Jedro

Čeprav je komisija za razlago SKPgd sprejela razlago, da se 17. čl. SKPgd (razen razveljavljenega 2. odst.) uporablja v celoti, je takšna razlaga v nasprotju z novim ZDR. Ker je novi ZDR prešel na pogodbeni princip sklepanja in spreminjanja delovnega razmerja, ni več podlage za oblikovanje kategorij presežnih delavcev na podlagi predpostavke, da je delavce mogoče razporejati na drugo delo. Zato je v takem primeru potrebno upoštevati novi ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, opr. št. 0105-51/03-LA z dne

18.7.2003. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pokliče nazaj na delo in ji vključno od

2.10.2003 dalje vzpostavi delovno razmerje, za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo pa ji izplača plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska plače, od njegove zapadlosti v plačilo do plačila in ji prizna druge pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imela, če bi delala.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Komisija za razlago Splošne kolektivne pogodbe sprejela razlago o njeni uporabi v zvezi z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02). Glede 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97, 54/02, 45/02) je sprejela stališče, da se uporablja še naprej, razen drugega odstavka. Razlage komisije so na podlagi tretjega odstavka 66. čl. SKPgd obvezna podlaga za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, zato bi tožena stranka pri določanju presežnih delavcev morala upoštevati prvi odstavek 17. čl. SKPgd z njegovo razlago, enako pa bi moralo ravnati tudi sodišče prve stopnje. Komisija z razlago prvega odstavka 17. čl. SKPgd ni spremenila njegovega besedila, kot trdi sodišče prve stopnje, pač pa ga je le prilagodila, da bi se po vsebini ohranil enak način tvorjenja kategorij, kot je bil dogovorjen med strankama kolektivne pogodbe. Povsem jasno naj bi bilo, kateri delavci so med seboj zamenljivi. To so tisti, ki zasedajo delovna mesta, za katera se zahtevajo enaki pogoji za zasedbo. Takšna razlaga ni v nikakršnem nasprotju z novim ZDR in bi jo tožena stranka pri tvorjenju kategorij morala upoštevati.

Sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo vprašanja tvorjenja kategorij, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navedeno pa tudi pomeni, da tožena stranka ni dokazala resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga oz.

zakonitosti izpodbijane odpovedi. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, češ da ni razčistilo vprašanja tvorjenja kategorij. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podan, kadar sodišče ne ugotovi kakšnega odločilnega dejstva. Tožnica je bila edina izvajalka na delovnem mestu, ki je bilo ukinjeno, zato toženi stranki, glede na določbe ZDR, sploh ni mogoče očitati, da bi tožnico pred opredelitvijo za trajno presežno delavko morala primerjati z ostalimi delavci, ki imajo sicer enako izobrazbo, opravljajo pa povsem drugo delo. Ker v konkretnem primeru določbe SKPgd o oblikovanju kategorij sploh ne pridejo v poštev, to vprašanje tudi ne more biti odločilno dejstvo. Odločilna so tista dejstva, ki so po objektivnem pravu predpostavka pravne posledice, kar pa v tem sporu oblikovanje kategorij presežnih delavcev ne more biti. Pri tem tudi ni nepomembno, da sporazum o določitvi kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev (priloga B7) ne vsebuje nobenih določb o uvrščanju delavcev v posamezne kategorije.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ni sledilo tožničinim navedbam, da naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala določb 17. čl. SKPgd in Razlage o uporabi Splošne kolektive pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 113/02 - v nadaljevanju razlaga komisije), ki jo je Komisija za razlago SKPgd sprejela 18. in 19.12.2002. Res je sicer, da je komisija sprejela razlago, da se 17. člen SKPgd uporablja v celoti (razen drugega odstavka, ki se od 1.9.1999 dalje ne uporablja na podlagi sodne odločbe opr. št. I Kd 277/98), pri čemer se po določbi prvega odstavka v isto kategorijo razvrščajo delavci, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenjljivi. Vendar pa je takšna razlaga v nasprotju z določbami novega ZDR, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravna podlaga za določbo prvega odstavka 17. čl. SKPgd, je bila med drugim tudi določba prvega odstavka 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) o razporejanju delavcev. Ta določba je z uveljavitvijo novega ZDR prenehala veljati, kar pomeni, da je prenehala tudi pravna podlaga, na kateri je nastal citirani 17. čl. SKPgd. S tem, ko je novi ZDR prešel na pogodbeni princip sklepanja in spreminjanja delovnega razmerja, tudi ni več osnove za tvorjenje kategorij presežnih delavcev na podlagi predpostavke, da je delavce možno razporejati na druga delovna mesta oz. na drugo delo, kot je tisto, za katerega so sklenili pogodbo o zaposlitvi. V primeru, ko se s programom razreševanja presežnih delavcev ukine delovno mesto, na katerem je razporejen samo en izvajalec in ko v sporazumu s sindikatom o kriterijih za določitev presežnih delavcev, ni nobenih določb o oblikovanju kategorij delavcev, ki med seboj konkurirajo za ohranitev zaposlitve, potem od delodajalca ni možno zahtevati, da bi takšne kategorijo oblikoval na podlagi določb 17. čl. SKPgd. Komisija za razlago SKPgd je svojo razlago 17. čl. SKPgd dejansko prekoračila svoja pooblastila. V takšnem primeru pa sodišče mora upoštevati zakon, ne glede na to, da ni bil sprožen kolektivni spor o skladnosti kolektivne pogodbe oz. njene razlage z zakonom. Tudi sistemsko je razlaga, kakršno je sprejela komisija, vprašljiva. Razlaga namreč pomeni tolmačenje kolektivne pogodbe, kakršno so stranke sprejele in pomeni, da je prava vsebina kolektivne pogodbe že od sklenitve takšna, kot jo razlaga komisija. Zaradi navedenega se razlage običajno uporabljajo ne le za spore, ki so nastali po objavi razlage, temveč tudi za spore, ki so nastali že pred tem, saj razlaga pomeni, da je prava vsebina norme takšna že od uveljavitve te norme dalje in ne šele od objave razlage. V tem primeru pa je komisija nadgradila določbo 17. čl. SKPgd, da bi bila skladna z novim ZDR. V resnici pa takšne skladnosti tudi sporna razlaga ne prinaša. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, saj je bila podana v skladu z določbami ZDR o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožena stranka je tudi dokazala, da je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.