Jedro

Ugodnosti, ki jih je naročnik prejel zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja (v obliki znižane mesečne naročnine), je treba v primeru predčasne prekinitve takšnega razmerja šteti med stroške prekinitve, ki jih nosi operater.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku stranke z interesom, A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom), tako, da je tožniku naložila, da mora stranki z interesom v 15 dneh od vročitve te odločbe odpisati znesek po postavki „SZU za mesečno naročnino“ v višini 365,40 EUR z DDV, ki po že izdanem dobropisu znaša še 144,46 EUR z DDV, na računu, št. CLB-S1-20000069229 z dne 30. 4. 2020 (1. točka izreka). Odločila je tudi, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo na zahtevo stranke z interesom še pred iztekom dogovorjenega obdobja vezave prekinjeno naročniško razmerje te stranke s tožnikom. Stranka z interesom je uveljavljala odstopno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), ker se ni strinjala z napovedano spremembo pogodbenih pogojev. V uporabniškem sporu je bil sporen obseg navedenega odstopnega upravičenja ter posledično, ali je tožnik stranki z interesom zaradi prekinitve razmerja pred potekom obdobja vezave upravičeno zaračunal znesek po sporni postavki (sorazmerni znesek ugodnosti pri mesečni naročnini). Toženka ugotavlja, da je pogodbeni pogoj o „povrnitvi sorazmernega dela prejetih ugodnosti“ v nasprotju z določili drugega odstavka 129. člena ter drugega odstavka 130. člena ZEKom-1, v zvezi s čemer se sklicuje na prakso Tržnega inšpektorata RS ter sodno prakso tega sodišča. V kolikor bi toženka sledila stališču tožnika, da je v obravnavani situaciji stranki z interesom upravičen zaračunati sporni strošek, bi to pomenilo izvotlitev odstopnega upravičenja po navedenih zakonskih določbah. Tožnik je sporni strošek stranki z interesom tako obračunal neupravičeno, zato je toženka zahtevku slednje ugodila.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Izpostavlja, da izpodbijana odločba predstavlja odklon do avgusta 2019 ustaljene prakse toženke pri tovrstnih sporih, toženkina razlaga 129. člena ZEKom-1 je napačna. Ker je pravni temelj po enostranski odpovedi pogodbe s strani stranke z interesom (četudi zaradi spremembe pogodbenih pogojev) odpadel, je tožnik upravičen zahtevati povračilo vseh tistih zneskov, ki stranki z interesom niso bili obračunani med tekom naročniške pogodbe, čeprav so bile storitve s strani tožnika v celoti opravljene. Pri povračilu sorazmernega dela naročnine ne gre za pavšalno določeno plačilo odškodnine, temveč za povračilo ugodnosti, ki jih je stranka z interesom dejansko prejela, ker se je zavezala, da bo pogodbo izpolnjevala celotno pogodbeno obdobje. O pravni naravi tovrstnih pogodbenih obveznosti je že odločalo naslovno sodišče v sodbi, I U 256/2017-12 z dne 16. 1. 2018. Na način, kot trenutno določa vsebina 129. člena ZEKom-1, so potrošniki v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev s strani operaterja upravičeni brez odpovednega roka in brez plačila stroškov odstopiti od pogodbe, in sicer ne glede na to, ali so spremembe v njihovo korist, so zgolj slogovne narave ali pa zgolj podrobneje pojasnjujejo sicer že obstoječe obveznosti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da predlog stranke z interesom za rešitev spora v celoti zavrne. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, te dodatno utemeljuje ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, ravno tako naj zavrne stroškovni zahtevek tožnika.

5. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 430/2021 z dne 10. 1. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, v zvezi s spornimi materialnopravnimi vprašanji pa obstaja obširna sodna praksa tega sodišča (npr. sodbe tega sodišča, I U 48/2021 z dne 4. 10. 2022, I U 1955/2020 z dne 28. 9. 2022, I U 343/2021 z dne 6. 9. 2022, idr.), je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za odločanje po sodniku posamezniku.

7. Sodišče je dne 24. 1. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila pooblaščenca tožnika in toženke. Pravilno vabljena stranka z interesom je sodišču sporočila, da se glavne obravnave ne more udeležiti, njene preložitve ni predlagala.

8. Na izrecno vprašanje sodnika, ali ugovarjata sestavi sodišča (odločanje po sodniku posamezniku), stranki, prisotni na glavni obravnavi, sestavi sodišča nista nasprotovali.

9. Tožnik je na glavni obravnavi postavil podredni tožbeni zahtevek, in sicer je zahteval, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva prepusti v ponovno odločanje ter da mu toženka povrne stroške postopka. Tožnik je sicer vztrajal pri dosedanjih navedbah ter izpostavil, da je toženka svojo dotedanjo, skoraj 6-letno prakso, spremenila neposredno preden je stranka z interesom odstopila od naročniške pogodbe zaradi spremembe splošnih pogojev poslovanja. S takšnim postopanjem toženke je bila tožniku odvzeta ustavno varovana pravica do enakopravnega obravnavanja po 22. členu Ustave.

10. Toženka je na glavni obravnavi vztrajala pri izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo ter nasprotovala tožbi tudi po spremenjenem (pravilno podrednem – opomba sodišča) tožbenem zahtevku na glavni obravnavi. Toženka je res v preteklosti (do avgusta 2019) zastopala drugačno prakso pri odločanju v uporabniških sporih, ki pa jo je spremenila na podlagi odločitev TIRS kot tudi sodbe naslovnega sodišča, I U 2402/2018 z dne 30. 4. 2020. Upravno sodišče je svoje stališče glede odstopnega upravičenja nato ponovilo še v več sodnih odločitvah, in sicer s sodbami v zadevah I U 1648/2019, I U 1756/2020, I U 288/2021, I U 343/2021 in I U 1955/2021. Glede na to toženka šteje, da je praksa naslovnega sodišča v zvezi z uveljavljanjem odstopnega upravičenja že ustaljena in ji je toženka zato dolžna slediti. V zvezi z navedbami tožnika na glavni obravnavi je toženka navedla, da je bila izpodbijana odločba izdana dne 28. 1. 2021, kar je več kot 8 mesecev od dneva izdaje prve sodbe naslovnega sodišča v tovrstnih zadevah, navedbe toženke, da ni mogla učinkovito uveljavljati svojih pravic v upravnem postopku, s čimer naj bi bilo kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pa tako ne držijo.

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 in A2, ter v upravni spis zadeve. Dokazni predlog tožnika po vpogledu v pojasnilo toženke, objavljeno dne 3. 8. 2016 na njeni spletni strani, je sodišče zavrnilo kot nepotreben. Ker je glede na navedbe strank v zadevi nesporno, da je bila toženkina praksa glede uveljavljanja odstopnih upravičenj po 129. členu ZEKom-1 do leta 2019 drugačna, kot pa izhaja iz izpodbijane odločbe, je izvedba predlaganega dokaza, s katerim tožnik dokazuje navedeno dejstvo, nepotrebna. Tožnik je v zvezi z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga na glavni obravnavi ugovarjal procesno kršitev, česar pa ni dodatno utemeljil. **K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi gre za tožbo zoper odločbo, izdano v uporabniškem sporu po XV. poglavju ZEKom-1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila zahtevku stranke z interesom A. A. za odpis zneska po postavki „SZU za mesečno naročnino“ v višini 365,40 EUR z DDV (ki po že izdanem dobropisu znaša še 144,46 EUR z DDV), po računu, ki ga je izdal tožnik. V bistvenem je v zadevi sporno, ali je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabila materialno pravo.

14. Po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

15. Dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in izhaja iz izpodbijane odločbe, med strankami ni sporno. Stranka z interesom je dne 15. 10. 2019 s tožnikom sklenila naročniško razmerje za paket EON Premium z vezavo za 24 mesecev. Ob sklenitvi pogodbe je izkoristila ugodnost, skladno s katero je ob 24-mesečni vezavi prejela ceno 1,00 EUR za prve tri mesece, polovično ceno paketa naslednjih 9 mesecev in polno ceno v zadnjih 12 mesecih. Dne 30. 1. 2020 je stranka z interesom s strani tožnika prejela obvestilo o spremembi pogodbenih pogojev (o zvišanju cene mesečne naročnine za izbrani paket). Ker se z napovedano spremembo ni strinjala, je zahtevala prekinitev razmerja – to je bilo prekinjeno 27. 2. 2020. Tožnik je zato stranki z interesom zaračunal zgoraj opredeljen strošek. Sporni znesek se torej nanaša na ugodnosti, ki jih je stranka z interesom prejela na podlagi pogodbe zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja in naj bi ga bila zaradi predčasne prekinitve dolžna povrniti v sorazmernem delu glede na preostali čas do izteka navedenega obdobja.

16. Že v sodbi, I U 2402/2018 z dne 30.04.2020, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi toženka, je naslovno sodišče zavzelo stališče, da je ugodnosti, ki jih je naročnik prejel zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja (v obliki znižane mesečne naročnine), v primeru predčasne prekinitve takšnega razmerja treba šteti med stroške prekinitve, ki jih nosi operater. Takšno stališče je sodišče v nadaljnjih sodnih odločbah dodatno nadgradilo. Tako je v zadevi I U 1648/2019 zavzelo stališče, da je toženka tovrstno terjatev operaterja do naročnika pravilno opredelila kot pogodbeno kazen in se pri razlagi tega instituta oprla na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), saj ZEKom-1 pogodbene kazni ne opredeljuje. Ker pa je naročniško razmerje, kakršno je tudi obravnavano, po svoji naravi obligacijsko razmerje, je treba pri razlagi instituta pogodbene kazni uporabiti določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej OZ. Slednji v prvem odstavku 247. člena določa, da gre za pogodbeno kazen, kadar se upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Pogodbena kazen pomeni civilno sankcijo, ki jo pogodbeni stranki določita za primer neizpolnitve obveznosti ali za primer zamude z njeno izpolnitvijo in zapade, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo (temeljne pogodbene) obveznosti oziroma če te (sploh) ne izpolni. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevah I U 1331/2019, I U 1756/2020, I U 1955/2020, I U 288/2021 ter I U 343/2021. S sodbami v navedenih zadevah je sodišče tudi odstopilo od starejše sodne prakse tega sodišča v zvezi z obravnavanim vprašanjem (npr. v zadevi I U 256/2017, na katero se sklicuje tožnik).

17. Tudi v obravnavani zadevi se neizpolnitev obveznosti kaže kot odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Sodišče ne sledi ugovoru tožnika, da je naročnik - stranka z interesom tožniku dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih zaradi dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To po oceni sodišča namreč predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v 247. členu OZ, in, ki je po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 prepovedana.

18. Kot se je sodišče opredelilo že v zgoraj citiranih sodbah, je smisel ureditve iz drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki naročniku omogoča, da v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev operaterja odstopi od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni, v tem, da se z njo varuje položaj naročnika kot šibkejše stranke v razmerjih med naročniki in operaterji. Naročnik bi sicer v primeru, ko bi operater enostransko spremenil pogodbo, moral bodisi pristati na spremembo pogodbenih pogojev bodisi nositi negativne finančne posledice, tj. bi bil dolžan povrniti sorazmerni del prejete ugodnosti. Zato je zakonodajalec položaj operaterja, ki lahko enostransko spreminja pogodbo, in položaj naročnika, ki pri tej spremembi ne sodeluje, ampak je z njo zgolj soočen, uravnotežil z določbo drugega odstavka 129. člena ZEKom-1. 19. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na tretji odstavek 129. člena ZEKom-1. Ta določa, da določbe drugega odstavka istega člena ne vplivajo in ne posegajo v zapadle in neplačane obveznosti naročnikov ter v obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnikov. Kot je sodišče ravno tako pojasnilo že v predhodno navedenih zadevah (npr. v zadevah I U 1331/2019, I U 1955/2020 ter I U 48/2021) „vrnitev sorazmernega dela ugodnosti“ ni istovetno pojmu „zapadlih in neplačanih obveznosti naročnikov in obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti“ iz tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 povsem jasno izhaja, da so naročniki v primeru prekinitve naročniškega razmerja zaradi enostranske spremembe pogojev dolžni izpolniti vse neplačane obveznosti, ki so nastale do trenutka prekinitve pogodbe. Te obveznosti pomenijo na primer plačilo neplačanih računov za storitve, opravljene do prekinitve pogodbe, in podobno, ni pa pojem zapadlih in neplačanih obveznosti enak pojmu povrnitve ugodnosti. Če se naročnik odloči, da bo zaradi neke trenutne akcijske ponudbe sklenil pogodbo pod ugodnejšimi pogoji, to še ne pomeni, da bi mu bila zaradi tega odvzeta pravica enostransko prekiniti razmerje, če je operater enostransko spremenil svoje pogoje (operater bi lahko npr. ugodnejše, „akcijske“ cene po sklenitvi pogodbe tudi povišal nazaj na prvotno raven). V tem primeru je naročnik nedvomno dolžan plačati zapadle in neplačane obveznosti, ne pa tudi sorazmernega dela ugodnosti, saj tretji odstavek 129. člena ZEKom-1 česa takega ne določa. 20. Kot neutemeljen se izkaže tudi tožbeni očitek, da odločitev toženke predstavlja neutemeljen odstop od njene pretekle prakse. Po oceni sodišča je toženka v izpodbijani odločbi ob opiranju na sodno prakso naslovnega sodišča in na stališča Tržnega inšpektorata Republike Slovenije prepričljivo utemeljila odstop od svoje dosedanje prakse glede razlage določb drugega in tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 v zvezi z upravičenjem operaterja, da v primeru odstopa naročnika od naročniške pogodbe zaradi spremembe pogodbenih pogojev zahteva povrnitev sorazmernega dela ugodnosti, ki jo naročnik prejme v obliki popusta na mesečno naročnino. Tožnik kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave po presoji sodišča tako ni izkazal. 21. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

22. Tožnik je zahteval, da mu toženka povrne stroške postopka.

23. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.