Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po ZPP morajo dejstva, ki tvorijo podlago tožbenega zahtevka, navesti stranke. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, katera navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.
1. Tožnica s tožbo od toženke zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi poškodovanja v delovni nesreči dne 28. 6. 2010. 2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.
3. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugotovitvijo, da je podana odškodninska odgovornost toženke oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.
4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je v tožbi kot vzrok škodnega dogodka navedla okoliščino, da ji zavarovanec toženke ni dal na voljo ustrezne obutve in da je trditev, da je ob škodnem dogodku imela obuto svojo obutev z grobim in nedrsečim podplatom, postavila zgolj v obrambo pred toženkinim zatrjevanjem o soprispevku. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da ni zatrjevala vzročne zveze med odsotnostjo zagotovitve ustrezne obutve in škodnim dogodkom. Trdi, da je sodišče prve stopnje zato kršilo njeno ustavno varovano pravico do pravne varnosti, pa tudi Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
7. Po ZPP morajo dejstva, ki (med drugim) tvorijo podlago tožbenega zahtevka, navesti stranke (7., 212., 284. člen ZPP). Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ob navedbi, da tožnici ni bila dana ustrezna službena obutev, upoštevalo tudi navedbo, da je tožnica nosila obutev z grobim in nedrsečim podplatom, pa čeprav je šla ta njej v škodo. V taki situaciji je bila tako zagotovljena pravna varnost (2. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS), pa tudi enako varstvo pravic (22. člen URS) ter pravica do sodnega varstva (23. člen URS).
8. Tožnica s trditvami o neobrazloženosti sodbe, pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nejasnostjo teh razlogov, le navidezno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razčlenitev pritožbenih navedb, nanašajočih se na ugotovitve o obutvi, senčniku, stopnicah in vzročni zvezi, namreč pokaže, da pritožba s temi navedbami izpodbija dokazno oceno in pravilnost ugotovljenih dejstev.
9. Tožnica trdi, da je zaradi nasprotja med razlogi sodbe ter vsebino listinske dokumentacije in zapisnikov o zaslišanju strank ter prič podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je t.i. protispisnost podana takrat, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, pritožba pa kakšne takšne napake v povzemanju (prenosu) vsebine listinskega gradiva v sodbo niti ne zatrjuje, se tudi pri tem (posplošenem) postopkovnem očitku izkaže, da prikriva kritiko dokazne ocene.
10. Stališče tožnice, da toženka ni prerekala zatrjevane vzročne zveze med prenizko višino senčnika in škodnim dogodkom ni pravilno. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da senčnik ni mogel povzročiti odvrnitve tožničine pozornosti od hoje po stopnicah. Zatrjevana kršitev 2., 7. in 214. člena ZPP zato ni podana.
11. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njeno navedbo, da je do padca prišlo na zgornji stopnici, četudi je bila podana prepozno, saj je toženka ni prerekala. Predmetni očitek se nanaša na kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pri tej kršitvi je na pritožniku prepričevalno breme o možnosti vpliva kršitve na sodbo. Že zato, ker pritožba niti ne pojasnjuje, glede česa in zakaj je kršitev vplivala na rezultat sojenja, se očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more izkazati za utemeljenega. Kljub temu pa velja pojasniti, da nasprotni stranki sploh ni potrebno ugovarjati prepoznim navedbam stranke, saj jih po šestem odstavku 286. člena ZPP sodišče ne sme upoštevati brez upravičenega razloga.
12. Odškodninska odgovornost obstoji samo, če so kumulativno podani naslednji pogoji: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost. Tožnica je trdila, da ni dobila ustrezne (službene) obutve in da ni padla zaradi (lastne) obutve, ker je bila ta ustrezna. Glede na to, da iz tožničinih trditev ne izhaja, zakaj naj bi zaradi ravnanja zavarovanca, ki tožnici ni dal službenih obuval, prišlo do škode, če do nastanka le-te ni prišlo zaradi obuval, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odškodninska odgovornost iz razloga, ker tožnici ni bila dana službena obutev, ni podana že zato, ker tožnica vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo niti ne zatrjuje.
13. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je platno senčnika dvignjeno 180 cm nad površino tal ob dostopu ter 170 cm pri ograji, da ne ovira dostopa do bara, ker je senčnik postavljen na sredino bara in je dovolj visok ter oddaljen od začetka stopnic, da omogoča normalno hojo po stopnicah. Ker je ugotovilo, da senčnik pri dostopu do stopnic ni močno oviral niti priče Zajc, ki je visoka 183 cm, je zaključilo, da je postavitev senčnika ob škodnem dogodku omogočala normalno hojo po stopnicah.
14. Pritožba vztraja pri trditvi, da je tožnico pri dostopu do stopnic oviral senčnik. Zato pravilnost prvostopne ugotovitve, da je bil senčnik dvignjen nad platojem med 170 in 180 cm, napada z navedbama, da je izvedenec ugotavljal višino senčnika na dan ogleda in da je bil senčnik na dan škodnega dogodka na višini 160 cm. S takima argumentoma pritožba ugotovitve sodišča o neoviranem dostopu ne more omajati. Tudi če višina senčnika na dan ogleda, ni bila enaka višini na dan škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje namreč še ugotovilo, da tudi za pričo, katere višina presega višino dvignjenega senčnika, močne ovire za dostop do stopnic senčnik ni predstavljal. 15. Tožnica je očitek o mokroti stopnic utemeljevala s trditvijo, da so čistilke približno pol ure pred škodnim dogodkom čistile stopnice. Pritožbena trditev, da so bile stopnice mokre zaradi kopalcev, ki so nanašali mokroto na stopnice, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, katere utemeljenosti ni moč presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP).
16. Pritožba neutemeljeno trdi, da bi bilo potrebno zaključiti, da so na tožničino hojo skupno vplivali višinska razlika stopnic, naklon stopnic, višina ograje in postavljen senčnik. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da dimenzija spodnje in zgornje stopnice nekoliko odstopa od idealno izračunanih mer, da je naklon nekoliko strmejši od predpisanega in da je ograja nekoliko nižja od višine, sicer predpisane zaradi preprečitve padca z višine. Vendar je glede na to, da gre pri višini in naklonu stopnic zgolj za minimalna odstopanja, ki niso vplivala na varnost hoje, da je ograja služila le za oprijemanje in je kot taka omogočala varno hojo, ter da senčnik ni oviral dostopa do stopnic, pravilno zaključilo, da (tudi) ta zatrjevana škodljiva dejstva niso vzrok za tožnici nastalo škodo.
17. Pri odločanju o tem, kdaj je določena stvar nevarna, je treba izhajati iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo od nevarne stvari predpisala objektivno odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ). V konkretnem primeru o nevarni stvari ter objektivni odgovornosti ni mogoče govoriti. Za škodo od nevarnih stvari gre namreč pri tistih stvareh, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo poostreno odgovornost. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti v primeru, ko določena stvar, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari. Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah stopnice ne dosegajo standarda povečane nevarnosti, kot se je glede na gornje opredelitve oblikoval v sodni praksi. Zato tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.
18. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
19. Tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena ZPP), ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).