Jedro

Zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o odmeri sodne takse ni pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep, vsebovan v 1. točki izreka, se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba zoper sklep, vsebovan v 2. točki izreka, se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1) razveljavilo svoj sklep P 121/2010 s 1. 9. 2010, s katerim je tožnika oprostilo plačila sodnih taks in 2) zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse P 20/2014 s 1. 7. 2015. 2. Zoper tak sklep se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da določitev o razveljavitvi sklepa o taksni oprostitvi razveljavi, ugovoru zoper plačilni nalog pa ugodi. V pritožbi navaja, da je bil oproščen plačila sodne takse in da si sodišče napačno razlaga določbo 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodišče ne bi smelo samo razveljaviti sklepa s 1. 9. 2010. 3. Pritožba zoper sklep, vsebovan v 1. točki izreka je utemeljena; pritožba zoper sklep, vsebovan v 2. točki izreka, pa ni dopustna.

O utemeljenem delu pritožbe

4. V skladu z določbo 3. odstavka 13. člena ZST-1 lahko sodišče sklep o oprostitvi plačila taks med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Sodišče prve stopnje v obravnavanem sklepu ni ugotovilo, da bi bila podana situacija iz 3. odstavka 13. člena ZST-1. Svoje odločitve o razveljavitvi sklepa o taksni oprostitvi pravzaprav ni obrazložilo. Situacija iz 2. odstavka 15. člena ZST-1 ter 4. odstavka istega člena ni podlaga za razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks. Višje sodišče je zato v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi v tem delu ugodilo in sklep, vsebovan v 1. točki izreka, razveljavilo.

O delu, v katerem pritožba ni dovoljena

5. V skladu s 25. členom Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

6. Nalog za plačilo sodne takse je odločba, s katero je odločeno o obveznostih pravnega subjekta. Zakon ustavno pravico do pravnega sredstva proti takšni odločbi konkretizira v 34a. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). V skladu s to določbo je pravno sredstvo zoper plačilni nalog ugovor, o katerem odloča sodišče prve stopnje. S takšno ureditvijo je zagotovljena ustavna pravica do pravnega sredstva. Dodatnih pravnih sredstev v postopku za plačilo sodne takse pravni red ne predvideva. Za kaj takšnega tudi ni potrebe. Če ima stranka zoper meritorne odločitve sodišč na voljo zgolj eno redno pravno sredstvo, to še toliko bolj velja v postopku za odmero sodne takse. Ta postopek je tako po dejanski kot po pravni plati in po pomenu zadeve lažje narave. Nobenega razumnega razloga ne bi bilo, da bi imela stranka poleg ugovora še možnost vložitve pritožbe.

7. Ureditev, da je pravno sredstvo ugovor, v tem primeru tudi ne pomeni da z njim stranka zagotavlja svojo pravico do kontradiktornosti (kot npr. velja v primeru ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi), marveč gre za običajno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča. To, da o njem odloča sodišče prve stopnje, ima svoj ratio legis. Na ta način naj bi bili glavni sodni postopki čim manj časovno obremenjeni zaradi reševanja pravnih sredstev v postopkih, ki so le povezani z glavno stvarjo.

8. Določba petega odstavka 34. člena ZST-1 tako predstavlja smiselno celoto in je ustrezno vključena v pravni red kot celota tako po jezikovni kot po namenski plati. S tem je določena izjema od splošnega pravila, ki se sicer uporablja v pravdnem postopku (prvi odstavek 363. člena ZPP)(1).

9. Sodna praksa višjih sodišč o tem vprašanju sicer ni enotna. Stališče, da zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o odmeri sodne takse ni pritožbe, je to sodišče obrazložilo že večkrat(2), o tem pa se je navsezadnje izjavilo že tudi Ustavno sodišče RS (sklep U-I-207/2009, Up-996/2009). Tudi v odločbah Vrhovnega sodišča RS o ugovorih zoper plačilne naloge ni pravnega pouka o pravici do pritožbe (II DoR 440/2012, II DoR 309/2011, II DoR 328/2012). To sodišče sledi stališču Ustavnega sodišča in ravnanju Vrhovnega sodišča. 10. Višje sodišče je zaradi vsega navedenega pritožbo v tem delu na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Določba 3. odstavka 1. člena ZST-1 na zgoraj obrazloženo ne vpliva. Namen zakonodajalca ob sprejemu novele ZST-1 (Poročevalec DZ 93/2010) je bil (med drugim) rešiti situacijo, ko so se v sodni praksi izoblikovala različna stališča o tem, kateri predpisi se smiselno uporabljajo ob odločanju o taksnih vprašanjih (še posebej ob odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse). V obrazložitvi predloga 1. člena novele ZST-1 je jasno naveden namen zakonodajalca in način, kako naj se dileme reši: “Nekatere izmed navedenih situacij bodo neposredno urejene že s predlaganimi spremembami in dopolnitvami ZST-1 (npr. novi 34.a člen), glede ostalih pa se s predlaganim novim 3. odstavkom prvega člena zakona na splošno določa, da se smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse.“ Stališče zakonodajalca je torej jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače. V primeru pravnega sredstva zoper sklep o odmeri sodne takse ne gre za takšno situacijo, saj ima ZST-1 drugačno in popolno ureditev.

Op. št. (2): Sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2286/2013, I Cp 471/2013, I Cp 575/2014, I Cp 973/2014, I Cp 1922/2014, I Cp 2758/2014, I Cp 1899/2015 in drugi.