Jedro

Do zamude ni moglo priti pred zapadlostjo njegove odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane. Toženca pravilno opozarjata, da je tožniku škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja, torej 7. 11. 2005. Vrhovno sodišče je zato revizijama tožencev ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožniku zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo šele od 7. 11. 2005 dalje, kar pa pomeni, da do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še niso dosegle glavnice.

Izrek

Reviziji tožencev se delno ugodi in se prvi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi prvi odstavek izreka v celoti glasi: „Pritožbam prvega tožnika in tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prvih šest vrstic izreka sodbe sodišča prve stopnje po spremembi glasi: „Toženca sta v 15 dneh nerazdelno dolžna plačati prvemu tožniku znesek 141.666,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov:

118.761,47 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo) od 7. 11. 2005 dalje do plačila,

17.696,54 EUR (odškodnina zaradi izgube zaslužka) od 20. 11. 2006 dalje do plačila,

2.476,38 EUR (odškodnina za stroške v zvezi s prevozom) od 30. 1. 2004 dalje do plačila“.

Sicer se reviziji tožencev in v celoti revizija prvega tožnika zavrne.

Prvi tožnik in toženca krijejo vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik je s tožbo z dne 11. 7. 1997 od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu prvi toženec in druga tožena zavarovalnica nerazdelno dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 14. 6. 1996, ki jo je povzročil prvi toženec. Drugi tožnik, oče prvega tožnika, je od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženca nerazdelno dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo, ki mu je nastala s prevozi sina in stroški za sinovo boljšo prehrano.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenima zahtevkoma tožnikov delno ugodilo. Odločilo je, da je prometno nesrečo v celoti povzročil prvi toženec s tem, ko je z avtomobilom z D. v L. zavijal na T. in v nasprotju z določilom drugega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ni dal prednosti prvemu tožniku, ki je z vespo pravilno pripeljal po desnem prometnem pasu in je vozil naravnost v smeri iz Č. proti centru L. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je pri tem vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, ki je bila zoper prvega toženca izdana v kazenskem postopku. Odločilo pa je, da je tožnik s tem, ko je vozil med 60 do 70 km/h, omejitev pa je bila 60 km/h, z 10 % prispeval k nastanku večje škode. Tako je prvemu tožniku priznalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 29.210,48 EUR (prej 7,000.000,00 SIT), za strah 14.605,24 EUR (prej 3,500.000,00 SIT), za skaženost 12.518,78 EUR (prej 3,000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 41.729,26 EUR (prej 10,000.000,00 SIT), za vso nepremoženjsko škodo torej skupaj 98.063,76 EUR (prej 23,500.000,00 SIT). Od tega zneska bi moralo sodišče prve stopnje odšteti 10 % zneska na račun tožnikovega soprispevka k nastanku škode in že plačan revaloriziran znesek odškodnine v višini 3.296,61 EUR (prej 790.000,00 SIT). Ker je pri izračunu naredilo napako, je sodišče prev stopnje to skušalo popraviti s popravnim sklepom z dne 31. 1. 2007. Prvemu tožniku je sodišče prve stopnje od odškodnine za nepremoženjsko škodo zakonske zamudne obresti prisodilo od zaključka zdravljenja, to je od dne 7. 11. 2005 dalje.

3. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku ob upoštevanju njegovega 10 % prispevka k nastanku škode prisodilo tudi odškodnino za izgubljen zaslužek v znesku 25.688,53 EUR (prej 6,156.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2006 in odškodnino za izdatke v zvezi z zdravljenjem po posameznih računih v skupnem znesku 2.741,14 EUR (prej 656.886,00 SIT), le da tega zneska pomotoma ni prištelo skupnemu znesku odškodnine. Odškodnino za stroške za prevoz prvega tožnika v znesku 2.467,38 EUR (prej 591.282,00 SIT) je sodišče prve stopnje prisodilo kar obema tožnikoma, prvemu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2006, drugemu pa od 30.1.2004 dalje (v sodbi je izrek o prisoji odškodnine drugemu tožniku pomotoma izpadel, kar je sodišče prve stopnje nato popravilo v popravnem sklepu). Zavrnilo pa je zahtevek drugega tožnika za povrnitev stroškov za prehrano.

4. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo na 45.902,19 EUR (prej 11,000.000,00 SIT), odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 62.593,89 EUR (prej 15,000.000,00 SIT), skupaj je tako tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino v znesku 135.620,10 EUR (prej 32,500.000,00 SIT). Od tega je odštelo 10 % znesek na račun tožnikovega soprispevka v znesku 13.562,01 EUR (prej 3,250.000,00 SIT) ter že plačano valorizirano odškodnino v višini 3.296,61 EUR (prej 790.000,00 SIT) in tako dobilo znesek 118.761,47 EUR (prej 28,460.000,00 SIT). Pritožbi tožnika je ugodilo tudi glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in je v tem delu odločitev spremenilo tako, da mu je prisodilo obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) dalje, torej od 1. 1. 2002. Ker je ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje že dosegle glavnico, je tožniku prisodilo obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo le v višini glavnice, torej v znesku 118.761,47 EUR. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tudi pritožbi tožencev in je pri izračunu višine odškodnine za izgubo zaslužka upoštevalo neto mesečne zneske, zaradi česar je odškodnino znižalo na znesek 17.696,54 EUR (prej 4,240.800,00 SIT). Izrek sodišča prve stopnje je popravilo tako, da je tem zneskom prištelo še skupen znesek odškodnine za premoženjsko škodo po predloženih računih v zvezi z zdravljenjem v višini 2.741,14 EUR in še prisojeno odškodnino prvemu tožniku za prevoz v znesku 2.467,38 EUR, ter v nerazdelno plačilo obema naložilo skupen znesek 260.701,76 EUR. Pritožbama tožencev je ugodilo tudi glede prisojene odškodnine drugemu tožniku, tako da je zahtevek drugega tožnika v celoti zavrnilo. V preostalem je pritožbo prvega tožnika in tožencev zavrnilo in je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje vlagajo revizijo prvi tožnik in oba toženca.

6. Prvi tožnik v reviziji navaja, da obstaja nasprotje med listinami in razlogi sodbe o vsebini listin, ker v njih ni podlage za odločitev o njegovem 10 % soprispevku k nastanku škode. Navaja, da to izhaja tudi iz kazenske sodbe I K 646/97, v kateri je bil le toženec obsojen za storitev kaznivega dejanja. Poudarja, da je tudi izvedenec N. Č. ugotovil, da je vzrok za nesrečo le v ravnanju prvega toženca. Meni, da je dokazno breme glede morebitnega soprispevka na tožencih, ki pa v zvezi s tem, razen pavšalnih navedb, nista predložila nobenega dokaza. Navaja, da je izvedenec Č. sicer res dopustil, da bi lahko bila njegova povečana hitrost v vzročni zvezi z večjimi posledicami, vendar ta ocena po njegovem mnenju ni v pristojnosti izvedenca cestnoprometne stroke, izvedenec medicinske stroke pa o tem ni bil povprašan. Prvi tožnik meni, da bi sodišče druge stopnje moralo ugoditi njegovi pritožbi in mu prisoditi vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo. V zvezi z prisojeno odškodnino za izgubljeni zaslužek pa poudarja, da je bil znesek, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, že neto znesek 751.013,00 EUR mesečno in da je odločitev sodišča druge stopnje napačna. Prvi tožnik poudarja tudi, da bi mu moralo sodišče obresti od odškodnine v zvezi z izgubo na plači prisoditi od vsakega posameznega zapadlega mesečnega zneska od 14. 6. 1994 dalje.

7. Oba toženca v svojih revizijah navajata, da je izrek sodišča druge stopnje nerazumljiv, ker ni jasno, kateri del sodbe sodišča prve stopnje je potrdilo, kateri del pa spremenilo. Druga toženka meni, da to predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB, v nadaljevanju ZPP). Obe toženki menita, da je sodišče druge stopnje na pritožbo prvega tožnika preveč zvišalo odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvi toženec meni, da bi moralo sodišče druge stopnje prvemu tožniku prisoditi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 10.432,31 EUR nižjo odškodnino, druga toženka pa za 10.346,18 EUR nižjo odškodnino. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prvi toženec meni, da bi moralo sodišče druge stopnje prvemu tožniku prisoditi za 10.432,31 EUR nižjo odškodnino, druga toženka pa meni, da bi morala biti ta za 10.344,89 EUR nižja. Obe tudi menita, da je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da gredo prvemu tožniku od odškodnine za nepremoženjsko škodo obresti šele od 7. 11. 2005 dalje. Poudarjata, da je zamuda nastala šele z zaključkom zdravljenja, ko je prvi tožnik izvedel za vso nepremoženjsko škodo. Prvi toženec še meni, da bi bilo treba obrestno mero, če bodo obresti ostale prisojene od 1. 1. 2002, v obdobju od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 zmanjšati za TOM, kar pa pomeni, da se tudi še niso natekle. Druga toženka pa navaja še, da je na prvem naroku ugovarjala, naj sodišče upošteva, koliko znaša zavarovalna vsota, priložila zavarovalno polico in seznam plačil, na naroku 12. 10. 2005 pa je tudi naredila izračun zavarovalne vsote na ta dan, kar bi moralo sodišče upoštevati. Poudarja, da ta vsota s prisojenimi zneski res ni bila presežena, ampak vztraja pri ugovoru, da odgovarja le do višine valorizirane zavarovalne vsote, zmanjšana za plačila, opravljena po tej polici.

8. Sodišče je revizije vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki pa na revizije nista odgovorili.

9. Revizija toženk je delno utemeljena, revizija prvega tožnika pa ni utemeljena.

O nerazumljivosti izreka

10. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da ni utemeljen očitek, da iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče ugotoviti, kateri del sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje potrdilo, kateri del pa razveljavilo. Revizijsko sodišče je v 4. točki obrazložitve te sodbe natančno povzelo vsebino odločitve sodišča druge stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje tudi samo izčrpno obrazložilo v svoji sodbi. Nikakor tudi ne drži očitek, da je sodišče druge stopnje poseglo v neizpodbijan del odločitve sodišča prve stopnje.

O podlagi odškodninske odgovornosti

11. Odločitev sodišča druge stopnje o podlagi odškodninske odgovornosti izpodbija le prvi tožnik. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so njegovi ugovori neutemeljeni. Prvi tožnik je že sam v reviziji navedel, da je izvedenec Č. v izvedenskem mnenju ugotovil, da povečana hitrost tožnika ni v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, pač pa kvečjemu z njenimi posledicami (list. št. 106). Na takšno mnenje prvi tožnik ni podal nobenih pripomb, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tej oceni sledilo, sodišče druge stopnje pa je v tem delu pravilno tožnikovo pritožbo zavrnilo.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

12. Prvi tožnik se v reviziji zavzema za zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo na 135.620,10 EUR (prej 32,500.000,00 SIT), kar bi predstavljalo 165 povprečnih neto plač, toženca pa za znižanje odškodnine na skupni znesek 114.651,06 EUR (prej 27,500.000,00 SIT) oziroma 140 povprečnih plač. Revizijsko sodišče ocenjuje, da v tem delu revizija tožnika in reviziji tožencev niso utemeljene. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ga je v celoti kot pravilno sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je tožnik utrpel pretres možganov, odrgnino glave, rano na nosu, zlom nosnih kosti, odrgnino leve strani obraza, vratu, predirno rano na ustnici, veliko rano na desni podlahti, zmečkanino desne brahialne mišice in mišic iztezalk desnega zapestja, odprt izpah dlančnično členčnega sklepa mezinca desnice, rano na desni roki in na petem prstu desnice, odprt zdrobljen zlom desne stegnenice, rano na desnem stegnu, odrgnino spodnjega dela desne goleni, zlom korenine, izgubo prvega sekalca desno zgoraj in zlom korenine krone prvega sekalca levo zgoraj.

13. Tožnik je bil ob nesreči v 4. letniku srednje šole in je utrpel izjemno obsežne telesne bolečine in zlasti nevšečnosti pri zdravljenju, ker je zdravljenje trajalo kar od junija 1996 do oktobra 2005. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obseg hudih telesnih bolečin pri tožniku zelo velik (kar 168 dni), kar eno leto je trpel srednje bolečine in tri leta lažje, prestal je enajst operacijskih posegov, ena sama hospitalizacija je trajala 339 dni. Že vse te navedene ugotovitve opravičujejo odločitev sodišča druge stopnje o zvišanju odškodnine za telesne bolečine na 45.902,19 EUR. Enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik ob poškodbi zelo mlad, da ima sedaj funkcionalno okvaro roke in noge hujše stopnje, da ima oslabljeno desnico, ker je podana rigidnost bazalnega sklepa četrtega prsta in distalnih sklepov petega prsta desnice, da ima nogo krajšo za 10 cm, hudo omejeno gibljivost kolena in izrazito nestabilnost. Zaradi tega mu je onemogočena vsaka športna rekreacija, upravljanje z vozili in kolesom, kar je celo slabše, kot če bi mu nogo amputirali. Sodišče je ugotovilo, da ima težave pri opravljanju poklica računalniškega tehnika, saj zaradi poškodb zelo težko sedi dalj časa, moteno pa ima tudi funkcijo roke. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da mu je bila na drugi stopnji iz tega naslova prav tako prisojena pravična odškodnina in sta reviziji toženk, ki se zavzemata za znižanje, neutemeljeni. Primerjava z drugimi primeri, v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive poškodbe, pa pokaže, da je neutemeljena tudi revizija tožnika, ki se zavzema za zvišanje odškodnine za vse oblike škode (na primer zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 155/2007, II Ips 443/2007, II Ips 891/2006 in II Ips 791/2006 in II Ips 574/2009). Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila prvemu tožniku, glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, na drugi stopnji prisojena pravična odškodnina, ki predstavlja 165 povprečnih mesečnih neto plač.

O višini odškodnine za premoženjsko škodo.

14. Prvi tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o zmanjšanju odškodnine iz naslova izgube zaslužka. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je revizija prvega tožnika tudi v tem delu neutemeljena. Ni namreč res, da je sodišče prve stopnje pri izgubi zaslužka že upoštevalo neto znesek. Iz plačilnih list za november in december 2005 izhaja, da je tožnik mesečno prejemal 180.000 SIT bruto oziroma 124.000 SIT neto (brez prispevkov in dodatka za prehrano in vožnjo), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je prvemu tožniku tudi pravilno prisodilo obresti od skupnega zneska odškodnine 17.696,54 EUR na račun izgube zaslužka od 20. 11. 2006. Sodišče namreč v skladu z 2. členom ZPP vselej odloča v mejah postavljenih zahtevkov, tožnik pa nikdar ni postavil zahtevka, s katerim bi zakonske zamudne obresti zahteval od vsakega posameznega zapadlega mesečnega zneska od 14. 6.1994 dalje.

O začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo

15. Toženca pa imata prav, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti že od 1. 1. 2002 dalje, ko je bil uveljavljen OZ. Vrhovno sodišče je res na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26. junija 2002 sprejelo načelno pravno mnenje, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje. Tožnik je tožbo vložil 11. 7. 1997 in je zahteval od zneska skupne odškodnine za vse oblike škode zakonske zamudne obresti od nesreče, to je od 14. 6. 1996 dalje. Vendar pa imata toženki prav, ko navajata, da do zamude ni moglo priti pred zapadlostjo njegove odškodninska terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane. Toženca pravilno opozarjata, da je tožniku škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja, torej 7. 11. 2005. Vrhovno sodišče je zato revizijama tožencev ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožniku zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo šele od 7. 11. 2005 dalje, kar pa pomeni, da do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še niso dosegle glavnice. Zaradi takšne odločitve so postale nerelevantne navedbe prvega toženca, da bi moralo sodišče v obdobju od 1. 1. 2002 dalje do 27. 6. 2003 prisoditi zakonske zamudne obresti, zmanjšane za TOM.

O upoštevanju zavarovalne vsote

16. Neutemeljena je tudi revizijska navedba druge toženke, da bi moralo sodišče druge stopnje pri odločitvi upoštevati, da odgovarja le do višine zavarovalne vsote. Res je, da je druga toženka ta ugovor pravočasno podala in da je tudi opravila izračun zavarovalne vsote na dan 12. 10. 2005, vendar je ta njen ugovor pravno nepomemben glede na to, da sama zatrjuje, da s prisojeno odškodnino zavarovalna vsota ni presežena.

17. Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo revizijama toženk in je izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je od odškodnine za nepremoženjsko škodo zakonske zamudne obresti prisodilo šele od 7. 11. 2005 dalje. Sicer je reviziji toženk in v celoti revizijo prvega tožnika zavrnilo. Ker zakonske zamudne obresti v tem primeru do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ne dosežejo glavnice, je revizijsko sodišče prvi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je spremenilo le prvih šest vrstic izreka sodbe sodišča prve stopnje. Prvemu tožniku je prisodilo odškodnino v skupnem znesku 141.666,53 EUR (vsota vseh odškodnin 118.761,47 EUR + 17.696,54 EUR + 2.741,14 EUR + 2.467,38 EUR), nato pa še zakonske zamudne obresti od 118.761,47 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo) od 7. 11. 2005 dalje do plačila, od 17.696,54 EUR (odškodnina zaradi izgube zaslužka) od 20. 11. 2006 dalje do plačila in od 2.476,38 EUR (odškodnina za stroške v zvezi s prevozom) od 30. 1. 2004 dalje do plačila. Zadnji znesek 2,467,38 EUR je vsota stroškov po posameznih računih v zvezi z zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je pri stroških po posameznih računih zakonske zamudne obresti pravilno prisodilo od izdaje posameznega računa dalje in je te posamezne zneske navedlo v izreku od sedme vrstice dalje (od 1. do 6. strani sodbe). Tega dela odločitve sodišča prve stopnje ne sodišče druge stopnje, ne revizijsko sodišče ni spreminjalo. Revizijsko sodišče tako v drugi (zavrnitev zahtevka drugega tožnika), tretji (odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje), četrti (zavrnitev pritožb v preostalem delu) in peti (odločitev o stroških postopka pred sodiščem druge stopnje) odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje ni posegalo.

18. Ker prvi tožnik z revizijo ni uspel, toženki pa sta uspeli le v neznatnem delu, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da prvi tožnik in toženca krijejo vsak svoje stroške revizijskega postopka.