Jedro

Rok za uveljavljanje statusa mirnodobnega vojnega invalida, ki je materialni prekluzivni rok, je izrecno določen v 96. členu ZVojI. Ker je s tem zakonom ob izpolnjevanju zakonskih pogojev zagotovljeno posebno socialno varstvo vojnim invalidom, pri štetju navedenega roka ni mogoče uporabiti pravil obligacijskega prava.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper sklep Upravne enote Žalec z dne 2. 4. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 22. 5. 2009, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ odločil, da se revidentova zahteva za priznanje statusa mirnodobnega vojnega invalida zavrže. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila revidentova zahteva vložena po izteku petletnega roka iz 96. člena Zakona o vojnih invalidih – ZVojI.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da je tožnik zahtevo za priznanje zahtevanega statusa vložil po preteku zakonskega roka in je bilo zato treba njegovo zahtevo zavreči kot prepozno.

3. Revident utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev, določenih v 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi sklep prvostopenjskega upravnega organa in odločbo tožene stranke, ter vrne zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno obravnavo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri svoji odločitvi.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je revident izkazal, da ima zanj odločitev o zavrženju zahteve za priznanje uveljavljanega statusa in z njim povezanih pravic, zelo hude posledice. Po podatkih priloženega spisa, kar zatrjuje tudi revident, dobiva namreč socialno pomoč le v višini 277,72 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

9. V obravnavani zadevi je za revidenta sporno, ali se pri štetju roka iz prvega odstavka 96. člena ZVojI uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika – OZ, natančneje 362. člena OZ, ki opredeljuje zastaranje terjatev poslovno nesposobnih oseb.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, Vrhovno sodišče pa je na to dejansko stanje vezano, kot nesporno izhaja, da je revident vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida 28. 10. 2008; da je vojaški rok služil v SV ... od 9. 7. 2001 do 24. 10. 2001, nato v SV ... od 24. 10. 2001 do 30. 1. 2002; da je bil na zdravljenje prvič sprejet 13. 12. 2001 (ta datum je bil upoštevan kot domnevni nastanek bolezni) zaradi znakov bolezni, na podlagi katerih je bil z odločbo spoznan za nesposobnega za služenje vojaške službe in je od takrat naprej ves čas pod zdravniškim nadzorom.

11. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo presoji tožene stranke in prvostopenjskega upravnega organa, ki je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZVojI ugotovilo, da je bila revidentova zahteva z dne 28. 10. 2008 vložena prepozno (tej ugotovitvi v reviziji ne oporeka niti sam revident).

12. Ustava v tretjem odstavku 50. člena zagotavlja posebno socialno varstvo vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja, med katere se uvrščajo glede na vsebino pravice do socialne varnosti tudi vojni invalidi. Takšno posebno varstvo, ki pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic, je določeno v ZVojI, ki pa se uresničuje le ob izpolnitvi pogojev, ki so določeni s tem zakonom (krog upravičencev, vrsta in obseg upravičenj in pogoji za pridobitev in uresničevanje pravic).

13. ZVojI v prvem odstavku 96. člena izrecno določa, da se zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, lahko vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Že iz besedila tega člena zakona izhaja, da gre za materialni zakonski prekluzivni rok, torej rok, katerega posledica je izguba pravice (na primer sodbi U 545/93 z dne 15. 2. 1995, I Up 779/2002 z dne 13. 1. 2005).

14. Glede na obrazloženo po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi revizijskemu ugovoru, da je pravica do uveljavitve zahtevanega statusa civilna pravica, za katero se uporabljajo pravila obligacijskega prava, saj se vprašanje upravičenosti do zahtevanega statusa in z njim povezanih pravic lahko presoja izključno po ZVojI. Zato tudi pri štetju navedenega roka iz 96. člena ZVojl ni mogoče uporabiti pravil obligacijskega prava.

15. Ker ni podan razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.