Jedro

Tožnica ne upošteva določenih večjih izdatkov zapustnice (zlasti v zvezi z njenimi nepremičninami oziroma celotnim premoženjem), prevelik pomen pa pripisuje nekaterim izdatkom za osebno nego. Pri ugotavljanju mesečnih izdatkov zapustnice gre predvsem za vprašanje njihove celovite ocene (po vrsti in po višini), ne pa za matematični obračun teh stroškov.

Tožnica, ki je bila v določeni dokazni stiski, je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, prevalila procesno dokazno breme na toženca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek v obsegu zoper toženko (III. in IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da znesek 100.595,17 EUR spada v zapuščino po pok. A. A. in odločilo, da je toženec dolžan v zapuščino vrniti 100.595,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2017 do plačila (V. in VI. točka izreka). V preostalem delu (glede zneska 64.555,40 EUR s pripadajočimi obrestmi) je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženca (VII. točka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške toženki (VIII. točka izreka) in da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške (IX. točka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnica in toženec. Tožnica izpodbija III. in IV. točko izreka sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper toženko, VII. točko sodbe glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka v znesku 21.663,76 EUR in VIII. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi zahtevku tudi zoper toženko ter zahtevku zoper toženca glede izpodbijanega zneska, poleg tega pa razveljavi sklep, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške. Navaja, da je toženko navedla kot stranko zgolj iz razloga, ker je po sodni praksi nujna sospornica. V sodni praksi ni razčiščeno, ali mora v postopku za ugotovitev, da denarni znesek sodi v zapuščino in za vrnitev denarja v zapuščino, sodelovati tudi dedič, ki se je dedovanju odpovedal v korist sodediča. Prevladujoča sodna praksa zavzema stališče, da so dediči v tem primeru nujni sosporniki. Napačna je ugotovitev sodišča o porabi zapustnice. Večji izdatki so po ugotovitvah sodišča znašali največ 8.330,00 EUR. Toženec je podajal samo pavšalne navedbe o tem, da je pokojna porabila denar za pedikuro, frizerja, izlete. Toženčeva izpovedba je neresnična glede porabe denarja za parfume. Graja posamezne navedbe in izpoved toženca o stroških zapustnice. Glede na dokazni postopek poraba zapustnice pred odhodom v dom ni znašala več kot 1.000,00 EUR mesečno. Za ta čas znašajo neupravičeni dvigi 8.653,58 EUR. Za obdobje po odhodu v dom je poraba zapustnice znašala največ 700,00 EUR mesečno. Za to obdobje znašajo neupravičeni dvigi 13.010,18 EUR. Zato je napačna odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 21.663,76 EUR.

3. Toženec s pritožbo izpodbija V., VI. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožnica brez kakršnekoli podlage obtožila toženca, da je zlorabil zapustnico ter ji odtujil stanovanje in praktično vso gotovino. Njene tozadevne trditve so povsem pavšalne. To potrjuje tudi tretja pravda, ki jo je tožnica sprožila zoper toženca in v njej zaradi domnevnega prikrajšanja nujnega deleža po zapustnici terja vračilo darila v zapuščino. Prvo sodišče je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnica je očitala tožencu, da naj bi zlorabil zapustnico, ki naj bi bila zaradi demence opravilno nesposobna. V postopku P 1724/2017-II je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so tožničini očitki neutemeljeni ter da je bila zapustnica sposobna razumeti pomen in posledice svojih dejanj. To velja tudi za konkretni postopek. Toženec navaja pravilne zaključke sodišča v zadevi P 1724/2017-II, ki po njegovem v celoti veljajo tudi v predmetnem postopku. Ker je bila zapustnica še konec marca 2015 sposobna razpolagati s svojim premoženjem velike vrednosti je jasno, da je bila še toliko bolj sposobna razpolagati z manjšimi denarnimi zneski, ki jih tožnica vtožuje v tem postopku. Do teh zaključkov v navedeni pravdi se prvo sodišče ni opredelilo. Toženec v pritožbi opisuje posamezne ugotovitve prvega sodišča, ki so po njegovem mnenju pravilne. Na tej podlagi je prvo sodišče pravilno odločilo, ko je zavrnilo del tožbenega zahtevka (VII. točka izpodbijane sodbe). V zvezi z ugodilnim delom izpodbijane sodbe toženec navaja, da trditvena in dokazna podlaga tožnice ter izvedeni postopek ne omogočata zaključkov, da je izkoristil zdravstveno stanje zapustnice oziroma ravnal v nasprotju z njeno voljo ter si neupravičeno pridobil njena denarna sredstva. S strani prvega sodišča ugotovljeno dejansko stanje o le deloma ohranjeni sposobnosti zapustnice za razpolaganje z denarnimi sredstvi je napačno. Prvo sodišče se je sklicevalo na ugotovitve izvedenca dr. B. B., pri čemer je naredilo napačne zaključke. Upoštevati bi moralo tudi ostale izvedene dokaze, še zlasti mnenji izvedencev dr. C. C. in dr. D. D. Vsi ostali dokazi kažejo na to, da do omejitev pri funkcioniranju zapustnice v zvezi z upravljanjem z denarnimi sredstvi ni prišlo. Dokazni postopek ni omogočal zaključka, da je toženec izkoristil stanje zapustnice ter z zlorabo pooblastila izvršil vtoževane dvige in si neupravičeno prisvojil njen denar. Glede zneska 85.000,00 EUR dokazni postopek ni pokazal, da bi ta denar prešel v toženčevo premoženje oziroma da bi si ga neupravičeno prisvojil. Sklicuje se na izpovedbi prič E. E. in F. F., da je pri spornih nakazilih le sledil želji zapustnice, da razpolaga s svojim denarjem. Tožnica ni uspela dokazati, da bi ta denar prešel v toženčevo premoženje. Prvo sodišče je glede tega obrnilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožencu je neutemeljeno naložilo, da bi moral dokazovati negativna dejstva. Tudi če sodišče ni verjelo navedenima pričama, da sta denar izročila zapustnici, to še ne omogoča zaključka, da je ta denar prejel toženec, to pa mimo volje zapustnice. Toženec je pojasnil, da zapustnica ni želela imeti denarja na bančnem računu oziroma ga je želela pred smrtjo izprazniti, kar je povsem logično glede na to, da je bila v sporu z drugim sinom G. G. Enako velja glede zneskov, dvignjenih z varčevalnega računa zapustnice v višini 15.595,17 EUR. Dokazni postopek ni pokazal, da bi ta denarna sredstva prešla v toženčevo premoženje oziroma da bi si ta denar neupravičeno prisvojil. Dvige z varčevalne knjižice je po avgustu 2012 izvajala tudi zapustnica. Toženec je glede tega predložil nekaj potrdil, ki so to dokazovala. Z drugimi dokazili o dvigih zapustnice toženec ni razpolagal in jih ni mogel predložiti. Tega tudi ni bil dolžan glede na pravila o dokaznem bremenu. Prvo sodišče je z napačno razlago pravil o dokaznem bremenu ravnalo pristransko.

4. Tožnica in toženec v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuni zavrnitvi. Toženka ni odgovorila na vročeni pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**Glede pritožbe tožnice**

6. Prvo sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženko. Toženka je svoj dedni delež po pokojnem G. G., dediču pred njim umrle A. A., odstopila tožnici. V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja zoper toženca kolektivno terjatev. Med drugim je trdila, da je toženec obdržal denarna sredstva zapustnice brez pravne podlage, zato sodi v zapuščino tudi zapustničina terjatev do toženca iz tega naslova. Takšen spor ne predstavlja spora med dediči o obsegu premoženja (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 83/2021). Tožnica je pravilno oblikovala tožbeni zahtevek (od toženca zahteva vrnitev denarnih zneskov v zapuščino), toženka, ki je svoj dedni delež odstopila tožnici, pa za vodenje takšnega postopka nima pravnega interesa. Toženka v takšnem primeru ni nujna sospornica, razen tega pa za uveljavljani tožbeni zahtevek ni pasivno legitimirana. Glede na to, da tožbeni zahtevek zoper toženko ni utemeljen, je prvo sodišče pravilno odločilo tudi v stroškovnem delu, ki se nanaša na toženko. Pritožba tožnice v obsegu, ki se nanaša na toženko (III., IV. in VIII. točka izpodbijane sodbe), zato ni utemeljena.

7. Preostali del tožničine pritožbe se nanaša na VII. točko izpodbijane sodbe, in sicer na zavrnitev dela tožbenega zahtevka zoper toženca v znesku 21.663,76 EUR. V preostalem zavrnilnem delu, in sicer za razliko do zneska 64.555,40 EUR (42.891,64 EUR), je VII. točka izpodbijane sodbe pravnomočna.

8. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnica ni izkazala, da bi si toženec v obdobju od avgusta 2012 do smrti zapustnice 4. 8. 2015 prisvojil denarna sredstva na njenem srebrnem računu v višini vtoževanega zneska. Svojo presojo o tem, kakšni stroški so nastajali zapustnici v zvezi z njenim premoženjem, njenim preživljanjem in njenimi življenjskimi navadami, je utemeljilo na podlagi podrobne analize vseh izvedenih dokazov, ki jih je celovito in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj, v skladu z 8. členom ZPP. Dokazno oceno je prvo sodišče skladno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, v njih pa je v bistvenem zajet tudi odgovor na tožničino površinsko kritiko nekaterih dejanskih ugotovitev prvega sodišča. 9. Tožnica ne upošteva določenih večjih izdatkov zapustnice (zlasti v zvezi z njenimi nepremičninami oziroma celotnim premoženjem), prevelik pomen pa pripisuje nekaterim izdatkom za osebno nego (za koliko časa je zapustnici zadoščala posamezna steklenička parfuma, ob vseh ostalih njenih številnih izdatkih, katerih pritožba ne izpodbija, ni odločilno dejstvo). Glede mesečne žepnine za vnuka je bistvena ugotovitev, da mu jo je zapustnica redno dajala; ali je ta znašala okoli 100,00 EUR ali več, pa ob vseh drugih stroških zapustnice prav tako ni odločilno. Pri ugotavljanju mesečnih izdatkov zapustnice gre predvsem za vprašanje njihove celovite ocene (po vrsti in po višini), ne pa za matematični obračun teh stroškov.

10. Tožničine trditve, da je glede na dokazni postopek znašala mesečna poraba zapustnice pred odhodom v dom starejših občanov največ 1.000,00 EUR, po nastanitvi v tem domu pa največ 700,00 EUR, so nekonkretizirane in pavšalne ter že zato neutemeljene. Če se sklicuje na izvedeni dokazni postopek, bi tožnica morala argumentirano pojasniti, kateri dokazi naj bi utemeljevali pritožbene trditve oziroma zakaj naj bi bile ugotovitve prvega sodišča o zapustničini mesečni porabi napačne. Neobrazložene pritožbene trditve ne zadoščajo. Tožničina pritožba zato ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na izpodbijani del VII. točke sodbe prvega sodišča. **Glede pritožbe toženca**

11. Zadevi P 1724/2017-II in P 1559/2018-II oziroma trditve, ki jih je v teh pravdah podala tožnica, nimajo nobenega pomena za obravnavano zadevo. Tožnica je tudi pojasnila (pripravljalna vloga z dne 7. 11. 2018), da je tožbo v zadevi P 1559/2018-II vložila iz previdnosti, zaradi varstva roka iz 41. člena Zakona o dedovanju.

12. Prvo sodišče je ugotavljalo tudi, kakšno je bilo psihično stanje zapustnice v obravnavanem obdobju. Izvedlo je več dokazov, tudi dokaz z izvedencem psihiatrom dr. B. B. (ob tem je vpogledalo tudi izvedenski mnenji izvedencev dr. D. D. in dr. C. C.). Iz ugotovitev prvega sodišča v bistvenem izhaja, da je bil pri zapustnici sicer prisoten blažji kognitivni upad, kljub temu pa je zapustnica še vedno samostojno funkcionirala in izvajala vsakodnevne aktivnosti. Ne glede na to, kakšno je bilo zapustničino stanje, pa je bila za odločitev sodišča odločilna presoja, ali je toženec kot pooblaščenec zapustnice na njenih bančnih računih neutemeljeno izvršil sporne dvige in nakazila ter si prisvojil njena sredstva brez pravne podlage, kar je prvo sodišče pravilno upoštevalo kot izhodišče pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev (44. točka obrazložitve). V tej luči zato ni bistveno toženčevo obširno pritožbeno povzemanje ugotovitev izvedencev dr. D. D. in dr. C. C. ter ostalih navedb v zvezi z zapustničino sposobnostjo razumeti pomen in posledice lastnih dejanj, zaradi česar se pritožbenemu sodišču ni bilo treba podrobneje ukvarjati s temi pritožbenimi trditvami v zvezi s preizkusom pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da si je toženec neupravičeno prisvojil zapustničinih 85.000,00 EUR in 15.595,17 EUR. Glede tega so pritožbene trditve (zlasti v 4. in 5. točki pritožbe) vsebinsko prazne oziroma pravno nepomembne, saj ne ponujajo nobenih argumentov zoper ugotovitve prvega sodišča o toženčevi prisvojitvi 85.000,00 EUR in 15.595,17 EUR. Odgovor pritožbenega sodišča terjajo le relevantne pritožbene trditve.

13. Prvo sodišče je svojo ugotovitev, da si je toženec neupravičeno prisvojil zapustničina sredstva (85.000,00 EUR in 15.595,17 EUR), prepričljivo obrazložilo. Njegova dokazna ocena je tudi v tem delu napravljena v skladu z 8. členom ZPP, saj je skrbna, analitično sintetična, razumno argumentirana in življenjsko logična ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno. Toženec nasproti njej dejansko ponuja zgolj lastno dokazno oceno, ki pa je neprepričljiva. Ob tem je njegov očitek prvemu sodišču o napačni uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu neutemeljen.

14. Tožnica je bila dolžna dokazati, da je toženec izvršil sporne dvige gotovine in nakazila v svojo korist (brez soglasja zapustnice) oziroma, da si je prisvojil zapustničina denarna sredstva brez pravne podlage, kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče (44. točka obrazložitve). Tožnica je med drugim navedla, da je bil toženec pooblaščenec zapustnice na njenih računih (srebrnem in varčevalnem), da je posedoval njeno bančno kartico in hranilno knjižico, da je po podatkih izpisa prometa na srebrnem računu zapustnica posodila E. E. 50.000,00 EUR 10. 1. 2014, F. F. pa 35.000,00 EUR 8. 9. 2014, da sta imenovana pojasnila, da sta denar v nekaj dneh po prejemu izročila oziroma vrnila zapustnici, da teh sredstev zapustnica ob smrti ni imela ter da to pomeni, da je ta denar nepooblaščeno obdržal toženec, ki ga je dolžan vrniti v zapuščino. Tožnica, ki je bila v določeni dokazni stiski, je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, prevalila procesno dokazno breme na toženca, ki je trdil, da sta bila zneska 50.000,00 EUR in 35.000,00 EUR vrnjena zapustnici, ki je s temi sredstvi nato razpolagala. Toženec je bil ves čas v dobrih odnosih z zapustnico (za razliko od brata G. G., kateremu je zapustnica 4. 9. 2012 preklicala pooblastilo na njenem varčevalnem računu), po letu 2012 pa je v pretežni meri skrbel tudi za njene finančne zadeve, zato mu je bilo tudi lažje dokazovati, kaj se je zgodilo s temi zapustničinimi sredstvi. Tega bremena toženec ni zmogel. 15. Prvo sodišče je izčrpno analiziralo izpovedbe toženca, E. E. in F. F. ter tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da toženec ni dokazal, da bi zapustnica porabila 85.000,00 EUR in da si je ta denar brez pravne podlage prisvojil toženec. Njihove izpovedbe o tem, kaj se je dogajalo s tem denarjem, ne zdržijo resne presoje. Neverjetno je že to, da bi E. E. in F. F. kot povprečno skrbna posameznika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika) izročila zapustnici prejeta zneska, ne da bi od nje zahtevala izročitev potrdila o prejetih zelo visokih denarnih zneskih, to pa že zaradi zavarovanja svojih interesov, da izkažeta vrnitev denarja z ustrezno listino. Že zgolj ta okoliščina prej kaže na to, da sta denar v resnici izročila tožencu (proti izročitvi potrdila o njegovem prejemu). Pri tem sta se priči v izpovedbah razhajali tudi o bistveni okoliščini, kako je potekala izročitev denarja zapustnici. E. E. je izpovedala, da zapustnica izročenega denarja (50.000,00 EUR) ni preštela, F. F. pa je izpovedal, da je zapustnica preštela denar (35.000,00 EUR), ko ji ga je izročil. Neverjetno je, da bi v tistih okoliščinah zapustnica manjši znesek denarja preštela, večjega zneska pa ne.

16. V prid pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča govorijo tudi druge okoliščine. Toženec je izpovedal, da je zapustnica teh 85.000,00 EUR hranila v svojem stanovanju, ki je bilo prazno. Ob neprerekani trditvi tožnice, da je bilo v času, ko je zapustnica z možem še živela v hiši, vanjo vlomljeno, pri tem pa jima je bilo odtujeno veliko denarja in zlata, ki sta ga hranila v hiši, bi bilo življenjsko oziroma izkustveno povsem neverjetno, da bi zapustnica kasneje tako veliko vsoto denarja hranila v praznem stanovanju; toliko bolj zato, ker naj bi ji toženec to dopuščal, čeprav je tedaj že skrbel za njene finančne zadeve. Toženčevo pojasnilo, da naj bi zapustnica želela imeti denar zato, ker je hotela v celoti izprazniti srebrni račun, je neprepričljivo tudi zato, ker bi v tem primeru bilo bolj verjetno, da bi imetnik svoj račun izpraznil v kratkem času, ne pa, da bi med enim in drugim dvigom („posojilom“) minilo osem mesecev. Toženčev prikaz dogajanja se ne izide logično tudi zato, ker naj bi zapustnica denar hranila v stanovanju, v katerem ga po njegovem prevzemu v posest (ko je postal njegov lastnik po darilni pogodbi z dne 30. 3. 2015) ni bilo, pri tem pa ni želel odgovoriti, kaj naj bi zapustnica storila z denarjem. Če bi zapustnica res imela ta denar, bi toženec gotovo vedel, za kaj ga je porabila. S tem v zvezi toženec neutemeljeno očita prvemu sodišču napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu, saj ni šlo za to, da bi moral dokazovati negativno dejstvo (da on ni prejel tega denarja), temveč bi moral dokazati, da je bilo 85.000,00 EUR izročenih zapustnici in da jih je porabila, kar pa mu ni uspelo.

17. Tožnica je glede sredstev na zapustničinem varčevalnem računu med drugim navedla, da je toženec dvignil več zneskov v skupni višini 15.595,17 EUR (gre za šest dvigov v obdobju med 24. 9. 2012 in 8. 7. 2014) in si jih neupravičeno prisvojil (85. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil pooblaščenec zapustnice tudi za varčevalni račun (po 4. 9. 2012 je bil edini pooblaščenec zapustnice na tem računu) in da je on hranil zapustničino hranilno knjižico (slednje je ob prvem zaslišanju izpovedal tudi toženec). Tudi v tem delu je bilo procesno dokazno breme prevaljeno na toženca, ki bi moral dokazati, da je te dvige izvršila zapustnica oziroma v primeru, da jih je izvršil on, da so bila ta sredstva porabljena za potrebe zapustnice oziroma njej izročena. Tudi v tem delu je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec dokazovati negativno dejstvo. Kot že rečeno je bila tožnica v dokazni stiski, saj ni razpolagala z neposrednimi dokazi o naravi teh dvigov, za razliko od toženca, ki je po lastni izjavi v zadnjih letih pretežno skrbel za finančne zadeve zapustnice, plačeval vse položnice, občasno tudi dvigal denar z zapustničinega računa, doma pa je hranil vsa dokazila o plačilih izdatkov za zapustnico (položnice) za posamezna leta. Povedal je tudi, da je dostikrat (še pred zapustničinim odhodom v dom starejših občanov 29. 8. 2013) plačeval izdatke (tudi) iz njene hranilne knjižice (varčevalnega računa), kar pomeni, da je brez dvoma moral razpolagati tudi z bančnimi potrdili, kdo je opravil šest spornih dvigov z varčevalnega računa, in je moral vedeti, za kaj je bil ta denar porabljen. Toženec je trdil, da je (tudi) po avgustu 2012 dvige z varčevalnega računa izvajala tudi zapustnica, s čimer posredno priznava, da je tudi sam izvršil (vsaj) katerega od šestih spornih dvigov. Iz izpisa prometa na varčevalnem računu za obdobje od 1. 1. 2011 do 11. 3. 2016 (priloga A13) je namreč razvidno, da je bilo v tem času opravljenih deset dvigov oziroma nakazil. Za štiri dvige (dva z dne 14. 5. 2012 ter po eden z dne 29. 5. 2012 in 24. 12. 2013) je tožnica umaknila tožbo, ko je toženec izkazal, da jih je opravila zapustnica. Preostalih šest dvigov je bilo spornih, že glede na toženčeve navedbe in izpoved pa je vsaj nekatere zagotovo izvršil toženec. Tudi to toliko bolj potrjuje prepričljivost ugotovitve prvega sodišča, da je te sporne dvige izvršil toženec.

18. Ob teh okoliščinah je pravilen zaključek prvega sodišča, da toženec ni dokazal, da bi zapustnica izvršila tudi teh šest spornih dvigov. Če je toženec razpolagal z bančnimi potrdili o dvigih zapustnice z varčevalnega računa (priloge B8 – B10) še v času, ko ni bil edini pooblaščenec na varčevalnem računu zapustnice, ne more biti dvoma, da je toženec razpolagal tudi z bančnimi potrdili o kasnejših šestih spornih dvigih v skupnem znesku 15.595,17 EUR, saj so ti dvigi bili izvršeni med 24. 9. 2012 (prvi) in 8. 7. 2014 (zadnji), v obdobju, ko je bil toženec edini pooblaščenec na varčevalnem računu zapustnice in je v tem času tudi posedoval njeno hranilno knjižico. Če bi katerega od teh šestih dvigov izvršila zapustnica, bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženec o tem predložil bančna potrdila. Toženec ni dokazal, da bi zapustnica večkrat izvršila dvige z varčevalnega računa po avgustu 2012 (razen plačila davka v znesku 2.601,93 EUR 24. 12. 2013), zato je drugačna pritožbena trditev protispisna. Glede na povedano je logičen sklep, da je teh šest dvigov izvršil toženec, pri čemer ni dokazal, da je bil ta denar porabljen za potrebe zapustnice, kar pomeni, da si je tudi ta sredstva (15.595,17 EUR) toženec prisvojil brez pravne podlage.

19. Prvo sodišče je tako pravilno odločilo, da je toženec dolžan vrniti v zapuščino skupni znesek 100.595,17 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi toženčeva pritožba.

**Sklepno**

20. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter v izpodbijanih delih potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

21. Tožnica in toženec nista uspela s pritožbama, njuna odgovora na pritožbi pa nista prispevala k rešitvi zadeve. Zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).