Jedro

Sodišče mora priznati pravico do nujne poti tudi v primeru nameravane spremembe kulture ali namembnosti nepremičnine, saj mora ustanovljena nujna pot omogočiti lastniku gospodujoče nepremičnine čim večje in boljše izkoriščanje naravnih lastnosti te nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje odločilo, da se dovoli nujna pot za potrebe nepremičnin parc. št. X1 - travnik v izmeri 489 m2 in parc. št. X2 - travnik v izmeri 686 m2, k.o. G. L., tako da nujna pot poteka od javne T. c., sprva po parc. št. X3 po 111 m2 navedene parcele, naprej pa delno po parc. št. X4 k.o. G. L,, po 39 m2 navedene parcele, drug del poti pa poteka po parc. št. X5, ki je v lasti O. L. in na kateri poteka služnostna pot v korist nepremičnin št. X1 in X2, nazadnje pa nujna pot teče delno po parc. št. X6 po 7 m2, delno pa še vedno po parc. št. X5 k.o. G. L.. Sodišče prve stopnje je dovolilo nujno pot v obsegu, potrebnem za hojo in vožnjo z osebnimi avtomobili, v času gradnje pa tudi s tovornimi vozili, težkimi od 3 do 7 ton. Odločilo je tudi, da je predlagateljica dolžna plačati nasprotnemu udeležencu A. M. denarno nadomestilo v znesku 4.790 EUR, nasprotnemu udeležencu J. L. pa nadomestilo v znesku 1.504 EUR, ter da predlagateljica nosi stroške nepravdnega postopka.

Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje nasprotni udeleženec A. M. ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog za dovolitev nujne poti zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je nasprotni udeleženec predlagal vpogled v spis Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. P 51/2003, vendar je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo kot nepotreben. S sodno odločbo v tem postopku je sodišče priznalo služnost J. L. le v obsegu za kmetijske namene, kot se je tudi dejansko izvrševala. Za enak namen se je in se še vedno uporablja tudi nepremičnina predlagateljice. Po 88. členu SPZ se lahko nujna pot dovoli le za redno rabo, o redni rabi pa je mogoče govoriti le v zvezi z nepremičnino, kakršna je. Predlagateljica je zaslišana povedala, da nujno pot potrebuje zaradi možnosti gradnje na nepremičnini, razmišlja o tem, da si bo na tej parceli postavila hišo. Iz takšnih navedb predlagateljice izhaja, da ne zahteva poti za uporabo nepremičnine, kakršna trenutno je. Ustanovitev nujne poti predlaga za neko bodoče stanje, ki glede na podatke v spisu nima druge podlage kot predlagateljičine namere. O vprašanju redne rabe bi bilo možno govoriti le, če bi bilo izdano predpisano dovoljenje za konkretno gradnjo. Tuje zemljišče je potrebno čim manj obremenjevati. Potrdilo o namenski rabi ni zadosten dokaz za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je predlagateljica s predložitvijo lokacijske informacije izkazala, da so zemljišča parc. št. X1 in X2 po svoji namembnosti zazidalna stavbna zemljišča. Predlagateljica je v predlogu in tudi kasneje navajala, da ima namen na teh nepremičninah zgraditi hišo. Enako je izpovedala ob svojem zaslišanju. Izpovedala je tudi, da gradbenega dovoljenja ne more dobiti, preden ne pridobi dostopa na javno cestno omrežje.

Pri zaključku, da je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje potrebno omogočiti uporabo teh zemljišč v skladu z namenom, ki izhaja iz lokacijske informacije, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Po 88. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) sodišče namreč dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Vsebina pojma redne rabe se določa glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem pa ni odločilno le sedanje stanje, kot nepravilno navaja pritožnik, temveč je treba upoštevati tudi možnost bodoče rabe nepremičnine in naravne lastnosti nepremičnine. Sodišče mora priznati pravico do nujne poti tudi v primeru nameravane spremembe kulture ali namembnosti nepremičnine, saj mora ustanovljena nujna pot omogočiti lastniku gospodujoče nepremičnine čim večje in boljše izkoriščanje naravnih lastnosti te nepremičnine (glej komentar SPZ k 88. členu). Glede na to, da se nepremičnini predlagateljice nahajata na območju, ki je deklarirano kot zazidljivo zemljišče, je potrebno omogočiti redno rabo teh nepremičnin za stanovanjske namene. Slednje pa je možno le z ustanovitvijo nujne poti v korist nepremičnin predlagateljice v obsegu, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi poteka nujne poti po oceni sodišča druge stopnje pravilno uporabilo tudi 89. člen SPZ. Z določeno potjo se ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Del nujne poti, ki teče po nepremičnini pritožnika, že sedaj v naravi predstavlja asfaltirano cesto, primerno za dostop za vsa osebna in dostavna vozila, kot tudi srednje težka vozila skupne teže od 3 do 7 ton. Na ta način bo pritožnikova nepremičnina tudi najmanj obremenjena. Sodišče prve stopnje je v skladu s 3. odstavkom 89. člena nasprotnima udeležencema prisodilo primerno nadomestilo, pri čemer se je oprlo na oceno izvedenca gradbene stroke A. B.. Sodba sodišča prve stopnje je torej v vseh pogledih materialnopravno pravilna.

Pritožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne obrazloži, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno oz. nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nepremičnini predlagateljice v naravi predstavljata travnik, vendar je ob upoštevanju namembnosti tega zemljišča in v skladu z 88. in 89. členom SPZ, ustanovilo nujno pot v potrebnem obsegu. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v spis Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. P 51/2003 kot nepotrebnega, v skladu z 213. členom ZPP.

Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da niso podani drugi pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje po 353. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.