Jedro

Cestni prehod, ki se križa z železniško progo oz. industrijskim tirom, je sestavni del proge, zato je uporabnik industrijskega tira dolžan zagotavljati varen promet tudi na cestnem prehodu preko tira.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (točka I. izreka sodbe) delno spremeni tako, da se poslej v celoti glasi: "Prva in drugotožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožnici P. T. odškodnino v znesku 1.673.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23.060,00 SIT od 10.6.1993 do plačila, od zneska 1.650.000,00 SIT od 2.11.2001 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 357.006,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 86.371,00 SIT od 29.6.1999 do plačila, od zneska 63.932,00 SIT od 19.5.1999 do plačila, od ostalih pravdnih stroškov pa od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku za 1.100.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 67.972,80 SIT, drugotoženi pa pravdne stroške v znesku 84.800,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Glede preostalega izpodbijanega dela točke I izreka in točke II izreka sodbe se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke glede izpodbijanega obsega točke I izreka sodbe se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti pritožbene stroške v znesku 23.520,00 SIT.

Drugotožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 1.373.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.060,00 SIT od 10.6.1993 do plačila, od 1.350.000,00 SIT od izdaje sodbe do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 320.832,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 86.371,00 SIT od 29.6.1999 do plačila, od 63.932,00 SIT od 19.5.1999 do plačila, od ostalih pravdnih stroškov pa od izdaje sodbe do plačila. V presežku za še zahtevani znesek 1.400.000,00 SIT z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 85.813,00 SIT, drugotoženi stranki pa pravdne stroške v znesku 107.060,00 SIT.

Tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko je zavrnilo kot neutemeljenega in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti tretjetoženi stranki 270.875,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava in predlagala razveljavitev oz. spremembo sodbe. Menila je, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko. Ugotovilo je, da je za vzdrževanje cestnega prehoda preko železniške proge in za zagotovitev varnega in neoviranega prometa na cestnem prehodu odgovorna železniška oganizacija, na katere območju je prehod. Sodišče je štelo, da je tretjetožena stranka te svoje dolžnosti prenesla na drugotoženo stranko, vendar je vprašanje, če je to možno in dopustno. Stranka, ki je po zakonu dolžna skrbeti za varnost, se svoje dolžnosti ne more otresti s pogodbo z nekom tretjim, oziroma je to njena interna stvar in se ne tiče oškodovanca. Glede na ugotovljeni obseg škode pa je sodišče tožeči stranki prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in prestanih neugodnosti tekom zdravljenja, iz naslova strahu in prav tako iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Treba bi bilo upoštevati tudi dejstvo, da je od škodnega dogodka preteklo že 12 let, sodni postopek pa traja že od leta 1993 dalje. Sodišče bi moralo pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati sodne takse tožnice.

Prvotožena stranka O. Ž. se je pritožila zoper prisodilni del sodbe, uveljavljala vse pritožbene razloge po določbi I.odstavka 338.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP in predlagala spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navajala je, da ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici. Zakon o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (v nadaljevanju Zakon o ureditvi določenih vprašanj) je v 6.členu določal, da trpi vse stroške z industrijsko železnico in progo oz.industrijskim tirom OZD, ki jo uporablja. Isti zakon je v 29.členu določal, da pri križanju proge s cesto v istem nivoju velja zgrajeni cestni prehod za sestavni del proge z obeh strani tira v širini treh metrov, računano od tirne osi. Za ta del odgovarja železniška organizacija, na območju katere je cestni prehod. Medsebojna razmerja med železniško organizacijo in delovno organizacijo, ki uporablja železniški tir, mora urejati medsebojna pogodba. Na podlagi navedenega pritožnik ne more odgovarjari za varnost na železniškem prehodu.

Drugotožena stranka J. d.d. se je pritožila zoper prisodilni del sodbe in uveljavljala pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ter predlagala spremembo sodbe. Menila je, da za padec tožnice ni odgovorna, ker je storila vse v skladu z zakonodajo in je vseskozi ravnala kot skrben gospodar pri vzdrževanju industrijskega tira. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila preložitev ceste na mestu križanja z industrijskim tirom kasneje kot izgradnja industrijskega tira. Prvotožena stranka kot investitor bi zato morala vzpostaviti takšno stanje, ki zagotavlja varen železniški in cestni promet, pa tega ni storila, investicija pa je bila opravljena celo braz ustrezne dokumentacije. Zato je odgovornost za neprimerno tehnično izvedbo križanja ceste z industrijskim tirom iskati izključno pri prvi toženi stranki. Glede prometne signalizacije pa je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker je izvedenec opravil ogled kraja nezgode šele 8 let po padcu tožnice in zato ni ugotovljeno, kakšna je bila signalizacija v odločilnem času. Nadalje drži, da je prehod del proge v širini treh metrov od osi tirov, vendar se znaki postavljajo v večji oddaljenosti od prehoda, to pa je mesto pod nadzorom upravljalca ceste. Nedokazano pa je tudi ostalo, kje točno je tožnica padla, ker sta jo priči samo videli ležati čez tire. Nedokazan je vzrok padca, saj bi lako bila to slabost ali vrtoglavica tožnice. Priče so izpovedovale čustveno o svojih padcih, kar ne more biti podlaga za ugotovitev, da je tožnica padla zaradi tirov.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbi toženih stranki pa nista utemeljeni.

Tožnica se je poškodovala med vožnjo s kolesom po cestnem prehodu preko industrijskih tirov v sklopu T. , pravne prednice drugotožene stranke J. d.d.. so bili zgrajeni leta 1978, leta 1988 pa je bila izvedena položitev ceste preko tirov. Križanje tira in ceste je bila izvedena pod ostrim kotom 30 stopinj. Zgornji rob tirnice je na niveleti vozišča, od nje pa je v širini 9 cm odmaknjena zaščitna tirnica. Med glavno in zaščitno tirnico je okrog 13 cm globok žleb, delno zapolnjen z zemljo in peskom. Izvedenec gradbene stroke je po ogledu kraja padca tožnice pojasnil, da predstavlja vožnja s kolesom po cestnem prehodu preko tirov zaradi ozkega kota križanja ceste s tiri nevarnost za padec, ker kolo zlahka zdrsne med tirnice, to pa zanesljivo pomeni padec kolesarja. Izvedenec je s tem potrdil način nastanka nezgode, kot ga je opisala tožnica, in njene navedbe o vzroku padca, zato je le-te sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za dokazane. Nasprotne pritožbene navedbe drugotožene stranke o nedokazanosti načina in vzroka škodnega dogodka so torej neutemeljene, njene trditve o drugih možnih vzrokih za padec tožnice pa so le pavšalne in ugibajoče. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja nadalje ugotovilo, da je tehnična izvedba križanja ceste z industrijskim tirom neprimerna in neustrezna, in da pri tako ozkem kotu križanja nobena tehnična rešitev ne zagotavlja varne vožnje kolesarjem. Prvotožena stranka je investitor in upravljalec ceste, ki je bila naknadno položena preko tirov in sicer po desetih letih od izgradnje tirov. Prvotožena stranka je torej povzročila izgradnjo neustreznega prehoda in preko njega usmerila cestni promet in vožnjo kolesarjev in tožnice. Njeno ravnanje je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Glede na lastnosti prehoda bi morala postaviti oziroma zagotoviti postavitev prometnega znaka "prepovedan promet za kolesa", vendar tega ni storila. Zato je tožnici odškodninsko odgovorna na podlagi določbe 154.člena ZOR, ki pravi, da mora ta, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prvotožena stranka ne dokazuje neobstoja krivde za zgoraj opisano ravnanje, s čimer bi se edino lahko razbremenila lastne odgovornosti, temveč se sklicuje na odgovornost tretjetožene stranke, ki naj bi bila podana na podlagi določb 6. in 29.člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj, ker velja cestni prehod za sestavni del proge. Vendar tudi če bi bila podana odgovornost tretjetožene stranke, to ne bi razbremenilo odgovornosti prvotožene stranke za njena nedopustna ravnanja, marveč bi le nastopila solidarna odgovornost obeh toženih strank.

Zakon o urejanju določenih vprašanj v I.odstavku 29.člena določa, da v primeru, če je križanje proge s cesto izvedeno v istem nivoju, velja zgrajeni cestni prehod za sestavni del proge z obeh strani tira v širini treh metrov, računano od tirne osi. V II.odstavku istega člena pa določa, da za vzdrževanje delov cestnega prehoda iz prejšnjega odstavka in za zagotovitev varnega in neoviranega prometa na cestnem prehodu, skrbi železniška organizacija, na katere območju je cestni prehod, in da mora vzdrževati vozišče na cestnem prehodu tako, da je omogočen varen in neoviran promet po njem. To določilo je po presoji sodišča druge stopnje potrebno razlagati v kontekstu celega zakona in v povezavi z II.poglavjem, ki se nanaša na industrijske tire. Industrijski tir po tem zakonu je po določbi II.odstavka 3.člena tir, ki ni železniška proga ali proga druge železnice, ne glede na to, ali je priključen na mrežo slovenskih železnic ali ne. Varen in neoviran promet po tem tiru mora po določbi 8.člena istega zakona zagotavljati organizacija, ki je uporabnik tira. Ker je cestni prehod, ki se križa s progo oz. tirom, sestavni del proge (29.člen), je uporabnik industrijskega tira dolžan zagotavljati varen promet tudi na cestnem prehodu preko tira. Uporabnik in lastnik tira je drugotožena stranka, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je le-ta odškodninsko odgovorna tožnici, in ne tretjetožena stranke, saj je do nezgode prišlo na cestnem prehodu preko tira, ki ni del mreže S. ž.. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke temelji na zakonu in ne na pogodbi s tretjetoženo stranko, katere predmet je predvsem v zagotavljanju pogojev za povezovanje prometa z industrijskega tira na javno omrežje.

Po presoji sodišča prve stopnje je odgovornost drugotožene stranke krivdna na podlagi določbe 1.odstavka 154.člena ZOR, ker bi morala za zagotovitev varnega prometa po prehodu preko tirov glede na njegove lastnosti pri pristojnem organu predlagati postavitev prometnega znaka "prepovedan promet za kolesa". Ker tega ni storila, je podana vzročna zveza med poškodbo tožnice in nedopustnim ravnanjem oz. opustitvijo drugotožene stranke. Po presoji sodišča druge stopnje pa odgovornost drugotožene stranke temelji tudi na določbi 2.odstavka 154.člena ZOR, ker je lastnica in uporabnica tirov oz. proge, katere sestavni del je cestni prehod, ki skupaj s tiri pomeni za kolesarje povečano nevarnost padcev zaradi ozkega kota križanja ceste in tirov. Kolo namreč zlahka zdrsne v žleb med tiri, kar zanesljivo pomeni padec kolesarja.

Tožnica se je poškodovala pri padcu s kolesa v starosti 49 let in utrpela pretres možganov, zlom sramne kosti, hematom v predelu desnega očesa in udarninsko raztrganinsko rano na glavi. Vtoževala je denarno odškodnino za gmotno škodo in za negmotno škodo iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožniki ne oporekajo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja o obsegu negmotne škode, ki jo je utrpela tožnica in ki ga je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost prestanih telesnih bolečin, ki so bile pri tožnici 4 dni hude, 22 dni srednje močne in 2 meseca zmerne, ter blage zaostale oz. bodoče bolečine, in neugodnosti tekom zdravljenja, ki je trajalo 110 dni, zaradi 6-dnevne hospitalizacije, 2 mesecev mirovanja in občasne hoje z bergljami v obdobju 42 dni, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo denarno odškodnino v višini 700.000,00 SIT v skladu s kriteriji določb členov 200 in 203 ZOR. V skladu z določili 200.člena ZOR je tudi denarna odškodnina za prestani sekundarni strah v višini 150.000,00 SIT glede na ugotovitev, da je bila tožnica 30 dni močno zaskrbljena za izid zdravljenja.

Tožnici so ostale trajne posledice poškodbe v obliki omejene gibljivosti desnega kolka. Zmore sicer opravljati osnovne gibe pri hoji, stoji, sedenju, čepenju in klečanju, vendar pri tem ne zmore daljših obremenitev zaradi pojava bolečine. Zato manj hodi in kolesari, kar jo moti. Sedaj je upokojena, vendar je bila še sedem let po nezgodi zaposlena kot zdravstvena delavka in je prenašala težave pri vsakodnevnem kolesarjenju v službo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre pri tožnici za blažjo obliko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je po presoji sodišča druge stopnje premalo upoštevalo, da gre za trajno obliko škode, ki jo je tožnica do izdaje sodbe prenašala že skoraj deset let, prenašala pa jo bo še daljši čas tudi v bodoče. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določb členov 200 in 203 ZOR prisojeni znesek odškodnine 500.000,00 SIT zvišalo na 800.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo glede višini odškodnine in sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo na podlagi določbe 4.točke 358.člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 353.člena. Pritožbi obeh toženih strank sta v celoti neutemeljeni.

Delna sprememba sodbe je povzročila spremembo odločbe o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni moglo priznati povračila sodne takse za tožbo, ker je tožeča stranka ni plačala, zato je v tem delu njena pritožba neutemeljena. Od priznanih stroškov pa je tožeča stranka glede na spremenjen uspeh v pravdi, ki sedaj znaša 60 %, upravičena do povrnitve 173.700,00 SIT, 19 % DDV v znesku 33.003,00 SIT in izvedenini v zneskih 63.932,00 SIT in 86.371,00 SIT, v celoti torej 357.006,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je odločilo že sodišče prve stopnje.

Prvotožena stranka je sedaj upravičena do povrnitve 40 % priznanih stroškov, kar znaša 67.972,80 SIT, prav tako je drugotožena stranka upravičena do povrnitve 40 % priznanih stroškov, kar znaša 84.800,00 SIT.

Tožeča stranka je s pritožbo zaradi delnega zvišanja odškodnine uspela v obsegu 21 %, zato ji gre povračilo 23.520,00 SIT od priznanih stroškov za sodno takso 40.000,00 SIT, sestavo pritožbe 60.000,00 SIT (600 točk ob vrednosti točke 100,00 SIT) in od slednjega stroška tudi do 20 % DDV v znesku 12.000,00. Pritožbene stroške je priglasila tudi drugotožena stranka, ki pa do njihove povrnitve ni upravičena zaradi neuspele pritožbe. Odločitev o stroških temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP.