Jedro

Tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe mora stranka izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode in izpolnjevanje pogojev za prijavo na razpis ne pomeni težko popravljive škode, saj jih je morala izpolnjevati za (uspešno) udeležbo na razpisu. Prav tako ne predstavlja težko popravljive škode izpad pričakovanega dohodka. Ob neizkazani verjetnosti nastanka težko popravljive škode pa sodišče utemeljeno ni presojalo drugih pogojev (koristi nasprotnih strank, javni interes, test sorazmernosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila skupaj s tožbo. S tožbo izpodbija 2. in 3. točko izreka odločbe Veterinarske uprave Republike Slovenije z dne 24. 9. 2010, ter III. točko javnega razpisa, v kateri je določeno, kdaj se sklene koncesijska pogodba. Z navedeno odločbo: je bila tožnici podeljena koncesija za območja občin A., B. in C. (1. točka izreka); je bila zavrnjena vloga D., d. o. o. (2. točka izreka); je bilo odločeno, da se koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011, in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020 (3. točka izreka), so poimensko navedeni veterinarji, ki bodo izvajali koncesionirano dejavnost (4. točka izreka).

2. Tožnica je predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna za začasno opravljanje koncesijske dejavnosti na območju navedenih občin za čas do pravnomočnosti izpodbijane odločbe določiti tožnico ter z njo skleniti koncesijsko pogodbo za opravljanje koncesijske dejavnosti za čas do pravnomočnosti izpodbijane odločbe z dne 24. 9. 2010, podrejeno pa, da sodišče samo določi tožnico za začasno opravljanje koncesijske dejavnosti na območju navedenih občin za čas do pravnomočnosti izpodbijane odločbe z dne 24. 9. 2010. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Presodilo je, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode, zato je njeno zahtevo zavrnilo.

4. Tožnica je zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je opustilo konkretno presojo o tem, kakšno začasno odredbo je predlagala oziroma kaj je s predlogom zahtevala ter napačno zaključilo, da zasleduje zgolj pridobitev določenih dohodkov. Ni odgovorilo na tožbene navedbe, da javnega razpisa ne more izpodbijati prej kot s pravnim sredstvom zoper odločbo, tudi če je vedela za nezakonit pogoj v javnem razpisu. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Nastanek škode je zatrjevala z navedbami, da je izpolnila vse materialne in druge pogoje, da je z začetkom opravljanja dejavnosti računala s 1. 1. 2011, da do pravnomočnosti odločbe ne bo mogla začeti in da bo ogroženo njeno nadaljnje poslovanje ter da obstoji nevarnost, da bi morala s poslovanjem celo prenehati. S tem je poseženo v njeno pravno sfero ter posledično v pričakovane pravice. Na drugi strani je predlagana začasna odredba tudi v korist javnega interesa. V zvezi z zatrjevano škodo je zavzeto stališče v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 752/2007 in izpodbijani sklep pomeni odmik od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Kljub dokončnosti odločbe o izbiri koncesionarja s tožnico ne bo sklenjena koncesijska pogodba. Tožnica je v tožbi izrecno uveljavljala tudi nezakonitost uredbe, na katero se sklicuje tožena stranka, s čimer je utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe. Ti argumenti namreč kažejo na potrebnost izdaje ureditvene odločbe, da se prepreči nezakonito ravnanje tožene stranke, začasna odredba je predlagana tudi v javno korist, česar sodišče prve stopnje ni presojalo, prav tako ni opravilo testa sorazmernosti ter se ni opredelilo do navedb, da je tožbo v upravnem sporu vložila tudi stranka, katere vloga je bila zavrnjena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljujejo nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi in zato z opustitvijo predlaganega zaslišanja sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka (tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 12/2008 in I Up 154/2010). Pa tudi sicer predlagani dokazi v obravnavani zadevi glede na v nadaljevanju obrazloženo neizkazano škodo ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in pravilno ugotovilo, da tožnica ni uspela izkazati nastanka težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se v postopku izdaje začasne odredbe presoja izpolnjevanje pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe in ne tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo oziroma sam javni razpis, zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje na te (tožbene) ugovore v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni odgovorilo.

9. Tožničina pričakovanja v zvezi s prijavo na Javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije (ne glede na to, ali je kandidat na javnem razpisu izbran ali ne) ne morejo biti razlog za izdajo začasne odredbe. Še posebej ne v primeru, kot je obravnavani, kot tožnica izpodbija odločitev tožene stranke o roku, v katerem bo sklenjena koncesijska pogodba, pri čemer je bilo že v javnem razpisu izrecno navedeno, da bo koncesijska pogodba sklenjena po pravnomočnosti odločbe o izbiri (izpodbijane odločbe), vendar ne pred 1. 1. 2011. Tožnica je bila torej seznanjena s pogoji javnega razpisa in ne glede na to, da izpodbija odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na rok sklenitve koncesijske pogodbe, ter v tem delu tudi sam javni razpis, po presoji Vrhovnega sodišča ne more z zatrjevanjem o možnih škodljivih posledicah, ki bi nastale, ker pogodba morda ne bo sklenjena s 1. 1. 2011, dokazovati nastanka težko popravljive škode, še posebej ob dejstvu, da tako škodo le zatrjuje in z ničemer ne dokazuje.

10. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, pomeni podelitev koncesije za območje navedenih občin za tožnico razširitev dejavnosti. Pri tem pa tožnica ne zatrjuje, da je zaradi tega dejstva morda zaposlila dodatne kadre in bi zaradi tega imela težave s poslovanjem, prav tako ne navaja drugih dejstev v tej smeri, ki bi kazala na ogroženost poslovanja in ne pojasni, zakaj naj bi ji grozilo prenehanje opravljanja dejavnosti, kar poudarja v pritožbi. Izpolnjevanje pogojev za prijavo na razpis pa tudi ne pomeni težko popravljive škode, saj je te pogoje morala izpolnjevati za (uspešno) udeležbo na razpisu. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, pa izpad pričakovanega dohodka ne predstavlja težko popravljive škode, o čemer je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (npr. sklepa I Up 381/2008 in I Up 315/2009).

11. Ker tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni uspela izkazati nastanka težko popravljive škode, je neutemeljeno njeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 752/2007 z dne 10. 1. 2008. V navedenem sklepu ni šlo za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki jo mora dokazati predlagatelj začasne odredbe, ampak je Vrhovno sodišče v okviru testa sorazmernosti presodilo, da bi izbranemu koncesionarju zaradi izdaje predlagane začasne odredbe nastala škoda, ki bi jo bilo težko povrniti, pri tem pa je šlo tudi za obrnjeno situacijo, saj je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe vložil na javnem razpisu neizbran kandidat. Zato v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni odstopilo od ustaljene upravnosodne prakse in s tem v zvezi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

12. Ker tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, drugih pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni presojalo.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.