Jedro

Pravila pravdnega postopka ne vsebujejo formalnih dokaznih pravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostaneta v veljavi 1. in 3. točka sklepa o izvršbi opr. št. I 2005/01692 z dne 1.12.2005, s katerim je toženi stranki naložena obveznost, da plača glavnico 1.305,22 € (312.783,24 SIT) z obrestmi po 15,5 % letni obrestni meri od 8.7.2005 dalje do plačila in 124,94 € (29.940,00 SIT) izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2005 dalje do plačila. Gre za sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu in se v sodbi očitno pomotoma navaja, da gre za sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani.

Po zakonitem zastopniku se pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je strokovno vprašanje pristnosti podpisa reševalo brez izvedenca. Opozarja, da se je lizingojemalec s pogodbo sicer zavezal sporočiti spremembo naslova, vendar niti pogodba niti splošni pogoji ne določajo, da v pogodbi navedeni naslov predstavlja naslov za vročanje. Ker toženka na naslovu, kamor ji je bila poslana pošiljka, ni bivala in ni prejela pošte, do učnika izjave volje ni prišlo. Opozarja, da 15,5 % zamudna obrestna mera presega 8 % obrestno mero zakonskih zamudnih obresti za več kot 50 %, zato so dogovorjene obresti oderuške. Kot bistveno kršitev označuje odsotnost razlogov o vseh elementih odškodninske odgovornosti. Izrecno je bilo ugovarjano, da na prevzemnem zapisniku ni navedenih okvar volana in akumulatorja. Iz dejstva, da je med dnevom odvzema avtomobila in popravilom preteklo 5 mesecev izvaja sklep, da ni izkazan nastanek okvare (škode). Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker sodba o tem nima razlogov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da večina pritožbenih navedb dejansko predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe ocenjuje za pavšalne. Tega, da je naslov, ki ga je tožena stranka dala, naslov za vročenje, ni treba posebej dogovoriti. Pojasnjuje, da obrestno mero zamudnih obresti določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). Pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bila pritožnica s pravnim poukom tudi poučena. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku.

Z ugovorom, da sodišče prve stopnje pristnosti podpisa ni ugotavljalo s pomočjo predlaganega dokaza z izvedencem za forenzično preiskavo pisav, ampak z drugimi dokazi, pritožnica smiselno zatrjuje, da sodišče določenega dejstva ni ugotavljalo s primernimi dokaznimi sredstvi. Ugovor ni utemeljen, ker pravila pravdnega postopka ne vsebujejo formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, ali je tožena stranka pogodbo podpisala, lahko oprlo na druge dokaze. Svojo ugotovitev, da je toženka sporno pogodbo podpisala, je argumentiralo z razumljivimi in prepričljivimi razlogi, zato toženkina pravica, da sodišče odloči na osnovi izvedenih dokazov in obravnavanja pred sodiščem, ni bila kršena.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je naslov, ki ga je toženka posredovala sopogodbeniku ob sklepanju pogodbe, naslov, na katerem je z njo mogoče vzpostaviti kontakt. Gre za naslov bivališča, na katerem je toženka v času sklepanja pogodbe dejansko živela, zato je nerazumljivo pritožbeno zavzemanje za razlago materialnopravnih določil tako, da bi pogodba morala vsebovati tudi naslov za vročenje. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi ob sklepanju pogodbe toženka zatrjevala, da bo dosegljiva na kakšnem drugem naslovu, kot na tem, na katerem dejansko živi. Na neučinkovitost izjave o razdrtju pogodbe se ne more sklicevati. Z njo je bila seznanjena najkasneje v teku tega postopka.

Obrestno mero zamudnih obresti določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). V juliju 2004, ko je bila sklenjena pogodba, je obrestna mera zakonskih zamudnih obresti znašala točno toliko, kot sta jo stranki dogovorili (15,50 %), zato se vprašanje oderuških zamudnih obresti sploh ne pojavi (Sklep o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti – Ur. list RS, št. 135/2003).

Z ugotovitvijo, da se je toženka s pogodbo zavezala na lastne stroške vzdrževati vozilo in da tega ni storila, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo zaključek o toženkini kršitvi pogodbenih obveznosti, ki je podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Pritožbeni očitek, da volan in akumulator nista bila pokvarjena, meri na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog. Tudi glede vrste in višine materialne škode je sodba razumljivo in logično obrazložena. Zakaj naj bi čas petih mesecev od odvzema vozila do popravila vzpostavljal dvom v nastanek škode, pritožba ne pojasni.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in s 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.