20. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Dušana Šuena iz Miklavža na Dravskem polju na seji dne 20. januarja 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/01, 108/02, 26/03 – ur.p.b., 135/03 in 20/04 – ur.p.b.) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija četrti odstavek 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki določa, da imajo zavarovanci, ki na dan uveljavitve tega zakona delajo na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in imajo najmanj 25 (moški) oziroma 23 (ženske) let pokojninske dobe, ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Za zavarovance, ki pogoja določenega števila let pokojninske dobe ne izpolnjujejo, tretji odstavek istega člena določa obvezno vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje. Pobudnik meni, da pomeni omenjeno razlikovanje kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Zatrjevano neenakost pobudnik utemeljuje tudi z ureditvijo plačevanja prispevkov po 19. členu Pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje Kapitalske družbe (v nadaljevanju Pokojninski načrt), ki naj bi, za razliko od ureditve štetja zavarovalne dobe s povečanjem za čas bolniškega dopusta nad 30 dni in za čas porodniškega dopusta, določal mirovanje obveznega dodatnega zavarovanja. Neenakost vidi tudi v razmerju do zavarovancev, ki bodo v obvezno dodatno zavarovanje vključeni dalj časa kot on, zaradi česar naj bi jim iz tega naslova pripadal večji obseg pravic.

B.

2.Člen 430 ZPIZ-1, ki je uvrščen med prehodne in končne določbe zakona, ureja na novo zavarovanje delavcev, ki se jim je po prejšnjih predpisih štela zavarovalna doba s povečanjem. Po teh predpisih (208. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ92) so bili do štetja zavarovalne dobe s povečanjem upravičeni zavarovanci, ki so opravljali posebno težko in za zdravje škodljivo delo, in zavarovanci, ki so opravljali dela, ki jih po določeni starosti ni bilo mogoče več uspešno poklicno opravljati. Posledici štetja zavarovalne dobe s povečanjem sta bili pridobitev daljše zavarovalne dobe od tiste, dejansko prebite v zavarovanju, ter pravica po 42. členu ZPIZ92 do znižanja predpisane starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, določene s tem zakonom, in sicer za toliko mesecev, kolikor je znašalo skupno povečanje zavarovalne dobe. Pogoje za določanje delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, je predpisal ZPIZ92 v 209. in 210. členu. Taka delovna mesta naj bi na podlagi 211. člena ZPIZ92 določil poseben zakon, do njegovega sprejema pa že sprejeti predpisi (317. člen ZPIZ92) – med takimi je bil tudi Zakon o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80 in nasl. in Uradni list RS, št. 8/90 in nasl. – ZNZ), ki je v prvem odstavku 99. člena[1] določil, da se za pooblaščene uradne osebe, ki opravljajo naloge na terenu, so izpostavljene vremenskim in drugim škodljivim vplivom in je pri izvajanju nalog posebej ogroženo njihovo zdravje in življenje, vsakih 12 mesecev dejanskega opravljanja dela šteje za 16 mesecev zavarovanja.

3.ZPIZ-1 je določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem (prvi odstavek 430. člena).[2] Za zavarovance, ki so na dan začetka uporabe te določbe delali na delovnih mestih, kjer se je zavarovalna doba štela s povečanjem, in so imeli najmanj 25 let (moški) oziroma 23 (ženske) pokojninske dobe, je zakon še naprej ohranil pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (četrti odstavek 430. člena). Zavarovanci, ki so na dan začetka uporabe 430. člena ZPIZ-1 še delali na delovnih mestih, na katerih se jim je štela zavarovalna doba s povečanjem, in so dopolnili manj kot 25 let (moški) oziroma 23 let pokojninske dobe (ženske), so bili s 1. 1. 2001 vključeni v na novo uvedeno obvezno dodatno zavarovanje. Institut štetja zavarovalne dobe s povečanjem je bil za te in bodoče zavarovance, ki delajo na posebno težkih in za zdravje škodljivih delih in dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno poklicno opravljati, nadomeščen z obveznim dodatnim zavarovanjem. Tretji odstavek 430. člena ZPIZ-1 določa še, da prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje takšnih delavcev, ki znašajo najmanj toliko, kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se zavarovalna doba s povečanjem, dopolnjena do uveljavitve tega zakona, šteje v zavarovalno dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

4.Na podlagi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) mora pobudnik za vložitev pobude izkazati obstoj pravnega interesa. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pri tem se ta določba razume tako, da pravni interes obstaja, če bi odločitev o ustavnosti izpodbijanega predpisa pobudnikov pravni položaj izboljšala (tako npr. v sklepu št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76). Pobudnik predlaga tako spremembo izpodbijane določbe, ki bi pomenila ohranitev pravice do štetja zavarovalne dobe s povečanjem za vse delavce, ki so na dan uveljavitve ZPIZ-1 delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, za delavce, ki so se zaposlili po uveljavitvi ZPIZ-1, pa zavarovanje v skladu s tem zakonom.

5.V skladu s 160. členom Ustave, ki določa pristojnosti Ustavnega sodišča, Ustavno sodišče odloča o skladnosti zakonov z Ustavo. Ustavno sodišče lahko v postopku presoje zakonov na podlagi 43. člena ZUstS v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z Ustavo, ni pa v njegovi pristojnosti spreminjanje presojanih določb zakonov, kot zmotno meni pobudnik. Z razveljavitvijo četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1 ureditev, ki je omogočala štetje zavarovalne dobe s povečanjem, ne bi oživela. Posledica razveljavitve navedene določbe bi bila, da te pravice nihče več ne bi mogel uveljaviti. Kot navedeno je ZPIZ-1 določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem. Ker morebitna razveljavitev četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1 ne bi v ničemer vplivala na izboljšanje pobudnikovega pravnega položaja, je Ustavno sodišče njegovo pobudo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Mirjam Škrk ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Ribičič in sodnica Wedam Lukić. Sodnica Wedam Lukić je dala odklonilno ločeno mnenje.

Podpredsednica dr. Mirjam Škrk

Opombi:

[1]Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – ZPol) je navedeno določbo ohranil v veljavi do uveljavitve predpisa o štetju zavarovalne dobe s povečanjem.

[2]Prvi odstavek 449. člena ZPIZ-1 je določil začetek uporabe 430. člena tega zakona od 1. 1. 2001 dalje.

U-I-194/02

28. 1. 2005

Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam Lukić,

ki se mu pridružuje sodnik dr. Ribičič

Ustavno sodišče je v tej zadevi zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/01, 108/02 , 26/03 – ur.p.b., 135/03 in 20/04 – ur.p.b. – v nadaljevanju ZPIZ-1) z utemeljitvijo, da pobudnik nima pravnega interesa za vložitev pobude. Gre za prehodno določbo, po kateri imajo zavarovanci, ki na dan uveljavitve tega zakona delajo na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in imajo najmanj 25 let (moški) in 23 let (ženske) pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali na dan uveljavitve tega zakona. V 5. točki obrazložitve je zapisalo, da bi z razveljavitvijo izpodbijane določbe ureditev, ki je omogočala štetje zavarovalne dobe s povečanjem, ne oživela, zato razveljavitev te določbe ne bi vplivala na izboljšanje pobudnikovega pravnega položaja.

To, kar piše v obrazložitvi, sicer drži, vendar pa pobudnik razveljavitve četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1 sploh ni predlagal. Iz njegove pobude (ki jo je naslovil "Zahteva za varstvo pravic do enakosti pred zakonom") namreč izhaja, da želi doseči, da bi tudi zanj, ki je imel na dan uveljavitve ZPIZ-1 24 let in 8 mesecev pokojninske dobe, veljala enaka ureditev kot za tiste, ki so na ta dan dopolnili 25 let pokojninske dobe. Po prvem odstavku 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) pa Ustavno sodišče, če oceni, da je zakon v neskladju z Ustavo, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve, sprejme o tem ugotovitveno odločbo. Ustavno sodišče bi torej lahko v primeru, če bi presodilo, da so pobudnikovi očitki o protiustavnosti izpodbijane določbe z Ustavo, utemeljeni, ugotovilo njeno protiustavnost in naložilo zakonodajalcu, naj v določenem roku ugotovljeno protiustavnost odpravi (drugi odstavek 48. člena ZUstS). Iz tega pa izhaja, da pobudniku ni mogoče odrekati pravnega interesa za vložitev pobude.

Glede na to nisem mogla glasovati za sklep o zavrženju pobude. To pa ne pomeni, da menim, da je pobuda utemeljena, menim le, da bi moralo Ustavno sodišče o njej vsebinsko odločiti.

dr. Dragica Wedam Lukić

dr. Ciril Ribičič