 2. odstavka 65. člena in 71. člena ZKP (Uradni list RS, št. 32/07) so namreč z uveljavitvijo določila 38. člena ZBPP-B (Uradni list RS, št. 23/2008) po izrecni volji zakonodajalca prenehale veljati, zato ni mogoče s sodno odločbo v upravnih sporih na podlagi ZBPP ponovno uveljaviti principa, da je treba v vsakem primeru upoštevati okoliščine, ki izhajajo iz narave kazenskega postopka, vloge obdolženca kot prosilca za brezplačno pravno pomoč in njegovo pravico, da se brani, in da bi morala tožena stranka v upravnih zadevah na podlagi ZBPP pri presoji objektivnih pogojev izhajati predvsem iz dejstva in presoditi, ali je glede na okoliščine primera pošten postopek lahko zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. Tožeča stranka v upravnem sporu ni uveljavljala, da gre prosilcu obvezna obramba v kazenskem postopku na podlagi ZKP, zaradi česar bi prišlo v poštev določilo 3. člena ZBPP.

16. Na tej podlagi je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

17. V odgovoru na tožbo je prizadeta stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka, vendar če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.