Jedro

Res petletni otrok ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči (primerjaj 1. odst. 160. člena ZOR). Navedeni abstraktni zakonski stan iz 3. odstavka 177. člena ZOR ne zahteva krivdnega ravnanja, ampak predpostavlja delno oprostitev odgovornosti obratovalca, če je kakršnokoli, tudi nezakrivljeno ravnanje, oškodovanca v vzročni zvezi z nastankom škode. Za tak prispevek na strani oškodovanca gre v obravnavani zadevi, saj je oškodovanec zaradi opustitve nadzora staršev nekontrolirano prečkal cestišče. Ob tehtanju objektivne odgovornosti avtomobilista za škodo, ki izvira iz uporabe motornega vozila na eni strani, in ravnanja oškodovanca na drugi, ki je nenadoma pritekel na cestišče in s tem kršil osnovna pravila obnašanja pešcev, je pravilna porazdelitev odgovornosti 20:80% in ne 30:70 %.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da je dolžna tožena stranka iz naslova odškodnine plačati tožeči stranki poleg že prisojenega zneska še 1.950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do 1.7.2004, od

2.7.2004 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v izreku o stroških tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg že prisojenih stroškov še

118.223,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v ostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 35.211,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna poleg odškodnine, določene v pravnomočnem delu sodbe opr. št. III P 8/96 z dne 14.10.2002 v znesku 6.000.000,00 SIT z obrestmi plačati tožniku na roke zakonitega zastopnika očeta D. Ž. še odškodnino v znesku 4.850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za čas od prvega dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje po z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.437.058,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje od plačila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo po svojem pooblaščencu zoper zavrnilni del sodbe ter sklep o stroških zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da ob upoštevanju celotne odškodninske odgovornosti tožene stranke dosodi nadaljnjo odškodnino v znesku 7.950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.1.2002 dalje do plačila ter zahteva povrnitev celotnih stroškov postopka ter nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnik v pritožbi ponavlja dejanske zaključke sodbe sodišča prve stopnje. Trdi, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenih dejanskih okoliščinah, zmotno uporabilo določilo 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Temelj odškodninske odgovornosti je predpisan z določbami 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ne bi bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik oziroma na podlagi 940. člena ZOR zavarovalnica, kjer je povzročitelj zavarovan pred odgovornostjo. Tožnik je dokazal, da je zavarovanec tožene stranke vozil v naselju s hitrostjo približno 40 km/h, čeprav je v navedeni ulici omejena hitrost na 30 km/h, da očitno ni pazil na pešce, čeprav je zelo dobro poznal ta del Ljubljane, da je videl, da je ob cesti na pločnikih pred gostinskimi lokali veliko ljudi in otrok in da je frekvenca pešcev velika. To je imelo za posledico, da ni pravočasno opazil otroka, ki je želel prečkati cestišče Linhartove ceste v spremstvu matere in očeta, zaradi česar je reagiral vsaj eno sekundo prepozno, zato je direktno trčil v tožnika in ga hudo poškodoval. Ob takšnem dejanskem stanju je bilo treba ugotoviti, ali obstaja kakršnakoli krivda v civilnopravnem smislu na strani otroka in če obstaja krivda, ali je ta krivda v vzročni zvezi s škodo, ki jo je otrok utrpel. Po temeljnih načelih civilnega prava otrok tožnikove starosti ne more biti odškodninsko odgovoren subjekt niti za tujo niti za lastno škodo. Zato se ne more uporabljati določila 3. odstavka 177. člena ZOR. Tudi v primeru, da bi obstajala delna krivda, pa je potrebno ugotavljati vzročno zvezo, torej ali bi prišlo do nezgode, če bi zavarovanec tožene stranke vozil z dovoljeno hitrostjo in bil pazljiv na prometno situacijo.

Odgovor pa je nikalen. Krivde torej ni možno naprtiti tožniku, zato bi sodišče moralo priznati celotni pravni temelj škode. V primeru, če bi tožena stranka menila, da sta starša imela otroka pod nezadostnim nadzorom in da to predstavlja določen prispevek k nastanku škode, bi morala tožena stranka pravočasno usmeriti odškodninsko tožbo zoper starša. Tega pa tožena stranka v tem postopku ne more več uveljavljati. Sicer pa ne gre za opustitev nadzora staršev nad svojim otrokom. Iz dokazov, ki so izvedeni na sodišču prve stopnje, izhaja, da je mati držala tožnika za roko, da pa je ta mamo vlekel naprej. Odločitev sodišča tudi glede višine nepremoženjske škode ni sprejemjiva ob ugotovljenih poškodbah in ob ugotovitvi zmanjšanja življenjskih in delovnih sposobnosti tožnika. Sodišče bi moralo tožniku priznati vso zahtevano odškodnino iz vseh odškodninskih postavk, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil odškodninski zahtevek v taki višini postaljen že v letu

1996. V skladu s popolnim uspehom v tej pravdi pa bi bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka in tožniku priznati vse zahtevane stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka vlaga po svojem pooblaščencu pritožbo zoper ugodilni del sodbe nad zneskom 1.800.000,00 SIT z ustrezno stroškovno posledico iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v tem delu ugodi tako, in zahtevek nad zneskom 1.800.000,00 SIT zavrne, podredno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prisodilo 11.500.000,00 SIT oziroma upoštevanje tožnikov soprispevek k nastanku škode

8.050,000,00 SIT. Takšna odločitev sodišča je nezdružljiva s kriteriji iz 2. odstavka 200. člena ZOR. Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo predvsem na posledice zaradi utrpelih poškodb možganov mladoletnega tožnika, upoštevalo pa je tudi izvedenčevo oceno o zmanjšanju življenjskih sposobnosti tožnika zaradi zloma desne stegnenice in operativnih posegov. Edina posledica pa je razlika v dolžini spodnjih okončin in v komaj opaznem povečanju obračanja desnega stopala navzven, medtem ko ni opazna niti deformacija kosti stegnenice niti ni opazno šepanje ali upad mišične mase. Zaradi tega ne moremo govoriti o zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti, ob dejstvu, da se lahko s pravilno popoškodbeno rehabilitacijo posledice tovrstne poškodbe zmanjša. Strinja se z oceno sodišča, da posledice zaradi poškodbe glave v pretežni meri vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da bodo imele vpliv tudi v bodoče. Vendar pa je obseg tovrstne nepremoženjske škode sodišče pretirano ocenilo, posebej glede na dejstvo, da pri mladoletnem tožniku ni bila postavljena dokončna diagnoza epilepsije ter da za zdravljenje te domnevane bolezni oziroma popoškodbene posledice doslej ni bilo storjeno še nič. Zato ni mogoče natančno ugotoviti posledic za življenjsko aktivnost tožnika. Nesprejemljiva je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni pričakovati izboljšanja, čeprav v spisu ni podatkov o tem, kaj je bilo dosedaj neuspešno storjenega za izboljšanje. Zaradi tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče pa delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- nezgoda se je pripetila na Linhartovi ul. v večernem času poleti, kjer je ob ulici več gostinskih lokalov, tako da so mize na samem delu pločnika in se tam zadržuje dosti ljudi; - na parkirnih prostorih na nasprotni strani ceste lokala so bili parkirani osebni avtomobili, tako da je dostop do njih mogoč le s prečkanjem cestišča; - omejitev hitrosti na tem delu je 30 km/h; - voznik je stanje na cestišču in njegovi okolici dobro poznal, kar bi narekovalo toliko večjo pazljivost voznika in prilagoditev vožnje opisanim razmeram, saj je šlo za povečano frekvenco ljudi na cestišču; - otrok je sam pritekel na cesto pred avtomobil, mati ga v času nezgode ni držala za roko; - voznik je vozil s hitrostjo 40 km/h; - voznik bi nezgodo lahko preprečil, če bi na otroka reagiral takoj in če bi hitrost svoje vožnje prilagodil tako, da ne bi vozil več kot 30 km/h. Višje sodišče tako ugotovljeno dejansko stanje v celoti sprejema, saj temelji na prepričljivi dokazni oceni. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da iz dokazov, ki so izvedeni na sodišču prve stopnje, izhaja, da je mati držala tožnika za roko, da je mamo vlekel in da ga je avtomobil zavarovanca tožene stranke zadel in ga enostavno iztrgal iz njene roke. Zakaj je tako, je podrobno obrazložilo sodišče prve stopnje (primerjaj zadnji odstavek na strani 7 in 1. odstavek na strani 8 prvostopenjske sodbe). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa po presoji višjega sodišča ni pravilno sklepanje sodišča prve stopnje o 30 % prispevku mladoletnega tožnika k nastali škodi, ampak je njegov prispevek le v višini 20 %. Posebej je potrebno poudariti, da v opisani prometni situaciji škodni dogodek, za katerega je zavarovanec tožene stranke objektivno odgovoren (173. in 1. odstavek 174. člena ZOR), zanj ni bil nepričakovan (ob cestišču se nahaja več gostinskih lokalov tako, da so mize na samem in da se tam zadržuje dosti ljudi ter gre za povečano frekvenco ljudi na cestišču), poleg tega bi posledice neprevidnega prečkanja ceste voznik lahko preprečil, če bi ustrezno prilagodil hitrost in bi bil na dogajanje na cesti dovolj pozoren. Res petletni otrok ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči (primerjaj 1. odst. 160. člena ZOR). Navedeni abstraktni zakonski stan iz 3. odstavka 177. člena ZOR ne zahteva krivdnega ravnanja, ampak predpostavlja delno oprostitev odgovornosti obratovalca, če je kakršnokoli, tudi nezakrivljeno ravnanje, oškodovanca v vzročni zvezi z nastankom škode. Za tak prispevek na strani oškodovanca gre v obravnavani zadevi, saj je oškodovanec zaradi opustitve nadzora staršev nekontrolirano prečkal cestišče. Ob tehtanju objektivne odgovornosti avtomobilista za škodo, ki izvira iz uporabe motornega vozila na eni strani, in ravnanja oškodovanca na drugi, ki je nenadoma pritekel na cestišče in s tem kršil osnovna pravila obnašanja pešcev, je pravilna porazdelitev odgovornosti 20:80% in ne 30:70 %. Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je naložilo tožeči stranki soprispevek v višini 30 % v razmerju proti 70% v škodo tožene stranke, zmotno uporabilo materialno pravo (3. odstavek 177. člena ZOR), zato je višje sodišče pritožbi v tem delu delno ugodilo. Pritožbena trditev, da se tožena stranka v tem pravdnem postopku ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da sta starša imela otroka pod nezadostnim nadzorom, smiselno opozarja na 4. odstavek 177. člena ZOR. Večinska sodna praksa na podlagi te določbe sicer res določa solidarno odgovornost obeh povzročiteljev nasproti oškodovancu, pri čemer velja dolžnost poravnati škodo v razmerju s svojo krivdo v notranjem razmerju med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma, vendar pa navedeno dejstvo ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi ob dejstvu, da zadošča kot prispevek oškodovanca že vsako, tudi nezakrivljeno oškodovančevo ravnanje.

K pritožbama o višini odškodnine: Uvodoma je navesti, da tožeča stranka vseh dejanskih okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo kot pravno pomembne pri odločitvi o višini odškodnine, ne izpodbija. Tožena stranka pa graja ugotovitev, da je bila pri mladoletnem tožniku postavljena dokončna diagnoza epilepsija in ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi s popoškodbenimi posledicami ni mogoče pričakovati izboljšanja. Vendar pritožba tožene stranke nima prav. Iz izvedeniškega mnenja prim. dr. J. G. (list. št. 114) nedvomno izhaja, da gre pri tožniku za epileptično dogajanje oziroma da se je pri dečku po poškodbi glave v prometni nezgodi dne 18.7.1995 pojavila epilepsija in da so se pri tem razvile vedenjske motnje, ki so se z leti poglobile in negativno vplivajo ne samo na njegov odnos do okolice, ampak ga resno ovirajo tudi pri sprejemanju oziroma dojemanju učne tvarine v šoli, zaradi česar so njegove življenjske sposobnosti samo iz tega razloga znižane za 30 %. Sprejemljiva je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni pričakovati izboljšanja, saj iz samega izvedeniškega mnenja izhaja, da so se pri dečku z vstopom v šolo zdravstvene in vedenjske motnje samo stopnjevale. Prav tako tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca Kovačiča izhaja (list. št. 139), da pri 12-letnem tožniku rast kosti še ni zaključena in da se bo podaljšava desne stegnenice še povečevala, kar pomeni, da bo podaljšava najverjetneje višja od 2 cm, in da bo potrebna nošnja povišice v obuvalu za levo stopalo. V spisu sodišča prve stopnje res ni podatkov o tem, kaj je bilo dosedaj neuspešno storjenega za izboljšanje ali odpravo opisanih simptomov, ki so posledica poškodbe. Vendar, če je tožena stranka menila, da obstajajo taki ukrepi, bi morala to dejstvo uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ga zatrjevati in predlagati tudi morebitne dokaze, česar pa ni storila. Prav tako ni izpodbijala zaključkov izvedeniških mnenj, da ni mogoče pričakovati izboljšanja.

Pritožbenih trditev tožene stranke, ki torej poskušajo omajati dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o duševnih bolečinah v zvezi s trajnimi posledicami tožnika, ni mogoče upoštevati.

Ostane še odgovor na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank o pravilni odmeri odškodnine. To je pritožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. To pa so stopnje telesnih in duševnih bolečin ter strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek

200. člena ZOR). To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine pri zdravljenju, strahu in skaženosti v celoti upoštevalo, zato pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam obeh pravdnih strank o previsoki oziroma prenizki denarni odškodnini za te oblike škode.

Enak zaključek pa ne velja za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je prvo sodišče ocenilo na 11.500.000,00 SIT. Ob upoštevanju individualnih okoliščin primera, predvsem pa ob primerjavi z drugimi sodno določenimi odškodninami (primerjaj npr. primer 12 in druge iz knjige: Jadek Pensa, Novak, Smrekar, Tomelj in Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba), znaša primerna odškodnina zahtevanih 12.000.000,00 SIT.

Skupaj je torej iz naslova nepremoženjske škode primerna odškodnina za mladoletnega tožnika v višini 16.000.000,00 SIT oz. ob upoštevanju deljene odgovornosti (20 : 80 %)

12.800.000,00 SIT. Ker je bilo potrebno upoštevati, da je bilo že za sodbo sodišča prve stopnje z dne 14.10.20002 delno pravnomočno odločeno o višini odškodnine v znesku

6.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, je torej pravilen zaključek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 6.800.000,00 SIT. Ker je bila z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje z dne 1.7.2004 naloženo toženi stranki v plačilo odškodnina še v znesku 4.850.000,00 SIT, je torej višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo še za znesek 1.950.000,00 SIT (razlika med zneskom 6.800.000,00 SIT in 4.850.000,00 SIT), vse skupaj z zamudnimi obrestmi, in sicer od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje z dne 1.7.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 2.7.2004 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (primerjaj načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri in

277. člen ZOR).

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo za znesek 1.950.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tudi spremenilo (358. člen ZPP), v ostalem pa pritožbo tožeče zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo o odločitvi o stroških postopka. Po kriteriju uspeha, določenega v 1. odstavku 154. člena ZPP, je tožeča stranka po temelju uspela z 80 %, po višini pa s 86,5 %, skupaj je torej uspela s 83,25 %. Ob neprerekani višini s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih stroškov postopka za obe pravdni stranki (tožeča stranka 1.932.471,00 SIT; tožena stranka 319.403,00 SIT) predstavlja 83,25 % od zneska

1.932.471,00 SIT znesek 1.608.782,00 SIT, 16,75 % od zneska

319.403,00 SIT pa znesek 53.500,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.555.281,90 SIT. Ker je sodišče prve stopnje že naložilo toženi stranki povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.437.058,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izreku o stroških spremeniti tako, da se toženi stranki naloži še dodatno plačilo 118.223,00 SIT stroškov tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo propadla, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti stroške po kriteriju uspeha. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, torej za znesek

7.650.000,00 SIT (18.500.000,00 SIT - 5.850.000,00 SIT).

Uspela pa je s približno 30 %, upoštevaje tako uspeh po temelju kakor tudi po višini, zato ji gre tudi 30 % pritožbenih stroškov. V skladu z veljavno odvetniško tarifo je višje sodišče priznalo za pritožbo (v okviru priglasitve) 875 točk, za administrativne stroške 17 točk in za DDV 175 točk, oziroma 117.370,00 SIT. 30 % od tega zneska znaša

35.211,00 SIT, to pa so pritožbeni stroški tožeče stranke skkupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.