Jedro

Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se opravi davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima tožnik pri banki A., d.d., za plačilo dolgovanega zneska davčne obveznosti v višini 155,49 EUR glavnice, 9,20 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj 174,69 EUR. Banka A., d.d. opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Obveznost tožnika temelji na izvršilnih naslovih, ki jih navaja. Banki oz. hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne po poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, pritožba pa ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ iz knjigovodske evidence ugotovil, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz izreka tega sklepa, zato je zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe 159. člena, 160. člena in 166. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da se od davkov, ki jih zavezanec ni poravnal pravočasno, v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZDavP-2 se od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunajo. Od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena, 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 se od zapadlosti dolga najprej zaračunajo zamudne obresti (četrti odstavek 96. člena ZDavP-2).

3. Toženka je pritožbo tožnika zavrnila in v obrazložitvi kot podlago navedla določbo 143. člena ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 145. člena ZDavP-2 in ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih zakon določa v 151. členu ZDavP-2. Iz knjigovodskih kartic tožnika je razvidno, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal neporavnan davčni dolg. Za izdajo izpodbijanega sklepa so bile tako izpolnjene vse procesne predpostavke. Slabo finančne stanje davčnega zavezanca ni ovira za vodenje postopka, potrebno pa je upoštevati omejitve, ki jih določa zakonska ureditev. Zavrne tudi ostale pritožbene navedbe in meni, da ni podanih kršitev določb postopka, Ustave RS in EKČP. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja pravni temelj. Tožnik prejema pokojnino v višini 195,00 EUR, zato meni, da bi moral davčni organ izvršbo ustaviti na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2. Izveden ni bil noben postopek, v katerem bi se ugotovilo, da je tožnik dolžnik in tudi ne višine dolga. Kršen je bil 9. in 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik se med drugim sklicuje tudi na 5. člen, 6. člen in 160. člen ZDavP-2. Povzema 14. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 27. člen in 29. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. S tem v zvezi se sklicuje na sodbe ESČP Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji, iz katerih je razvidno, da državni organi ne spoštujejo zasebne lastnine. Sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi in upošteva, da je njegova pokojnina prenizka, da bi bila dovoljena davčna izvršba na njegove denarne prejemke. Sodišče naj upošteva, da Finančna uprava RS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in ustavo.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe toženke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Ponovno pojasni, da navedbe o nizki pokojnini oz. težki finančni situaciji na zakonitost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati in opozarja na pavšalno ugovarjanje kršitev številnih določb Ustave RS ter sodbe ESČP. 6. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 366/2019-15 z dne 15. 3. 2022 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva za izterjavo neplačanega davčnega dolga, ki na dan 6. 9. 2018 znaša 174,69 EUR.

9. Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnik predmetnega davčnega dolga v danem roku ni poravnal. V izreku izpodbijanega sklepa je navedena višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da so izvršilni naslovi izvršljivi. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilne naslove, datume izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov. Za izdajo izpodbijanega sklepa so bile torej izpolnjene vse procesne predpostavke.

10. Med strankama sicer niti ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane, saj tožnik v tožbi temu niti ne oporeka. Tožnik v tožbi ugovarja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj prejema pokojnino zgolj v višini 195,00 EUR. Vendar po presoji sodišča slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnila tudi toženka. V predmetni zadevi je pri izdaji izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se tožniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

11. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavani primer.

12. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).