Jedro

Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2015 in št. ... z dne 5. 9. 2014 ter da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine.

Tudi s pomočjo izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke je ugotavljalo invalidnost tožnice in njeno preostalo delovno zmožnost do čase izdaje dokončne odločbe toženca. Ugotovilo je, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi pogojevale I. kategorijo invalidnosti, tožnica je še zmožna opravljati drugo delo 4 ure dnevno z omejitvami, ki upoštevajo naravo manjše energiziranosti, motivacije in iniciativnosti pri ponavljajoči se depresiji.

2. Pritožuje se tožnica. Meni, da postopek sodišča ni bil v redu, dobila je izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke v slovenskem jeziku, ki ga ne razume in ga lahko samo na splošno izpodbija. Iz izvedenskega mnenja je sicer razvidna anamneza, ki odgovarja tožničini bolezni, vendar so napačni zaključki izvedenke. Prav tako ni imela možnost postavljati izvedenki vprašanj, saj sodišče v postopku od izvedenke ni zahtevalo ustne obrazložitve, kar bi moralo zahtevati. Tožnica v postopku ni imela prevajalca - tolmača. Sodišče brez izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, da tožnica ni več sposobna za delo. Iz sodbe tudi ni jasno, ali je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Ni jasno, kako to, da dve državi pravico tožnici priznata, Slovenija pa ne. Ne drži, da je tožnica soglašala z mnenjem izvedenke. Meni, da sodišče njene že priznane pravice do invalidske pokojnine ne more degradirati in se sprašuje, ali gre morebiti za diskriminacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko pravilno pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja tožnica.

5. V pritožbi tožnica navaja, da ni imela možnost, da bi postopek sledila v svojem jeziku, saj je potekal v slovenskem jeziku in takšen je bilo tudi izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke.

6. Tožnica v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da naj bi ji z nezakonitim postopanjem ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev postopka ni podana.

7. V skladu s 102. členom ZPP smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku strank oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V skladu z drugim odstavkom istega člena morajo biti stranke in drugi udeleženci poučeni o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Pravici do prevajanja se lahko odpovedo, če izjavijo, da znajo jezik v katerem teče postopek, v zapisnik se zapiše, da so bili poučeni in kaj so glede tega izjavili.

8. Sodišče zgoraj navedene procesne določbe, glede pravic strank in drugih udeležencev, da smejo pred sodiščem uporabljati svoj jezik, ni kršilo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem postopalo v skladu z 102. členom ZPP. Tožnica je bila že v dopisu, posredovanim skupaj z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo, izrecno opozorjena, da v kolikor slovenskega jezika ne razume, ji bo sodišče zagotovilo tolmača. Na glavni obravnavi je bila tudi poučena o tem, da ima pravico spremljati postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču, pa je izrecno izjavila, da se pravici do prevajanja odpoveduje, ker razume jezik v katerem teče postopek. Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje te izjave ni spremenila in ni zahtevala pravice, da spremlja postopek v svojem jeziku.

9. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za zagotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi sodišče. Sodišče pri tem odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ga da tudi pisno pred obravnavo (243. člen, 244. člen in 253. člen ZPP). V danem primeru je sodišče zahtevalo od izvedenke, da poda pisni izvid in mnenje, katerega je sodišče strankam vročilo s pripombo, da v roku 15 dni podajo nanj svoje mnenje. Iz pripomb tožnice na izvedensko mnenje izhaja, da ta meni, da je pri njej prišlo do izgube delazmožnosti in da v BiH ne more dobiti s svojo diagnozo nobenega dela, tudi 4-urno dnevno delo ne pride v poštev. Nihče ji ne more omogočiti lažjega psihičnega dela brez vsiljivega tempa, brez določene norme ter s čim manjšim kontaktom s strankami. Sklicuje se na upokojitev leta 2009 v Republiki Srbski. Tožnica ni predlagala, da bi morala izvedenka podajati svoje mnenje še ustno, to ne izhaja tudi iz zapisnika z glavne obravnave z dne 11. 10. 2016. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožnica v pripombah zoper izvedensko mnenje sodne izvedenke podala le pavšalne navedbe in zaradi tega sodišče ni izvedlo dokaza z ustnim podajanjem izvida in mnenja. Iz pripomb tožnice, tudi po stališču pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti, v čem bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ali nerazumljivo in na kaj naj bi lahko ali morala sodna izvedenka ustno pojasnjevati.

10. Iz zgoraj navedenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi tožnica predlagala, da naj sodišče izvedenko zasliši ustno na glavni obravnavi, niti ni takšne kršitve uveljavljala na zadnji glavni obravnavi. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnica ni imela možnost postavljanja vprašanj izvedenki in da izvedenka svojega mnenja ni obrazložila.

11. Tožnica smiselno zatrjuje, da je odločitev sodišča v nasprotju z obrazložitvijo in da se ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena točka določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

12. Navedena kršitev ni podana. Izrek je jasen, tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 5. 1. 2015, 5. 9. 2014 ter zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo razloge o odločilnih dejstvih zavrnitve tožbenega zahtevka, ti razlogi niso ne nejasni niti med seboj v nasprotju.

13. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v prvem odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), kjer je podana definicija invalidnosti. Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljeni v skladu s tem zakonom zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v III. kategorije. V I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerem dela. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije oziroma zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let oziroma zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let oziroma zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. V primeru, da je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni je potreben tudi nadaljnji pogoj, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Zavarovancu, ki je pridobil višjo strokovno izobrazbo, se delovna leta štejejo od dopolnjenega 26 leta starosti, zavarovancu, ki je pridobil visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo, se delovna leta štejejo od dopolnjenega 29 leta starosti.

14. Iz medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu izhaja, da gre pri tožnici za ponavljajočo se depresivno neopredeljeno motnjo, zaradi katere je bila že ocenjena s III. kategorijo invalidnosti 7. 7. 2009. Kasneje se zaradi te iste motnje zdravi ambulantno, po terapiji se je psihično stanje izboljšalo. Druga bolezenska stanja v medicinski dokumentaciji niso navedena. Izvid osebnega pregleda 7. 3. 2014 kaže normalni somatski status.

15. Pri tožnici tako ne gre za bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja in je zato pri njej še naprej podana III. kategorija invalidnosti. Enako izhaja iz mnenja sodne izvedenke, katera ugotavlja, da gre pri tožnici za dolgoletno popolno pasivizacijo in posttravmatsko izkušnjo po zelo stresnem in z nasiljem povezanem družinskem življenju, ki po vtisu osebnega pregleda ostaja fiksirana vsebina. Glede na dolgo trajajoče in ponavljajoče se depresivno stanje po letu 2010, ki ne kaže bistvene remisije, pa je potrebno upoštevati, da se v takem procesu poslabša energetska opremljenost, posebej če je v ponavljajočem se depresivnem stanju upošteva se tudi kronološka starost tožnice. Tožnica bi do obravnavanega datuma dokončne odločbe zmogla delati drugo delo, 4 ure dnevno. Gre za lažje psihično delo, s čim manj kontakta s strankami, brez vsiljenega tempa in ritma dela, ne na normo. Izvedenka je pri tem izrecno poudarila, da pri tožnici, do izdaje dokončne odločbe toženca 5. 1. 2015, ni prišlo do izgube delazmožnosti in da je tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožna delati na drugem, psihično nezahtevnem delovnem mestu v polovičnem času od polnega. Pri tem je narava tožničinih duševnih motenj taka, da je s celostno psihiatrično obravnavo možno vsaj do določene mere omiliti njeno simptomatiko.

16. Prvostopenjsko sodišče je mnenje sodne izvedenke pravilno povzelo in tudi dokazno ovrednotilo. Pritožbeno sodišče se pri tem strinja z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da gre za objektivno strokovno in prepričljivo obrazloženo izvedensko mnenje, ki je podano na osnovi proučitve celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu in tudi po osebnem pregledu tožnice.

17. Prvostopenjsko sodišče je v 10. točki obrazložitve posebej poudarilo, da je invalidska zakonodaja v posameznih državah različna in da so organi pri odločanju samostojni v tem, da odločajo glede na veljavno zakonodajo v posamezni državi. Takšna je tudi ustavljena sodna praksa (odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Psp 274/2005, Psp 291/2012 ipd.). Pritožbeno sodišče še dodaja, da prvostopenjsko sodišče že priznanih pravic tožnice do invalidske pokojnine pridobljene v drugih državah ni degradiralo, v pravice sploh ni posegalo, saj je bil predmet sodne presoje v tem sporu zgolj presoja dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 5. 1. 2015, ne pa presoja odločb tujih organov pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V preostalem pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim in pravnim stanjem, kakor ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi.

18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.