Jedro

Tožnik je povedal, da se ne želi vrniti v Avstrijo, saj avstrijska policija stalno dela probleme njemu in njegovi ženi, hočejo ju ločiti, ker ne marajo, da sta skupaj, v nadaljevanju pa sam pove, da z ženo nima stika že 3 mesece, ker ga ne potrebuje. Na vprašanje, ali so v Avstriji kdaj z njim ravnali nehumano in ali je bil mučen, pove, da so ga enkrat oklofutali. Ko je žena obiskala brata na A., sta ga policista, ki sta mu povsod sledila, napadla in odvzela ključ stanovanja, moral je spati zunaj. V Avstriji ti tudi podtikajo tablete, zaradi katerih znoriš. O tem ni sicer ne v postopku ne v konkretni tožbi predložil nobenih dokazov. Na vprašanje, ali je bil kdaj konkretno v Avstriji ogrožen, je odgovoril, da ja, da so ga hoteli ubiti, dali so mu neko tableto. Enega kolega so ubili v Donavi, drugemu prijatelju so dali tableto in je umrl. Oblast ti sledi in te lahko ubije, kadarkoli hoče. Tudi po presoji sodišča vse navedene okoliščine ne dajejo podlage za oceno o nečloveškem ali poniževalnem ravnanju, ki naj bi ga tožnik utrpel v Republiki Avstriji.

Za Republiko Avstrijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo proti sklepu Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2528/2018/20 (1312-08) z dne 12. 12. 2018, s katerim je toženka odločila, da se zavrže njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite ter da Republika Slovenija (RS) ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Avstriji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in ki je svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik ni dokazal obstoja konkretnih dogodkov, zaradi česar ga Slovenija ne more oz. ne bi smela na podlagi Dublinske uredbe vrniti v Avstrijo oz. dogodkov, ki bi potrdili, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja). Vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. Evropski svet se je 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načela nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Tožnikove izjave pa so tudi medsebojno nasprotujoče. Toženka meni, da v Avstriji na podlagi vsega navedenega ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Avstrije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Glede na postopek v zvezi s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Avstrija.

3. Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa, naj se razveljavi in vrne zadeva toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da se je pred 5 leti na plaži v Gambiji poročil z Avstrijko, sedaj pa so med njima zaostreni odnosi in z njo nima ter ne želi več stikov. Žena bo poskrbela, da ga deportirajo, saj je bogata in lahko podkupi uradnike. Težave ima tudi z ženinim bratom, ki je policist, ki si prav tako prizadeva za tožnikovo deportacijo, saj se boji, da bi lahko po smrti sestre dedoval njeno premoženje. Tožnik je že trikrat v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito (pa tudi enkrat v Švici in v Nemčiji), kjer je imel do 29. 7. 2018 tudi dovoljenje za prebivanje. Avstrija se je v dublinskem postopku izrekla za odgovorno državo za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožnik se v Avstrijo ne želi vrniti, saj bo imel težave tako z ženo kot z njenim bratom, zaradi katerega so ga že napadli policisti, mu odvzeli ključe stanovanja, moral je spati zunaj, poznani so tudi dogodki, ko so prosilcem za azil podtaknili tablete, zaradi katerih so znoreli, enega kolega pa so v Donavi ubili. Zaradi navedenega uveljavlja sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogojem za sprejem v Avstriji, zaradi česar predaja tožnika slednji ni dovoljena, saj so zatrjevane pomanjkljivosti takšne, da bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava tožnika v Avstriji in ali mu lahko grozi kakšna od kršitev njegovih temeljnih pravic in ni ugotavljala, kašne pravice in sprejemne razmere so prosilcem za azil v Avstriji zagotovljene v praksi.

4. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mu bo izvrševanje sklepa prizadelo nepopravljivo škodo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se v celoti sklicuje na podano obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Avstriji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Republike Avstrije 29. 11. 2018 odgovoril, da je v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje. Po navedeni določbi je odgovorna država članica zavezana, pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29., ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

8. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (Listine EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

9. Sporno med strankama je, ali v Republiki Avstriji (ki je sicer na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kar je med strankama nesporno) obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Republiko Avstrijo.

10. Tožnik je na osebnem razgovoru 7. 12. 2018, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku v Republiko Avstrijo in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se ne želi vrniti v Avstrijo, saj avstrijska policija stalno dela probleme njemu in njegovi ženi, hočejo ju ločiti, ker ne marajo, da sta skupaj, v nadaljevanju pa sam pove, da z ženo nima stika že 3 mesece, ker ga ne potrebuje. Na vprašanje, ali so v Avstriji kdaj z njim ravnali nehumano in ali je bil mučen, pove, da so ga enkrat oklofutali. Ko je žena obiskala brata na A., sta ga policista, ki sta mu povsod sledila, napadla in odvzela ključ stanovanja, moral je spati zunaj. V Avstriji ti tudi podtikajo tablete, zaradi katerih znoriš. O tem ni sicer ne v postopku ne v konkretni tožbi predložil nobenih dokazov. Na vprašanje, ali je bil kdaj konkretno v Avstriji ogrožen, je odgovoril, da ja, da so ga hoteli ubiti, dali so mu neko tableto. Enega kolega so ubili v Donavi, drugemu prijatelju so dali tableto in je umrl. Oblast ti sledi in te lahko ubije, kadarkoli hoče. Navedel je, da ima sicer dokaze v Avstriji, nato pa dodal, da nima fizičnih dokazov, da pa o tem vedo povedati ljudje in policija. Policija ga je tudi snemala s kamero. Ženin brat je kriminalist, ki ne želi, da je skupaj z njegovo sestro in on je povzročil vse probleme, ki jih ima s policijo. Policija je rekla, da ga bodo ubili, če ne zapusti Avstrije.

11. Tudi po presoji sodišča vse navedene okoliščine ne dajejo podlage za oceno o nečloveškem ali poniževalnem ravnanju, ki naj bi ga tožnik utrpel v Republiki Avstriji. Na tožniku je tudi trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Avstriji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil zgolj s trditvami na osebnem razgovoru 7. 12. 2018 in tudi v upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Avstriji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublin III.

12. Sodišče ne sledi očitkom tožnika glede kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep se da preizkusiti, obrazložitev pa je skladna z 214. členom ZUP. Po presoji sodišča tožnik v upravnem postopku ni s konkretnimi dokazi izkazal dovolj velike verjetnosti, da bo soočen z nečloveškim ravnanjem v primeru vrnitve, tako da bi toženka morala ugotavljati dodatna dejstva ali pridobiti konkretno zagotovilo, da tožniku ob vrnitvi v Avstrijo ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine EU, kot meni tožnik.

13. Sklicevanje tožnika na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je po presoji sodišča pavšalno, saj tožnik s temi navedbami ne utemeljuje, kakšne naj bi bile sistemske pomanjkljivosti v Republiki Avstriji.

14. Pri tem je, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navaja tudi toženka, pri presoji treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami (in brez predloženih dokazov) tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Avstriji kot kritičen, pa toženki dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati, kot meni tožnik.

15. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Republiko Avstrijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju v Republiki Avstriji kot splošnem vedenju o razmerah v Republiki Avstriji na področju mednarodne zaščite). V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

16. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku, zaslišanje je bilo že dovolj temeljito, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

18. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

19. Tožnik je v postopku priglasil tudi stroške zastopanja po svoji pooblaščenki – svetovalki za begunce. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče pa v zvezi s priglašenimi stroški še pripominja, da imajo svetovalci za begunce pravico skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce.