Jedro

Pravosodni policist je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je nastal razlog iz 236. člena ZIKS-1 za namestitev v poseben prostor, ker je tožnik z vpitjem, kričanjem in žaljenjem soobsojencev in pravosodnih policistov huje oviral druge pri delu, počitku in razvedrilu.

Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo splošno nezadovoljstvo z načinom prestajanja zaporne kazni, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno odločilne. Že drugostopenjski organ je pojasnil, da je šlo za začasen ukrep, da bi bil z zakonom določen čas trajanja tega ukrepa presežen (tj. do odločitve direktorja ali vodje oddelka zavoda, vendar ne več kot 12 ur) pa tožnik ne zatrjuje. Odreditev z zakonom predpisanega ukrepa sama po sebi ne pomeni mučenja in ponižujočega odnosa do zaprtih oseb, zgolj nestrinjanje z izrečenim ukrepom pa tudi ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnika 8. 1. 2014 ob 12.55 uri odstranil iz skupnih prostorov in ga namestil v poseben prostor (1. točka izreka), odločil, da bo namestitev trajala do odločitve direktorja zavoda ali vodje oddelka zavoda, vendar največ 12 ur (2. točka), da pritožba ne zadrži izvršitve in da v tem postopku stroški niso nastali (3. in 4. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 8. 1. 2014 ob 12.50 uri močno razbijal po vratih ter vpil. Ko so pravosodni policisti odprli sobo, v kateri biva, je pričel kričati in žaliti prisotne pravosodne policiste, na opozorila, naj se umiri, pa se ni odzval. Pravosodni policist je ocenil, da bo tožnik nadaljeval z neprimernim vedenjem, s katerim moti druge soobsojence ter pravosodnim policistom onemogoča normalno opravljanje dela, ker je že dopoldan, kljub večkratnim opozorilom, na glas vpil in žalil soobsojence ter vnašal nemir med njih. Zaradi suma, da tožnik huje ovira druge pri delu, počitku in razvedrilu, je bil na podlagi 236. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) odstranjen iz bivalnih in drugih skupnih prostorov ter odveden v poseben prostor, pri tem je bila uporabljena telesna sila, in sicer strokovni prijem na desni roki. Direktor zavoda je bil obveščen, tožnika pa je zavodsko medicinsko osebje pregledalo.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji v tožbi očita pomanjkljivo obrazložitev. Navaja, da ni šlo za žaljenje obsojenca ali uradnih oseb pravosodnih policistov in da izpodbijana odločba pomeni obrekovanje, s katerim sta prizadeti njegova čast in dostojanstvo. Zatrjuje, da so mu kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki prepoveduje mučenje in ponižujoč odnos do zaprtih oseb. Zaradi mučenja naj bi mu bila kršena tudi pravica do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva. Izpodbijana odločba naj bi bila v nasprotju z določbami ZIKS-1 in Pravilnika o izvrševanju kazenskih sankcij (PIKS). Meni, da jo je treba v skladu z načelom sorazmernosti spremeniti.

Sporna odločitev naj bi temeljila na pristranski oceni enega zakonskega pogoja, pri čemer naj bi mu organ dal lastno vsebino, ki nima podlage v zakonu. Namestitev naj bi pomenila radikalen ukrep, ki naj ne bi bil ustrezen glede na njegovo psihično, duševno in telesno zdravje. Meni, da bi mu morali omogočiti bolj humano prestajanje zaporne kazni in premestitev v normalni oddelek. Za namestitev v poseben prostor in večurno zadrževanje v njem naj ne bi bilo utemeljenega razloga, tožniku pa naj bi se s tem tudi slabšal njegov izhodiščni položaj dokazovanja njegove nedolžnosti in nezmožnosti normalnega prestajanja zaporne kazni. Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij očita, da zavrača njegove vloge, ali pa nanje ne odgovarja. Dodaja še, da so v izpodbijani odločbi podatki obsojenca, ki je bil izločen v „prehodnem obdobju“. Meni, da pravo ljudem ne daje opore, pravosodna oblast pa naj bi s pomočjo kazenskega prava ljudi žalila in mučila. Kršen naj bi mu bila tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da odločba drugostopenjskega organa ne more biti predmet upravnega spora, podrejeno pa prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku navedenega člena je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V obravnavanem primeru je odločitev, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, odločitev o odstranitvi tožnika iz bivalnih in drugih skupnih prostorov in namestitev v poseben prostor in ne odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe.

Tožnik sicer v tožbi navaja, da gre za upravni spor v zvezi z odločbo upravnega organa druge stopnje, vendar iz vsebine tožbenih navedb jasno izhaja, da ugovarja ukrepu, ki ga je izrekel pravosodni policist. Zato je sodišče štelo, da tožnik vlaga tožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa.

Očitki o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve pa so po presoji sodišča neutemeljeni.

Člen 236 ZIKS-1 določa, da se sme obsojenca odstraniti iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in ga odvesti v poseben prostor, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali če resno grozi, da bo storil tako kaznivo dejanje, če se pripravlja na beg ali upor, če kakorkoli ogroža sebe ali druge ali če huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu.

Naloga pravosodnih policistov je skrb za varnost, red in disciplino v varovanih objektih (prvi odstavek 235. člena ZIKS-1). Pravosodni policist je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je nastal razlog iz 236. člena ZIKS-1 za namestitev v poseben prostor, ker je tožnik z vpitjem, kričanjem in žaljenjem soobsojencev in pravosodnih policistov huje oviral druge pri delu, počitku in razvedrilu.

Ugotovitev o obstoju navedenega zakonsko določenega razloga za izdajo odločbe je oprl na opis tožnikovega ravnanja dopoldan in istega dne neposredno pred izrečenim ukrepom. Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi opisal upravni organ, razvidno tudi iz uradnega zaznamka o zaznavi dogodka z dne 8. 1. 2014. Tožnik v tožbi sicer posplošeno zatrjuje, da so navedbe o njem neresnične in da sta prizadeti njegova čast in dostojanstvo, vendar ne oporeka ugotovitvi, da je navedenega dne dopoldan večkrat na glas vpil in žalil soobsojence in da je tudi ob 12.50 uri močno razbijal po vratih in na glas vpil ter po vstopu pravosodnih policistov v prostor, v katerem biva, začel kričati in žaliti prisotne. Ne ugovarja niti ugotovitvi, da se ni odzval na opozorila, naj se umiri.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi sodišče nima razloga za dvom v oceno pravosodnega policista, da je „obstajal sum, da je tožnik s takim ravnanjem druge oviral pri delu, počitku in razvedrilu.“ Ker obrazložitev vsebuje podroben opis kršitev in dogodkov, upravni organ pa je pojasnil tudi razlog za odločitev in ga oprl na pravilno določbo ZIKS-1, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o posplošeni obrazložitvi.

Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo splošno nezadovoljstvo z načinom prestajanja zaporne kazni, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno odločilne. Že drugostopenjski organ je pojasnil, da je šlo za začasen ukrep, da bi bil z zakonom določen čas trajanja tega ukrepa presežen (tj. do odločitve direktorja ali vodje oddelka zavoda, vendar ne več kot 12 ur) pa tožnik ne zatrjuje. Odreditev z zakonom predpisanega ukrepa sama po sebi ne pomeni mučenja in ponižujočega odnosa do zaprtih oseb, zgolj nestrinjanje z izrečenim ukrepom pa tudi ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Da v uvodu izpodbijane odločbe pomotoma navedeni podatki drugega obsojenca, niso pravno odločilni in da ne pomenijo bistvene kršitve pravil postopka, je pravilno pojasnil že drugostopenjski upravni organ.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).