Jedro

Tožnici, ki sta ves čas izvajali posest na podlagi dovoljenja lastnika parcele št... k.o... (prekarij), sta uživali posestno varstvo in sta bili upravičeni vložiti ustrezno tožbo zaradi motenja posesti (74. in nasl. členi ZTLR) ali tožbo iz naslova pravice do posesti (81. člen ZTLR) proti vsakomur, ki bi ju pri tem oviral (razen proti lastniku parcele). Toženec je samo zakupnik parcele in mora upoštevati določila zakupne pogodbe. Nobene pravice nima, da bi posegal v tuja razmerja in v tujo posest, zato je prav on pasivno legitimiran za tožbo, s katero se zahteva, da mora odstraniti ovire, ki jih je postavil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi odstraniti oviro s kolovozne poti, ki poteka od javne ceste parc.št... k.o..., preko parc.št... do parc. št... K., na odseku, kjer kolovozna pot poteka po parc.št... k.o..., ter omogočiti tožeči stranki nemotene vožnje po poti z vsemi vozili. Odstraniti mora dve traverzi in nanju, ter na ograjo toženčeve stanovanjske hiše pripete pletene žice (zajle) ter s trase poti odstraniti 11 sadnih dreves, ki so debela 2,5 cm in visoka 75 cm. Poleg tega je sodišče odločilo, da mora tožnicama povrniti 85.475,00 tolarjev pravdnih stroškov z obrestmi. S sklepom (in nato s posebnim popravnim sklepom) je tudi zavrnilo ugovora proti sklepoma o začasni odredbi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti sodbi in sklepu kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijane odločbe. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Proti sodbi višjega sodišča in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložil revizijo toženec. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka. Po njegovem obravnavata prekaristično razmerje paragrafa 345 in 1464 ODZ, ki zahtevata pristno posest in določata, da je tisti, ki se vsili ali vtihotapi skrivaj ali z zvijačo ali s prošnjo in skuša to, kar mu kdo dopušča, spremeniti v pravico, nepristni posestnik in stvari ne more priposestvovati. Za tožnici trdi, da sta nepristni posestnici sporne poti in graja stališče, da je mogoče tujo nepremičnino uporabljati, tudi če je bilo to dovoljeno le do preklica. Ponavlja ugovor pasivne legitimacije in omenja tožbo v zadevi I P ..., ki sta jo tožnici vložili proti Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Trdi, da je tožena stranka v tej pravdi preklicala dovoljenje za uporabo poti. Sicer pa je toženec predložil dopis prejšnjega lastnika zemljišča A. M., ki ga je 27.8.1986 poslal razvezanemu možu prve tožnice, da lahko sporno pot uporablja le do 31.5.1987. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredelila in tako revizijsko sodišče ne more oceniti njegove utemeljenosti. Izpodbijano sodbo je po uradni dolžnosti preizkusilo le glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, toda take kršitve ni ugotovilo.

Ob ugotovljeni dejanski podlagi, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, kar sta v svojih sodbah logično in razumljivo obrazložili, saj sta navedli vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev v sporni zadevi. Pravilno sta ugotovili, da tožnici na parceli št... k.o... nista pridobili služnostne pravice hoje in vožnje, kot jo ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91).

Njuno razmerje do lastnika parcele je prekaristično, saj je njuno pravico voženj mogoče preklicati. Tako razmerje je navedeno v starem pravnem pravilu paragrafa 479 ODZ. In če je prvotni lastnik parcele št... k.o... tožnicama in drugim lastnikom hiš dovolil uporabo poti za vožnje do 31.5.1987 (dopis A. M. z dne 27.8.1986) še ni rečeno, da dovoljenja ni podaljšal. Da je bilo dovoljenje podaljšano, sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali na podlagi dokazov o tem, da sta tožnici tudi kasneje uporabljali sporno pot in da je tudi novi lastnik obremenjene parcele pravico voženj dovoljeval in jo je upošteval v zakupni pogodbi, ki jo je sklenil s tožencem.

Ugotovljenega dejanskega stanja po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče izpodbijati.

Tako se izkaže, da revizijske navedbe o nepristni posesti tožnic niso utemeljene. Tožnici, ki sta ves čas izvajali posest na podlagi dovoljenja lastnika parcele št... k.o..., sta uživali posestno varstvo in sta bili upravičeni vložiti ustrezno tožbo zaradi motenja posesti (74. in nasl. členi ZTLR) ali tožbo iz naslova pravice do posesti (81. člen ZTLR) proti vsakomur, ki bi ju pri tem oviral (razen proti lastniku parcele). Toženec je samo zakupnik parcele in mora upoštevati določila zakupne pogodbe. Nobene pravice nima, da bi posegal v tuja razmerja in v tujo posest, zato je prav on pasivno legitimiran za tožbo, s katero se zahteva, da odstrani ovire, ki jih je postavil. Pri tem revizijsko sklicevanje na sodni spor med tožnicama in lastnikom parcele št... k.o... ne more biti uspešno, saj gre za razmerje, ki se nanaša na lastnika parcele in prekarista in toženec nima pravne podlage, da bi posegal vanj.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo (393. člen ZPP). Ker revizija ni utemeljena, je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP).