Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev

Izrek

Pritožbi odvetnice A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 92097/2023 z dne 23. 5. 2024 na podlagi prvega odstavka 140. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odvetnico A. A. kaznovalo z denarno kaznijo 1.000,00 EUR, ki jo je odvetnica dolžna plačati v roku petnajst dni po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep se je pritožila odvetnica A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter nepravilne odmere kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa glede na podatke spisa pravilno povzelo procesne dogodke v zvezi s predlogom odvetnice za izločitev prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 11. 2014 iz kazenskega zadeve pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (priloga A246), vendar je po presoji pritožbenega sodišča pri tem zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s tako podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka.

5. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZKP smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega naroka ni bilo, pa do začetka glavne obravnave, kasneje pa samo pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP - to je pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic. V konkretnem primeru je odvetnica v pritožbi pojasnila, zakaj je predlog za izločitev dokazov podala šele na naroku za glavno obravnavo dne 16. 5. 2024, čeprav na predobravnavnem naroku dne 10. 11. 2020 obramba ni zahtevala izločitve nobenega dokaza, tudi ne problematiziranega prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, ki se je v spisu nahajal že od vložitve obtožnice (t.j. 10. 6. 2019). V bistvenem je navedla, da se je s prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 11. 2014 (ki vsebuje soočenje prič B. B., C. C., Č. Č.) obramba seznanila šele tekom priprave na zaslišanje priče B. B. (ki je bilo predvideno za dne 9. 5. 2024), in sicer po prejemu fotokopij dne 7. 5. 2024. Izpostavila je še, da iz popisa prilog A sicer ne izhaja, da bi bil v spisu tudi prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 11. 2014 in da gre za življenjski tek dogodkov, ko se šele pri podrobnejšem študiju spisa, ki je aktualen glede na fazo postopka, odvetnik seznani z določenimi listinami, ki mu prej niso bile poznane. Kljub takšnim pojasnilom pritožnice, je pritrditi sodišču prve stopnje, da imajo stranke ves čas postopka možnost vpogledati v spis ter da je dolžnost zagovornika, da pravočasno poskrbi za pripravo obrambe in se seznani z vsebino spisa in njegovih prilog, pri čemer je bilo v konkretnem primeru že iz obtožnice razvidno, da je le-tej priložen zapisnik o glavni obravnavi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 55232/2012 z dne 19. 11. 2014, del katerega je tudi prepis zvočnega posnetka (tretji odstavek 314. člena v zvezi s šestim odstavkom 84. člena ZKP). To pomeni, da bi odvetnica predlog za izločitev dokazov vsekakor mogla podati že v fazi predobravnavnega naroka. Vendar slednje avtomatsko ne pomeni, da je odvetnica s podajo predloga za izločitev dokazov v fazi glavne obravnave namenoma zato tudi merila na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP namreč ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev.1 Da gre v obravnavanem primeru kvečjemu za malomarno ravnanje odvetnice, pritožbeno sodišče sklepa iz dejstva, (a) da je odvetnica predlog za izločitev dokazov podala prvič, (b) da so njena pojasnila o dnevu dejanske seznanitve s prepisom zvočnega posnetka podprta s podatki sodnega spisa ter (c) da je sodišče prve stopnje njen predlog za izločitev dokazov vsebinsko obravnavalo in ga zavrnilo kot neutemeljenega, kar pomeni, da je predlog za izločitev dokazov štelo kot pravočasen in dopusten oziroma je presodilo, da razlogi izvrševanja pravice do obrambe vendarle narekujejo dopustitev predlaganja izločitve dokazov v fazi glavne obravnave.

6. Skrbna in pohvalna so sicer prizadevanja sodišča prve stopnje za ažurno obravnavanje zadeve, vendar tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa, da je odvetnica predlagala izločitev dokaza šele proti koncu dokaznega postopka in da je dne 10. 5. 2024 podala obrambno vlogo, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, ne dopušča sklepa, da je bilo ravnanje odvetnice takšno, da je očitno merilo na zavlačevanje postopka. Ustavno sodišče RS je že opredelilo kriterije, ki v primeru kaznovanja procesnega udeleženca opredeljujejo standard očitnosti iz prvega odstavka 140. člena ZKP. Ta standard je dosežen, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Sodišče ima torej pooblastilo, da kaznuje zagovornika, ko je mogoče reči, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka.2 Ker je v obravnavanem primeru glede na pojasnila in ravnanja odvetnice mogoče razumno sklepati, da je odvetnica ravnala zgolj brez potrebne skrbnosti oziroma malomarno, ko izločitve dokaza ni predlagala že v fazi predobravnavnega naroka, čeprav se je ta nedvomno nahajal v sodnem spisu, je po presoji pritožbenega sodišča zaključiti, da zahtevani standard očitnosti ni bil dosežen.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi odvetnice ugodilo in izpodbijani sklep o kaznovanju razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Stajnko Jan v Šepec M. et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 733, tč. 9. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1212/18-23 z dne 5. 6. 2019, tč. 8.