Jedro

Vprašanja dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga, ki ga izrecno izpostavlja pritožba, je stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje bi storilo bistveno kršitev, če zavrnitve dokaznega predloga ne bi obrazložilo. Te kršitve pa sodišče ni storilo, saj je prepričljivo pojasnilo, da glede na relevantne dokaze, ki so v podatkih in listinah v upravnem spisu, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja predlagana dokaza nista potrebna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. V tem upravnem sporu je sporna zakonitost odločbe urbanističnega inšpektorja, s katero je ta v skladu z določbo 73. člena ZUN ugotovil nezakonit poseg investitorke v prostor in ji v skladu z navedeno zakonsko določbo tudi izrekel ukrep prepovedi, ki so povezane z izrečenim ukrepom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.11.2000, ki je zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 15.8.2000. S to odločbo je bilo tožeči stranki kot soinvestitorici med drugim naloženo, da mora v roku 60 dni po prejemu odločbe odstraniti tam navedene dele stanovanjskega objekta ter zunanje armirane betonske stopnice, vse na zemljišču parc. št. 1524/1 in 1524/2 k.o. T., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške.

Sodišče prve stopnje je odločilo po opravljeni glavni obravnavi v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 385/2002 z dne 8.6.2005. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo, da tožeča stranka za posege v prostor, ki jih je izvedla, nima ustreznega upravnega dovoljenja. Opredelilo se je do dveh potrdil Skupščine občine L.V.R., in sicer z dne 7.10.1983 in z dne 4.4.1996, o priglasitvi del, na podlagi katerih bi moral investitor pričeti z gradbenimi deli v roku šestih mesecev od dneva priglasitve. Po presoji sodišča sta obe potrdili prenehali veljati in se zato tožeča stranka nanje ne more uspešno sklicevati. Ne glede na to pa je ugotovilo, da potrdili ne vsebujeta del, ki jih je izvedla tožeča stranka, kar je bilo pravilno ugotovljeno že v upravnem postopku. Po mnenju sodišča gre pri spornih stopnicah za dela, za katera je potrebno gradbeno dovoljenje, saj se z njimi posega v konstrukcijske elemente same hiše. Tudi glede naklona strehe je ocenilo, da je pravilno stališče tožene stranke, da pri tem gre za spremembo strešne konstrukcije, za taka dela pa je potrebno gradbeno dovoljenje, tudi po prej veljavni zakonodaji. Zavrnilo je predlog tožeče stranke za ogled na kraju samem ter za zaslišanje priče - izvajalca gradbenih del. Ocenjuje, da dejansko stanje izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 3.8.2000. Tožeča stranka je pri ogledu sodelovala in je podpisala zapisnik ter nanj ni imela pripomb. Tako dejansko stanje izhaja tudi iz pritožbenih navedb tožeče stranke, ki je v pritožbi proti prvostopenjski odločbi navedla, da je pri adaptaciji res prišlo do povečanega obsega nujnih del, ki presegajo dovoljena dela, določena z odločbo o priglasitvi del, da se je vdrl strop in delno porušila ena nosilna stena, zato so bili prisiljeni preostali del objekta porušiti in postaviti novega, dozidali pa so še balkon in stopnice. Na podlagi tega je imelo sodišče dovolj podatkov za ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka je tudi navedla v pritožbi, da je pričela z legalizacijo ter naročila urbanistično informacijo in, ker gre za nadomestno gradnjo, bo vložila vlogo za pripravo lokacijske dokumentacije. Iz tega sodišče sklepa, da gre za nadomestno gradnjo, saj je iz navedb tožeče stranke razvidno, da je bil objekt porušen in zgrajen nov, za tako gradnjo pa je potrebno gradbeno dovoljenje. Poudarilo je, da ni pomembno, ali so bila dela nujno potrebna, pač pa je odločilno, da gre za taka dela, za katera je gradbeno dovoljenje po zakonu potrebno. Obseg gradnje je razviden tudi iz zapisnika o ogledu z dne 12.12.2000, katerega del sta tudi fotografiji. Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta, se v skladu s 1. odstavkom 3. člena ZGO lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Nadomestna gradnja je dejansko gradnja novega objekta in tudi po prej veljavni zakonodaji je bilo treba za (nadomestno) gradnjo pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, za rekonstrukcijo pa gradbeno dovoljenje po 37.a členu Zakona o graditvi objektov, čeprav po mnenju sodišča ne gre za rekonstrukcijo v smislu te določbe, saj dela ne zadostijo pogojem te določbe. Na odločitev ne more vplivati tudi trditev, da so gabariti ostali enaki.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je opustilo predlagani dokaz z ogledom na kraju samem in da je sklicevanje zgolj na inšpekcijski zapisnik (in fotografije) kot del zapisnika, pomanjkljiva osnova za ugotovitev, katera dela na prejšnjem, že obstoječem objektu, so bila izvedena in v kakšnem obsegu oziroma na kakšen način. Tudi vrhovno sodišče je v citiranem sklepu štelo kot pomanjkljivo dokazno vrednost navedenega zapisnika, zato bi moralo sodišče opraviti ogled in zaslišati izvajalca del, da bi mu bilo mogoče ugotoviti, katera dela so bila dejansko opravljena in ali so med njimi nekatera morda res takšne narave, da presegajo dela iz odločbe o priglasitvi del oziroma da bi jih bilo mogoče obravnavati v smislu takšnega odstopanja, ki bi utemeljevalo odločanje inšpekcije. Zmotna in brez izkaza je ugotovitev, da bi bil objekt porušen in zgrajen nov, kot tudi, da bi investitorka z deli ne pričela v roku iz odločbe o priglasitvi del. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1, zato jo v skladu z isto določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je 1.1.2007 postala pravnomočna.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se v reviziji izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo, saj sta tako sodišče kot stranka vezana na dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Vprašanja dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga, ki ga izrecno izpostavlja pritožba, je stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje bi storilo bistveno kršitev, če zavrnitve dokaznega predloga ne bi obrazložilo. Te kršitve pa sodišče ni storilo, saj je prepričljivo pojasnilo, da glede na relevantne dokaze, ki so v podatkih in listinah v upravnem spisu, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja predlagana dokaza nista potrebna.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. V tem upravnem sporu je sporna zakonitost odločbe urbanističnega inšpektorja, s katero je ta v skladu z določbo 73. člena ZUN ugotovil nezakonit poseg investitorke v prostor in ji v skladu z navedeno zakonsko določbo tudi izrekel ukrep in prepovedi, ki so povezane z izrečenim ukrepom. Glede na ugotovitev, da je šlo za nadomestno gradnjo, to pomeni, da gre dejansko za gradnjo novega objekta, za kar je tudi po prej veljavni zakonodaji bilo potrebno pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, za rekonstrukcijo pa gradbeno dovoljenje po 37.a členu ZGO.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.