Jedro

Dejansko stanje zadeve je glede presoje, ali je tožnica kot investitorka ali vsaj kot lastnica objekta inšpekcijska zavezanka, nepopolno ugotovljeno. Lastnik in najemodajalec zemljišča pa v postopek sploh ni bil vključen, čeprav bi prvi moral vedeti, da na njegovem zemljišču stoji sporni objekt, kdo je njegov lastnik in morda tudi, kdo ga je zgradil.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2164/2010/2-5204 z dne 16. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 4 x 3 m zgrajenega na zemljišču s parc. št. 345/1 k.o. ... ter v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe na svoje stroške odstraniti naveden objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje. Za objekt se odrejajo tam navedene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), stroškov postopka ni bilo, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je bil predmetni objekt zgrajen pred 30. leti in je v uporabi kot skladišče orodja. Lastnik zemljišča je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Objekt brez zavezankinega (tožničinega) soglasja uporablja druga oseba A.A. Objekt je postavljen brez ustreznega upravnega dovoljenja, zavezanka na zemljišču nima pravice graditi, gradnja objekta je tudi v nasprotju s prostorskim aktom. S tem so kršene določbe prvega odstavka 3. člena ZGO-1. Drugostopni organ je ob obravnavi tožničine pritožbe odpravil 4. točko izreka izpodbijane odločbe (prepovedi) in jo nadomestil z novo 4. točko, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je lastnik predmetnega zemljišča Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, zato niso primerne tiste prepovedi, ki v izvrševanju svojih pravic omejujejo pravega zemljiško knjižnega lastnika predmetnega zemljišča. V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Tožnica je na zaslišanju dne 3. 9. 2010 sama povedala, da je najemnica predmetnega zemljišča in da objekt uporablja kot skladišče orodja. Na Zapisnik o zaslišanju zavezanke z dne 30. 9. 2010 tožnica ni imela pripomb. Tam je jasno povedala, da je sporni objekt zgradila v lastni režiji pred 30 leti brez ustreznega dovoljenja. Upravni organ je torej inšpekcijskega zavezanca pravilno določil v skladu z ZGO-1. Inšpekcijski ukrep tudi ne zastara, saj zakon zastaralnega roka ne določa. Tudi po takrat veljavnem (v času gradnje) Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor tožnica ni izpolnjevala pogojev za izgradnjo predmetnega objekta.

Tožnica v tožbi navaja, da je postala zakupnica predmetne parcele št. 345/1 k.o. ... šele leta 2002 in sicer na podlagi zakupne pogodbe, ki jo je takrat sklenila s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS za obdobje 10 let. Hkrati z zakupom je od prejšnje zakupnice (svoje matere) prevzela tudi sporen objekt- leseno hišico s pripadajočo uto, katero pa je pred 30 leti zgradil takratni zakupnik (g. B.B.). Zato je ni mogoče šteti niti za investitorko, niti za lastnico spornega objekta. Sklicevanje upravnega organa na inšpektorjev zapisnik je neutemeljeno, saj le-ta ni sestavljen v celih stavkih (ampak kot anketa) in je zato mogoče njegovo vsebino o zaslišanju razlagati dvoumno. Zgolj iz zapisniške zabeležeke „Gradnja v lastni režiji: Da“, nikakor ne izhaja njena izjava, da je objekt zgradila ona, niti tega tožnica ni mislila. Poudarja, da objekta ni zgradila in da tudi ni lastnica zemljišča. Zavezanec v inšpekcijskem postopku je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je dal sporno parcelo z že postavljeno hišico v najem, ob sklenitvi pogodbe pa je ni opozoril, da predstavlja objekt nelegalno gradnjo. Sama stanja zemljišča v naravi ni v ničemer spreminjala in ni ni ničesar gradila. Sedaj niti nima dostopa do zemljišča in spornega objekta, saj oboje že več let nelegalno uporablja druga oseba (A.A.). Ker ji bo v letu 2012 potekla zakupna pogodba s Skladom, se sprašuje, kdo bo inšpekcijski zavezanec v primeru, če bo zemljišče prevzel nov zakupnik. Predlaga, da sodišče, po izvedeni glavni obravnavi, odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo upravnemu organu v ponoven postopek. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje določitve inšpekcijskega zavezanca.

152. člen ZGO-1, ki določa inšpekcijske ukrepe, ki jih inšpektor naloži inšpekcijskemu zavezancu pri nelegalni gradnji. vendar pa niti ta člen, niti kakšen drugi v okviru 5. poglavja ZGO-1 (Inšpekcijsko nadzorstvo) ne definira posebej, kdo je inšpekcijski zavezanec. Zato je treba za določitev inšpekcijskega zavezanca (po že obstoječi upravno sodni praksi) smiselno uporabiti prvi odstavek 157. člena ZGO-1, ki sicer določa oz. definira zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Ta člen v prvem odstavku določa, da je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora dolžan plačati investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem takšna gradnja oz. objekt stoji. To (smiselno) pomeni, da je inšpekcijski zavezanec v prvi vrsti investitor oz. lastnik nelegalno zgrajenega objekta, če pa tega mogoče najti, je zavezanec lastnik zemljišča, na katerem objekt stoji. Iz navedenega izhaja, da se obveznosti zaradi nelegalne gradnje po ZGO-1 z investitorja na lastnika objekta prenašajo z lastninsko pravico na objektu, kadar pa niti investitorja, niti lastnika objekta ni mogoče ugotoviti, je zavezanec lastnik zemljišča. Iz izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru ni razvidno, na kakšni osnovi je bila tožnica določena kot inšpekcijska zavezanka, saj sama trdi, da ni niti investitorka, niti lastnica spornega objekta, katerega bi naj pred več kot 30 leti zgradila neka tretja oseba (B.B.), ona (tožnica) pa je objekt prevzela skupaj z zemljiščem v najem šele leta 2002. Iz izpodbijane odločbe glede tega izhaja, da je bil objekt zgrajen pred 30 leti, da je v uporabi kot skladišče, da ga brez tožničinega soglasja uporablja druga oseba, da je postavljen brez ustreznega upravnega dovoljenja, da tožnica na obravnavanem zemljišču nima pravice graditi in da je gradnja tudi v nasprotju s prostorskim aktom.

Te pomanjkljivosti, kljub pritožbenemu ugovoru, ni ustrezno odpravil oz. pojasnil niti drugostopni organ, ki navaja, da bi naj pritožnica na zaslišanju dne 3. 9. 2010 povedala, da je sporni objekt zgradila v lastni režiji pred 30 leti brez ustreznega dovoljenja. Ta izredno kratka in pomanjkljiva obrazložitev okoliščin, ki bi naj izkazovale, da je tožnica investitorka in kot taka inšpekcijska zavezanka, pa temelji na prav tako pomanjkljivem in nejasnem inšpekcijskem zapisniku z dne 30. 9. 2010, ki obsega dve strani, od tega je druga stran sestavljena v obliki ankete, kjer je morala zavezanka na določena vprašanja odgovoriti zgolj z „da“ ali „ne“. Na prvi strani tega zapisnika je ugotovljeno, da je tožnica najemnica obravnavanega zemljišča, na katerem stoji lesen objekt (tlorisne velikosti 4 x 3 m). Na drugi strani istega zapisnika pa je na vnaprej pripravljeno anketno vprašanje „Gradnja v lastni režiji“ odgovorjeno z besedico „da“. Zgolj iz teh navedb, ob nasprotnih pritožbenih ugovorih in brez izvedbe dodatnega ugotovitvenega postopka, drugostopni organ po presoji sodišča ni mogel utemeljeno zaključiti, da je tožnica investitorica in lastnica spornega objekta, katerega bi torej naj zgradila pred 30 leti v lastni režiji, čeprav je bila takrat stara šele okrog 20 let in takrat še ni bila niti najemnica zemljišča (pa tudi dolgo potem še ne). Kot je razvidno iz predložene zakupne pogodbe (priloga A 6 sodnega spisa), je najemnica zemljišča postala šele leta 2002. Tudi navedena zakupna pogodba ne vsebuje nobene določbe oz. ugotovitve, iz katere bi se dalo sklepati, da je na predmetnem zemljišču postavljen objekt, ki ni v lasti najemodajalca oz. ki bi bil v tožničini lasti.

Dejansko stanje zadeve je torej glede presoje, da je tožnica kot investitorka ali vsaj kot lastnica objekta inšpekcijska zavezanka, nepopolno ugotovljeno. Lastnik in najemodajalec zemljišča (država oz. v njenem imenu SKZG) pa v postopek sploh ni bil vključen, čeprav bi prvi moral vedeti, da na njegovem zemljišču stoji sporni objekt, kdo je njegov lastnik in morda tudi, kdo ga je zgradil. Tukajšnje sodišče je v upravnem sporu pod št. I U 1315/2011 presodilo, da se inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje primarno izrečejo investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Obrazložilo je, da je SKZG pravna oseba, na katero je Republika Slovenija z zakonom prenesla opravljanje nalog v zvezi z gospodarjenjem z zemljišči v njeni lasti, med drugim tudi izvrševanje nalog v okviru zagotavljanja pravne in dejanske urejenosti kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v lasti države. To pa pomeni (tako sodišče), da je SKGZ dolžan skrbeti za zakonito stanje na zemljiščih in je zanj odgovoren, v nasprotnem primeru pa mora v imenu Republike Slovenije in za njen račun prevzeti tudi bremena, ki jih zakon nalaga lastniku – torej tudi v primeru nezakonitih gradenj na zemljiščih, za gospodarjenje s katerimi je zadolžen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato ji je ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral inšpekcijski organ popolno ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve glede vprašanja, kdo je pravzaprav res zavezanec za izrek predmetnega inšpekcijskega ukrepa – ali je to dejansko tožnica kot investitorka ali lastnica spornega objekta, ali je investitor oz. lastnik spornega objekta morda kdo tretji, ali pa je zavezanec morda celo SKZG kot lastnik zemljišča (in morda tudi spornega objekta, če nihče drug ni lastnik, objekt pa stoji na njegovem zemljišču). Po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa bo moral prvostopni organ ponovno odločiti o zadevi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je tožnico, ki je v upravnem sporu uspela, zastopal odvetnik (ki je davčni zavezanec za DDV), ji v skladu z navedenimi predpisi pripada povrnitev stroškov v pavšalnem znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV, torej skupno 420,00 EUR.