Jedro

Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi zaradi nesklepčnosti, saj tožnica ni razmejila posledic dveh poškodb, tako da ni jasno, kateri del zahtevka se nanaša na katero zavarovalno pogodbo.

Pritožbene navedbe in citirana sodna praksa, da morata biti za postavitev zahtevka znana obseg in višina škode, kar se je v konkretnem primeru zgodilo šele leta 2019, ko je tožnica zaključila zdravljenje in so se ustalile posledice poškodb, veljajo za odškodninske zahtevke (bodisi zoper neposrednega povzročitelja škode, bodisi zoper odgovornostno zavarovalnico), v tem primeru pa tožničin zahtevek ni odškodninski, temveč temelji na pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Za to pogodbo pa veljajo tudi in predvsem Splošni pogoji, ki urejajo vprašanje, kdaj zapade zahtevek za plačilo zavarovalnine. Iz določbe Splošnih pogojev, da se dnevno nadomestilo izplača le za prvih dvesto dni, je tudi jasno razvidno, da je v primeru, ko bolniški stalež traja dlje, zavarovanec najpozneje po poteku dvestotega dne upravičen terjati dnevno nadomestilo. Takrat torej terjatev iz tega naslova zapade in takrat prične teči zastaranje. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 1. 10. 2015, dvestoti dan je bil 18. 4. 2016, torej je zastaranje (prvi odstavek 357. člena OZ) terjatve dnevnega nadomestila začelo teči 1. 1. 2017, enako kot za invalidnost. Tako je tudi ta terjatev zastarana, v pretežnem delu (za 1252 dni) pa tudi očitno neutemeljena glede na jasno omejitev trajanja dnevnega nadomestila v Splošnih pogojih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica, profesionalna trenerka juda, si je pri izvajanju treninga poškodovala palec leve roke. Šlo je za dve poškodbi, 15. 3. 2013 in 25. 12. 2013, vsaka je krita z drugo zavarovalno pogodbo. Zdravljenje je trajalo do leta 2019. Na podlagi dveh pogodb o nezgodnem zavarovanju, ki ju je sklenil športni klub, od toženke zahteva plačilo zavarovalnine za invalidnost in dnevnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo kot zastaran in nesklepčen.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo med drugim navaja, da je odločitev sodišča napačna. V Splošnih pogojih toženke PG-NE 10-4 (priloga B2, v nadaljevanju Splošni pogoji) je določeno, da zahtevki iz naslova zavarovalnine zastarajo skladno z določili Obligacijskega zakonika1. Skladno s sodno prakso terjatev iz naslova zavarovalnine nastane, ko so znani vsi potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko postavi zahtevek, znana morata biti obseg in višina škode. To pa je bilo znano šele leta 2o19, ko je tožnica zaključila zdravljenje. Določba 2. točke 14. člena Splošnih pogojev je v nasprotju z določbo, ki glede zastaranja napotuje na OZ. To določilo je tudi nejasno in pretirano strogo do zavarovanca. Pravna oseba je le plačnik premije, zavarovanka je fizična oseba. Zavarovanka je laik, ki ne zna tolmačiti nejasnih Splošnih pogojev.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi zaradi nesklepčnosti, saj tožnica ni razmejila posledic dveh poškodb, tako da ni jasno, kateri del zahtevka se nanaša na katero zavarovalno pogodbo (21. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh razlogov sodišča prve stopnje pritožba sploh ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje pravilni materialnopravni presoji prvostopenjske sodbe, da je zaradi nerazmejitve škod po dveh poškodbah (in dveh zavarovalnih pogodbah) zahtevek nesklepčen. Že to bi zadoščalo za zavrnitev pritožbe.

6. Vendar se pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora opredeljuje tudi do vseh pritožbenih navedb, ki se tičejo zastaranja. Tudi ta odločitev prvostopenjske sodbe je pravilna.

7. Določbi 2. točke 14. člena Splošnih pogojev, ki določa, da je terjatev nastala najpozneje v roku treh let po nezgodi, in 16. člena, ki glede zastaranja napotuje na OZ, nista v nasprotju. Zastaralnih rokov Splošni pogoji ne spreminjajo. V prvem odstavku 336. člena OZ je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Kdaj ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, v OZ ni določeno. Tudi pritožba se sklicuje na stališča sodne prakse, vendar se Splošni pogoji sklicujejo le na določbe OZ o zastaranju, ne pa tudi na sodno prakso v zvezi z zapadlostjo terjatve.

8. V 921. členu OZ je med drugim določeno, da se z zavarovalno pogodbo zavarovalnica zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. Kdaj se »zgodi dogodek,« v OZ ni določeno, je pa to vprašanje urejeno v Splošnih pogojih. Določba drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev je jasna, ni nerazumljiva ali zavajajoča in je ob pazljivem branju razumljiva tudi laikom:2 _Če to stanje [invalidnost] ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje ob poteku tega roka in po njem določi končna stopnja invalidnosti. Morebitno nadaljnje poslabšanje zdravstvenega stanja ne vpliva na obveznost zavarovalnice […]_ Ker gre za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, je določba, ki omejuje čas negotovosti zavarovalnice (in obseg zavarovalnega kritja), dopustna. Nenazadnje je taka določba tudi v korist zavarovanca, saj je namen (kavza) zavarovalne pogodbe, da zavarovanec, ki je zaradi poškodbe prikrajšan pri zaslužku in/ali ima nepredvidene izdatke, z zavarovalnino izboljša svoj gmotni položaj. S to točko Splošnih pogojev je določeno, kdaj nastopi zavarovalni primer v smislu 922. člena OZ – invalidnost, ki je podlaga za nastanek obveznosti zavarovalnice. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je zahtevek za izplačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti zapadel najpozneje tri leta po obeh poškodbah (ki sta se nesporno zgodili leta 2013), v skladu s prvim odstavkom 357. člena OZ pa je zastaranje pričelo teči s pričetkom naslednjega leta (torej, 1. 1. 2017). Triletni zastaralni rok je potekel 1. 1. 2020, zato je tožba, vložena 5. 6. 2020, prepozna.

9. Pritožbene navedbe in citirana sodna praksa, da morata biti za postavitev zahtevka znana obseg in višina škode, kar se je v konkretnem primeru zgodilo šele leta 2019, ko je tožnica zaključila zdravljenje in so se ustalile posledice poškodb, veljajo za odškodninske zahtevke (bodisi zoper neposrednega povzročitelja škode, bodisi zoper odgovornostno zavarovalnico), v tem primeru pa tožničin zahtevek ni odškodninski, temveč temelji na pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Za to pogodbo pa veljajo tudi in predvsem Splošni pogoji, ki urejajo vprašanje, kdaj zapade zahtevek za plačilo zavarovalnine.

10. Glede dnevnega nadomestila je v Splošnih pogojih (7. točka 14. člena) jasno določeno, da se izplača le za prvih dvesto dni prehodne nesposobnosti za delo. Tudi ta določba je jasna. Tožnica terja dnevno nadomestilo za 1452 dni (pretežni del njenega zahtevka se nanaša na dnevno nadomestilo), pri čemer v pritožbi niti ne skuša pojasniti, zakaj meni, da naj bi bila do tega upravičena. Iz določbe Splošnih pogojev, da se dnevno nadomestilo izplača le za prvih dvesto dni, je tudi jasno razvidno, da je v primeru, ko bolniški stalež traja dlje, zavarovanec najpozneje po poteku dvestotega dne upravičen terjati dnevno nadomestilo. Takrat torej terjatev iz tega naslova zapade in takrat prične teči zastaranje. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 1. 10. 2015, dvestoti dan je bil 18. 4. 2016, torej je zastaranje (prvi odstavek 357. člena OZ) terjatve dnevnega nadomestila začelo teči 1. 1. 2017, enako kot za invalidnost. Tako je tudi ta terjatev zastarana, v pretežnem delu (za 1252 dni) pa tudi očitno neutemeljena glede na jasno omejitev trajanja dnevnega nadomestila v Splošnih pogojih.

11. Tožnica izpodbija zaključek sodišča, da sta pogodbi sklenili dve pravni osebi in torej ne gre za potrošniško razmerje. Tudi, če sledimo tej tožničini tezi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi Zakon o varstvu potrošnikov3 ne pripelje do tožničinega uspeha v pravdi. Kot že pojasnjeno, so Splošni pogoji jasni in razumljivi in niso nepošteni do potrošnika, saj so njegove pravice v naprej jasno določene in tudi ne povzročajo znatnega neravnotežja med pogodbenima strankama. Pritožba konkretizirano in argumentirano ne zatrjuje nobenega od razlogov za nepoštenost, ki so navedeni v 24. členu ZVPot, in tudi pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga za nepoštenost pogojev.

12. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Zato tudi ne potrebuje razlage v smislu 83. člena OZ. 3 Uradni list RS, št. 98/2004 – UPB in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot.