2. 3. 2012

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Joška Bucika, Kanal, in Alojza Bucika, Solkan, ki ju zastopa Anton Grilc, odvetnik v Ljubljani, na seji 2. marca 2012

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 695/2009 z dne 8. 10. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnikov (v pravdi toženih strank), s katero sta pritožnika izpodbijala sodbo Višjega sodišča, ki je zavrnilo njuno pritožbo proti sodbi Okrožnega sodišča v delu, v katerem je to sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 202/3, k. o. Kanal, in na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine za to nepremičnino. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijske očitke, ki so merili v izpodbijanje dejanskih ugotovitev oziroma dokazne ocene sodišč nižjih stopenj (glede tega, ali je sporna nepremičnina spadala v premoženje stečajnega dolžnika, ali jo je ta v času stečajnega postopka imel v uporabi in ali je bila predmet cenitve in prodaje v stečajnem postopku). Potrdilo je pravno oceno sodišč nižjih stopenj, po kateri lastninska pravica tožeče stranke temelji na dodelitvi spornega zemljišča v uporabo z upravno odločbo, na njegovi dejanski uporabi za zgraditev poslovnega objekta in na spremembi tako pridobljene pravice uporabe tožeče stranke v lastninsko pravico z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – ZLNDL). Vrhovno sodišče je zavrnilo očitke pritožnikov, da gre glede pravne podlage pridobitve lastninske pravice tožeče stranke pri izpodbijani sodbi Višjega sodišča za sodbo presenečenja, saj naj bi svojo odločitev enako utemeljilo že sodišče prve stopnje. V zvezi z revizijskimi trditvami, da bi bilo treba tožbo zavreči in da je sodišče neupravičeno poseglo v pravnomočno upravno odločbo, se je Vrhovno sodišče v celoti sklicevalo na svojo predhodno sodbo št. II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2009.

2.Pritožnika menita, da so jima sodišča kršila človekovi pravici iz drugega odstavka 14. člena in iz 22. člena Ustave, ker naj bi bile izpodbijane sodbe samovoljne in arbitrarne. Poleg tega trdita, da jima je bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (skupaj s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave) kršena tudi zaradi pomanjkljive obrazloženosti izpodbijanih sodb. Sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo niti pravne podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini s parc. št. 202/3, k. o. Kanal, pred začetkom stečaja niti razlogov, zakaj kasnejša izvorna pridobitev lastninske pravice pravnega prednika pritožnikov ni prevladala nad morebitnimi prejšnjimi pravicami na sporni nepremičnini. Primerne obrazložitve naj ne bi imela niti sodba Višjega sodišča; slednje naj bi tudi spregledalo listine, ki govorijo proti temu, da je bila sporna parcela del stečajne mase. Do ključnih revizijskih ugovorov naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo, prav tako pa naj samo ne bi obrazložilo, na kateri pravni podlagi je tožeča stranka postala imetnica pravice uporabe. Pritožnika se ne strinjata s stališčem Vrhovnega sodišča, skladno s katerim je nekatere njune revizijske očitke razumelo kot izpodbijanje dejanskega stanja. S tem naj bi jima bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

3.Pritožnika opozarjata, da je njun pravni prednik izvorno pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe iz leta 1993. V tem upravnem postopku naj bi bilo tudi pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, ali je na tej nepremičnini v času denacionalizacije že obstajala lastninska pravica ali pravica uporabe fizične ali zasebne pravne osebe, kar bi bila ovira za vrnitev v naravi. Pritožnika se sklicujeta na 158. člen Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Trdita, da s sodbo ni mogoče razveljaviti pravnomočne upravne odločbe. To naj bi veljalo tudi za pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, ki jo je mogoče "spraviti s sveta" le z izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP). Na tozadevne revizijske očitke naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo oziroma naj bi odločilo arbitrarno in nerazumno. Posledični kršitvi 22. člena Ustave se po mnenju pritožnikov pridružuje groba in retroaktivna kršitev njune pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi Vrhovno sodišče poseglo v izvorno pridobljeno lastninsko pravico, ne da bi pretehtalo težo konkurirajočih si pravic. Pritožnika navajata, da morebitna starejša izvedena oblika pridobitve lastninske pravice tožeče stranke ne more razveljaviti njune kasnejše izvorno pridobljene lastninske pravice, ki je bila tudi že predmet zakonitega prenosa na podlagi dedovanja. Njun vpis v zemljiško knjigo naj bi bilo mogoče izpodbijati le z izbrisno tožbo.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-20/10 z dne 25. 10. 2011 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravde in ta je nanjo odgovorila. Nasprotna stranka je predlagala zavrnitev ustavne pritožbe. V odgovoru obširno pojasnjuje, kako je sporno nepremičnino pridobila v uporabo in na njej postavila različne poslovne objekte. Opozarja, nadalje, na številne nepravilnosti v denacionalizacijskem postopku, v katerem naj ji ne bi bila dana možnost udeležbe. Delna denacionalizacijska odločba, s katero je bila (tudi) nepremičnina s parc. št. 202/3, k. o. Kanal, vrnjena pravnemu predniku pritožnikov, naj bi bila leta 2009 v upoštevnem delu izrečena za nično, čeprav postopek v zvezi s tem naj še ne bi bil zaključen. Nasprotna stranka meni, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zagotovilo enako varstvo pravic vsem strankam, da je sodbo ustrezno obrazložilo in da je očitek pritožnikov o samovolji in arbitrarnosti neutemeljen. Poudarja, da je bilo mogoče v času začetka stečajnega postopka govoriti le o pravici uporabe. Obstoj lastninske pravice nasprotne stranke na sporni nepremičnini naj bi bilo zato treba vezati na obstoj pravice uporabe leta 1990. Nasprotna stranka trdi, da je za razliko od pritožnikov sama "dejansko" pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na izvoren način in da ni moč govoriti o konkurenci lastninskih pravic.

B.

5.Pritožnika med drugim trdita, da jima je bila zato, ker je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo dejansko razveljavilo pravnomočno denacionalizacijsko odločbo in tako poseglo v njuno izvorno pridobljeno lastninsko pravico, kršena človekova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

6.Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 86/11) zaradi neskladja s 33. členom Ustave v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 705/2007, s katero je Vrhovno sodišče v pravdi med istimi strankami in v primeru, ki je z dejanskega in pravnega vidika v bistvenem enak obravnavanemu, obdržalo v veljavi odločitev nižjih sodišč o ugoditvi zahtevku nasprotne stranke proti pritožnikoma na ugotovitev lastninske pravice in na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Poudarilo je, da je poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa (lahko tudi odločbi o denacionalizaciji), ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi ocenilo, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo odvzelo vsak pomen in učinek pravnomočni denacionalizacijski odločbi, s katero je bila izvorno ustanovljena lastninska pravica pritožnikov, in to ne da bi ugotovilo, da je navedena upravna odločba nična. Poudarilo je, da sta na podlagi izpodbijane sodbe pritožnika v položaju, ko imata v svojo korist izdano pravnomočno upravno odločbo, ki ni bila nikoli formalno razveljavljena, vendar kljub temu ostaneta brez vrnjene nepremičnine, zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, pa tudi brez odškodnine za podržavljeno zemljišče, kar je poseg v ustavno varovano pravico do denacionalizacije.

7.Sodba, ki je izpodbijana v obravnavanem primeru, temelji glede vprašanja neupravičenega poseganja v pravnomočno upravno odločbo na povsem enakih stališčih kot že razveljavljena sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 705/2007 in se nanjo tudi v celoti sklicuje.

8.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-457/09 je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je senat ugodil tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do zasebne lastnine je izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavil in zadevo vrnil Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

9.Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

C.

10.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič – Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Predsednica senata