Jedro

146. čl. ZPP ureja drugačno situacijo od obravnavane, saj predpostavlja, da je toženi stranki prva vročitev pisanja opravljena, v predmetni zadevi pa ta ni bila opravljena.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrglo tožbo zoper toženo stranko C. C. I. LTD; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni razširjeno tožbo dopolniti tako, da navede naslov pravne osebe, na katero razširja tožbo, ker bo sicer v nasprotnem primeru tožbo v razširjenem delu zavrglo.

Proti navedenemu sklepu je v delu, v katerem je bila tožba zavržena, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev. V pritožbi opozarja, da vsebuje izpodbijani sklep pravni pouk, ki glasi tako, da zoper ta sklep ni pritožbe. S takim pravnim poukom se tožeči stranki odreka pritožba proti pomembni odločitvi sodišča. Po določilih Zakona o pravdnem postopku proti sklepu, s katerim odloči sodišče, ni pritožbe takrat, kadar je to v zakonu izrecno določeno. V primeru, kadar sodišče tožbo zavrže, ni v ZPP določbe, da ni pritožbe, kar pomeni, da ima tožeča stranka pravico do pritožbe. Sodišče je z lastnim sklepom opr.št. Pg 72/95 z dne 28.8.2001 ugotovilo, da naslov prvotožeče (prav: prvotožene) stranke glasi C. C. I. LIMITED. Pravilen naslov je torej sodišču znan. Res je, da je sodišče poizkušalo tožbo na ta naslov vročiti, vendar vročitev ni uspela, ker očitno tožena stranka pošiljke ni pripravljena prevzeti. Če vročitev ne uspe, to ne more biti razlog za to, da sodišče tožbo zavrže. Sodišče bi moralo postopati po 146. čl. ZPP, ki v 2. odst. določa, da toženi stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Sloveniji, naloži sodišče, ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v R Sloveniji. Če tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter toženo stranko obvesti o tem imenovanju. Tako določilo ZPP zavezuje sodišče tudi takrat, kadar tožena stranka sodne pošiljke ne sprejme, kot je to v tem primeru.

Sodišče bi moralo imenovati začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj. Iz tožbe in priloženih dokazov sledi, da je zastopnik prvotožene stranke drugotoženec D. K. in bi ga iz razlogov ekonomičnosti sodišče moralo imenovati kot začasnega zastopnika za sprejem sodnih pisanj. V nobenem primeru pa sodišče ni imelo podlage za to, da je tožbo zavrglo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Res je, da vsebuje izpodbijani sklep napačen pravni pouk, kolikor se ta nanaša tudi na I. tč. izreka; 1. odst. 363. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe. Glede odločitve o zavrženju tožbe v ZPP ni določeno, da ni pritožbe, ravno tako pa tudi ne gre za odločbo, ki bi bila izdana med pripravami za glavno obravnavo in ki bi se nanašala na vodstvo postopka, za katere je v 3. odst. 270. čl. ZPP določeno, da pritožba ni dopustna. Vendar pa je kljub napačnemu pravnemu pouku tožeča stranka vložila pritožbo in jo pritožbeno sodišče tudi obravnava, tako da zgolj zaradi napačnega pravnega pouka tožeča stranka ni bila prikrajšana v svojih pravicah.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje s svojim sklepom z dne 28.8.2001 ugotovilo, da je pravilen naziv in naslov prvotožene stranke takšen, kot je tudi povzet v uvodu izpodbijanega sklepa. Vendar pa ostaja dejstvo, da na ugotovljenem naslovu vročitev tožbe ni bila možna, saj je Ministrstvo za pravosodje RS z dopisom z dne

10.9.2002 sporočilo, da se je poštna pošiljka vrnila z oznako "na tem naslovu neznan" (l.št. 126). Glede na to je protispisna trditev tožeče stranke v pritožbi, češ da vročitev ni uspela zato, ker da očitno tožena stranka pošiljke ni bila pripravljena prevzeti. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožeče stranke na 146. čl. ZPP, češ da bi sodišče prve stopnje moralo imenovati prvotoženi stranki začasnega zastopnika za sprejemanje sodnih pisanj; pritožbeno sodišče opozarja, da 146. čl. ZPP ureja drugačno situacijo od obravnavane, saj predpostavlja, da je toženi stranki prva vročitev pisanja opravljena, v predmetni zadevi pa ta ni bila opravljena.

Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča protispisen oz.

vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da gre pri prvotoženi stranki le za vprašanje pravilno označenega naziva in naslova. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa posebej omenilo, da se v izpisku iz registra družb za prvotoženo stranko nahaja zapis "razpuščena" (povzeto po prevodu). V zvezi s tem pa se postavlja vprašanje, ali gre res samo za to, da ni označen pravilen sedež prvotožene stranke, kot to ugotavlja sodišče, ampak bi se bolj postavljal pod vprašaj obstoj prvotožene stranke (to bi potrjevalo tudi sporočilo slovenskega veleposlaništva v Londonu, češ da prvotožena stranka na posredovanem naslovu "ni znana"). Ker je torej to ostalo neraziskano, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP). Pri slednjem bo sodišče prve stopnje upoštevalo 80. čl. ZPP, ki mu nalaga, da mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka (in mora ravnati po 1. odst. 81. čl. ZPP). Upoštevati bo moralo, da je za vprašanje sposobnosti biti stranka za prvotoženo stranko, treba uporabiti pravo države, ki ji pripada (4. odst. 87. čl. v zvezi s 17. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99, enako določbo je vseboval v času vložitve tožbe veljavni Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZUKZ, Ur.l.SFRJ št. 43/82). Po statusnem pravu Republike Irske bo torej treba ugotoviti, kaj pomeni da je prvotožena stranka "razpuščena", in če gre za obliko prenehanja pravne osebe, ali ima v takšnem primeru pravnega naslednika (12. čl. ZMZPP).