Jedro

Tožnik lahko razpolaga s svojo pravico do 2/4 na podlagi določbe 3. odstavka 66. člena SPZ, ki določa, da solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki le predkupno pravico. To pa ne pomeni, da je tožnik v razpolaganju s svojo pravico omejen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. VI P 1457/2010 zaradi izterjave 469,71 EUR ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka razen sodnih taks.

V obrazložitvi povzema dokumente, katere je predložil tožnik in katere je pridobila sama, je v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči vpogledala. Ocenila je, da na podlagi listinskih dokazil izhaja, da premoženje tožnika presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.771,20 EUR), kar po določbi 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. V postopku je namreč ugotovila, da je tožnik solastnik do 3/4 stanovanja na naslovu A., na njegovem deležu 1/4 pa je vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist B.B. To po mnenju tožene stranke pomeni, da s preostalim delom nepremičnine, to je z deležem 2/4, lahko prosto razpolaga. Iz informacijskega izračuna tržne vrednosti za nepremičnino (stanovanje na naslovu v A.) izhaja vrednost v višini 221.911,98 EUR, upoštevaje lastniški delež tožnika, s katerim lahko razpolaga, pripade nanj premoženje v višini 110.955,99 EUR. To dejstvo pa izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in meni, da je odločitev tožene stranke sama sebi nasprotujoča in nerazumna. V telefonskem pogovoru mu je tožena stranka pojasnila, da na podlagi Obligacijskega zakonika in Stanovanjskega zakonika nima pravne podlage za prosto razpolaganje z nepremičnino, ki v naravi ni razdeljena, brez soglasja solastnika. Poleg tega ocene vrednosti premoženja ni mogoče šteti za relevantne, saj so „mrtev kapital“, ki ga tudi pravno ni mogoče unovčiti, tožniku povzroča le dodatne stroške. Na podlagi odločb v zadevah dodelitve brezplačne pravne pomoči se je znašel v začaranem krogu in brezizhodnem položaju, ki pa je v škodo le njemu, saj si ne more urediti zadev tako, da bi lahko koristil prednosti in pravic lastništva in posesti nepremičnine, s tem bi si pridobil sredstva za preživljanje. Dejstvo je, da s solastniškim deležem ne more razpolagati, poleg tega pa poudarja, da je prejemnik socialne pomoči, kar izkazuje z odločbo Centra za socialno delo Ljubljana - Šiška. Tožnik v tožbi tudi obširno pojasnjuje, zakaj je sporno stanovanje oddal v najem. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in predlogu za odobritev brezplačne pravne pomoči ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) v zvezi s 14. členom ZBPP. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZSV se ne glede na druge določbe tega zakona denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. ZBPP pa v 14. členu določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporablja tudi določba 23. člena ZSV.

V zadevi ni sporno, da je tožnik solastnik 3/4 stanovanja na naslovu v A., prav tako ne, da je na deležu 1/4, ki je v njegovi lasti, vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist B.B. Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnik lahko razpolaga s svojo pravico do 2/4. Podlaga za to je določba 3. odstavka 66. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ), ki določa, da solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. To pomeni, da tožnik v razpolaganju s svojo pravico ni omejen. Podlaga za odločitev je kot rečeno določba 3. odstavka 66. člena SPZ, določbe Obligacijskega zakonika in Stanovanjskega zakonika, na katere tožnik opozarja, tega pravnega razmerja ne urejajo. Zato tudi morebitno drugačno tolmačenje tožene stranke, ki iz upravnega spisa niti ne izhaja, na pravilno stališče tožene stranke, izraženo v izpodbijani odločbi, ne more vplivati.

Tožnik ocenjeni vrednosti nepremičnine ne ugovarja, zato je pravilna odločitev tožene stranke, da glede na nanj pripadajoče premoženje v višini 110.955,99 EUR, njegovo premoženje presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.771,20 EUR). Zato je po presoji sodišča tožena stranka na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP.

Na odločitev v zadevi ne vpliva ocena tožnika, da lastnega deleža ne more prodati. Tožnik tudi zmotno meni, da tožeča stranka ne bi smela ugotavljati finančnega položaja glede na določbo 2. odstavka 12. člena ZBPP, ki določa, da se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene dajatve. Tožnik je v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči in ob vložitvi tožbe predložil odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Šiška (z dne 16. 8. 2010) iz katere izhaja, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v višini 229,52 EUR mesečno za čas od 1. 9. 2010 do 28. 2. 2011. Ker se finančno stanje prosilca oziroma njegov lastni dohodek ugotavlja za obdobje treh mesecev pred vložitvijo prošnje, katero je tožnik vložil 1. 9. 2010, tožnika v tem postopku ni mogoče šteti za prejemnika socialne pomoči v smislu 2. odstavka 12. člena ZBPP.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.