Jedro

Soposestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Tožnik pred motilnim dejanjem posesti toženke ni motil in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala elementov za dovoljeno samopomoč v smislu 31. člena SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki njegovega izreka ugotovilo, da je toženka motila tožnika v soposesti stanovanja št. 18, v III. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu A, ker je ona ali njen izpolnitveni pomočnik 15.2.2003 zamenjal ključavnico na vhodnih vratih v stanovanju in s tem tožniku preprečil vstop v stanovanje. V 2. točki njegovega izreka je toženki naložilo vzpostavitev v prejšnje stanje in sicer, da mora na vhodna vrata v stanovanje namestiti staro ključavnico, katere ključ ima tudi tožnik oziroma tožniku izročiti ključ nove ključavnice. V 3. točki je odredilo prepoved motilnih dejanj v bodoče in hkrati naložilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini

224.739,00 SIT. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožnik upravičen do posestnega varstva na podlagi 80. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

Proti sklepu se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po

1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter tožbo zavrne in tožniku naloži pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je sklep sodišča prve stopnje nezakonit in nesprejemljiv. Očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo pomembnih dejstev in ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, ko je odločalo v posestnem sporu.

Napačno je ugotovilo dejstva glede tožnikovega bivanja v stanovanju, saj je tožnik v stanovanju na A bival le do 1.2.2003. Pojasnjuje, da se je tožnik v skladu z dogovorom, ki sta ga sklenila s toženko, izselil iz stanovanja do 1.2.2003, da ji je zagotovil, da se v stanovanje ne bo več vračal in da že dalj časa v stanovanju ni živel. Tam se je oglasil, ko toženke ni bilo doma in je tudi odnesel večino svojih stvari, zato je toženka upravičeno zamenjala ključavnico na vratih svojega stanovanja. Navaja razloge, spričo katerih je bila prisiljena ključavnico zamenjati. Tožnik je z njo celo fizično obračunaval in je njegova prisotnost v stanovanju negativno vplivala na mladoletno hči. Zaradi strahu pred nenadnimi prihodi tožnika, pred novimi prepiri, grožnjami in morebitnim ponovnim fizičnim obračunavanjem je treba njeno ravnanje opredeliti kot samopomoč. Niza zakaj so izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji za samopomoč in zaključuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, da je verbalna motnja lahko resna grožnja za posameznika.

Ugotavlja, da je tožnik od decembra 2002 v stanovanje hodil le, ko je ni bilo doma, kar kaže na to, da v stanovanju ni več prebival. Imel je stanovanje v B. Poudarja, da je stanovanje kupila sama in je zato njegova lastnica, kar jo opravičuje do varstva posestnega stanja. Po njenem prepričanju ima pravico imeti v posesti sporno stanovanje tudi zato, ker sama preživlja in skrbi za mladoletno hči, saj je zunajzakonska skupnost s tožnikom prenehala. Republika Slovenija je dolžna poskrbeti za ukrepe, ki so potrebni za varstvo in blaginjo otrok in je v skladu s splošnimi načeli pravnega reda tudi sodišče dolžno ravnati v korist otroka, v tem primeru v korist mladoletne hčere. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki jih navaja in z izvedbo katerih bi ugotovilo, da je tožnik do nje nasilen, da jo je pretepal in je zato ravnala v okviru samopomoči.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa, v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, sodišče druge stopnje ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odst. 339. člena ZPP. Velja načelo proste dokazne ocene (8. člen ZPP), kar pomeni, da sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih stranki predlagata, temveč le tiste, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva. Glede na to, da je bilo motilno dejanje storjeno 15.2.2003, se dokazi, katerih izvedbo je sodišče prve stopnje opustilo, ne nanašajo na pravno odločilna dejstva. Predlagani dokazi se nanašajo na fizično obračunavanje tožnika s toženko v avgustu 2002, toženka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bila zaradi kasnejšega ravnanja tožnika ogrožena (bodisi ona ali pa mladoletna hči). Protispisna je tudi pritožbena trditev, da izpodbijani sklep o zavrnitvi dokazov nima razlogov. Na 3. strani sklepa je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pomembnih dejstev in da je napačno ugotovilo dejstvo bivanja tožnika v stanovanju. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve ne vzbujajo nobenega dvoma v njegovo pravilnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da je toženec imel posest na stanovanju do 15.2.2003, - da je toženka 15.2.2003 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, - da ravnanja toženke pravno ni mogoče opredeliti kot samopomoč, utemeljeno štelo, da so izpolnjeni pogoji za varstvo soposesti.

Sodišče prve stopnje je sicer napačno uporabilo določbe ZTLR, saj je s 1. januarjem 2003 stopil v veljavo Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ), ki je v 274. členu določil, da z njegovo uveljavitvijo preneha veljati ZTLR. Do motilnega dejanja je prišlo

15.2.2003, torej že v času veljavnosti SPZ. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, saj ima SPZ v členih 33 do 36 smiselno enake določbe kot ZTLR.

Pritožbeno razlogovanje o dogovoru, sklenjenem med toženko in tožnikom, da se bo tožnik izselil iz stanovanja do 1.2.2003 in trditev, da se je tožnik 1.2.2003 tudi odselil, je v nasprotju z izpovedbo toženke, ki jo kot podlago odločitve upošteva sodišče prve stopnje. Toženka je na obravnavi 30.11.2004 povedala, da se je tožnik odselil 15.2.2003. Potem ko ji je sodišče prve stopnje predočilo, da je v tožbi (isto ponavlja v pritožbi) navajala, da se je tožnik po dogovoru odselil 1.2.2003, je pojasnila, da je drugačen datum zapisal odvetnik M. brez njene vednosti. Glede na napačno izhodišče pritožnice, da se je tožnik izselil 1.2.2003, je materialnopravno zmotno tudi stališče, da tožnik ob zamenjavi ključavnice 15.2.2003 ni bil več soposestnik. Podlago za ugotovitev, da je tožnik imel soposest stanovanja do 15.2.2003, je sodišče prve stopnje imelo v izpovedbi toženke, zato za drugačno pritožbeno razlogovanje v podatkih spisa ni opore. Tudi če bi držala pritožbena trditev toženke, da že pred zamenjavo ključavnice tožnik v stanovanju ni prebival, to ne pomeni, da je izgubil soposest, še zlasti glede na toženkino, v pritožbi ponovljeno navedbo, da je tožnik v stanovanje do zamenjave ključavnice prihajal (ko je ni bilo v stanovanju).

Toženka tožbene trditve, da je tožnik imel svoj ključ, ni prerekala.

Tožnik je v stanovanju poleg oblačil, kot je ob zaslišanju povedala toženka, imel tudi zdravila, ki mu jih je ob zamenjavi ključavnice odnesla, kar tudi kaže na njegovo soposest stanovanja (v stanovanju je imel svoje stvari). V sporu zaradi motenja posesti se ne upošteva pravica do posesti (1. odst. 33. člena SPZ), zato na pravilnost odločitve ne vpliva in je odveč pritožbeno razlogovanje o tem, da je toženka sporno stanovanje sama odkupila, da je zunajzakonska skupnost s tožnikom prenehala in da ima pravico zavarovati posest tudi zato, ker skrbi za mladoletno hči. Sodišče druge stopnje na te pritožbene trditve zato ne bo odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

Razlogi, ki so toženko vodili k zamenjavi ključavnice (motilno dejanje) in na katere izčrpno opozarja v pritožbi, bi bili upoštevni le, če bi se njeno ravnanje lahko pravno opredelilo kot samopomoč. Po določbi 31. člena SPZ, ki ima vsebinsko enake določbe kot 76. člen ZTLR (upoštevalo ga je sodišče prve stopnje), ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neopravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna in da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik pred motilnim dejanjem posesti toženke ni motil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala elementov za dovoljeno samopomoč. Že iz tega razloga njenega ravnanja pravno ni mogoče opredeliti kot samopomoč in se sodišču druge stopnje glede drugih razlogov (da je bila samopomoč nujna, nevarnost neposredna in da način samopomoči ustreza okoliščinam) ni treba opredeljevati. Zmotno je prepričanje toženke, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, da je opravičljivo, ker se je pred zamenjavo ključavnice počutila ogroženo v lastnem stanovanju in ni vedela, kdaj bo tožnik vstopil v stanovanje in začel z njo obračunavati (do fizičnega obračuna naj bi prišlo avgusta 2002; toženka je ključavnico zamenjala 15.2.2003). Že sodišče prve stopnje je dovolj jasno in pravilno toženki pojasnilo, zakaj njeno ravnanje ne ustreza pravni opredelitvi samopomoči in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na njegove razloge tudi sklicuje. Fizična samopomoč kot oblika reševanja sporov v pravno urejeni državi je izključena in je le izjemoma dovoljena kot sredstvo varstva posesti, ne pa kot sredstvo reševanja spora in še to ob natančno, v 31. členu SPZ, predpisanih pogojih. Sicer pa tožena stranka pritožbeno vztrajanje, da gre za samopomoč, utemeljuje tudi s trditvijo, ki ne drži (kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo), da se je tožnik iz spornega stanovanja že pred motilnim dejanjem izselil in je tudi iz tega razloga neutemeljena trditev, da je toženka ravnala v okviru samopomoči.

Druge pritožbene trditve se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.