12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo A. A., B. B., C. C., Č. Č. in mag. D. D., odvetniki v Z., na seji senata dne 21. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 513/2002 z dne 3. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo pritožnika (v pravdnem postopku toženca). Ugotovilo je, da revizija ni dopustna, saj pogoj v zvezi z vrednostjo spornega predmeta ni bil izpolnjen; vrednost spornega predmeta namreč sploh ni bila navedena. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da bi vrednost spornega predmeta moral navesti tožnik, pa tega ni storil. Nedopustno naj bi ravnalo tudi sodišče, ki je spregledalo, da je tožba brez navedbe vrednosti spornega predmeta nepopolna in bi jo moralo vrniti v popravo, nato pa bi lahko prišlo tudi do zavrženja tožbe. Meni, da ne more sedaj on nositi posledic za nedopustno ravnanje sodišča in tožnika. Bil naj bi v neenakopravnem položaju glede na nasprotno stranko. Meni, da bi v primeru, če bi sodišče revizijo dopustilo, v pravdi zmagal. Zato naj bi bila kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave. Zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave in nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da je položaj, ko vrednost spornega predmeta ni navedena, treba enačiti s položajem, ko je vrednost spornega predmeta sicer navedena, vendar prenizka.

B.

Z odločitvijo o zavrženju revizije, torej pravnega sredstva, ki omogoča dostop do sodišča tretje stopnje, pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave v nobenem primeru ne more biti prekršena. Iz omenjene ustavne določbe ne izhaja pravica do več kot dvostopenjskega sodnega postopka. Ta pravica je v obravnavani zadevi bila zagotovljena.

Z odločitvijo o zavrženju revizije tudi ni moglo priti do kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Gre za procesno odločitev, ki se z vsebinskimi vprašanji o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne ukvarja. Da bi Vrhovno sodišče, če bi revizijo štelo za dopustno, tej reviziji tudi ugodilo, ni mogoče trditi oziroma o tem, kakšna bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v tem hipotetičnem primeru, ni mogoče ugibati. Če pritožnik meni, da je do kršitve pravice do zasebne lastnine prišlo s sodbama sodišč prve in druge stopnje, ki sta vsebinsko odločili o tožbenem zahtevku, bi z ustavno pritožbo moral izpodbijati ti sodbi (seveda v roku 60 dni od vročitve izpodbijane sodbe).

Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je tudi v zvezi z navedbo vrednosti spornega predmeta in s tem zagotovitvijo kasnejše pravice do revizije treba zagotoviti enakopraven položaj med strankama (odločba št. Up 184/95 z dne 10. 7. 1997, OdlUS VI, 184[1]). Iz te odločbe izhaja, da je bilo ustavno neskladno pravno stališče, ki je tedaj bilo sprejeto v sodni praksi; namreč, da je revizija dopustna le v primeru, če že tožnik v tožbi označi vrednost spornega predmeta in da niti toženec kasneje v postopku nima več možnosti, da si z naknadno določitvijo vrednosti spornega predmeta zagotovi pravico do revizije. Iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da zahteva po enakopravnem obravnavanju pravdnih strank narekuje, da mora biti enaka možnost kot tožniku zagotovljena tudi tožencu. Če ima tožnik možnost, da si pravico do revizije zagotovi z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi, mora biti tudi tožencu omogočeno, da doseže enak učinek. Zato mora sodišče šteti, da je vrednost spornega predmeta navedena pravočasno tudi, če ni bila navedena že v tožbi, pač pa je nato toženec (ob prvi priložnosti, ko to lahko stori) zahteval, naj bodisi sodišče, bodisi tožnik določi vrednost spornega predmeta.

Glede na stališča, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v zgoraj omenjeni zadevi, se izkaže, da v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. V pritožnikovem primeru namreč ne gre za položaj, ko je toženec v pravdnem postopku zahteval, naj se opredeli vrednost spornega predmeta, pa nato sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo oziroma Vrhovno sodišče tega ni štelo za pomembno. Pritožnik ne navaja, da je v pravdnem postopku ugovarjal pomanjkljivosti tožbe in da je zahteval, naj sodišče oziroma tožnik poskrbita za opredelitev vrednosti spornega predmeta. Le če bi pritožnik to uveljavljal, pa sodišče njegovega predloga ne bi upoštevalo, bi bilo mogoče govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, če nato Vrhovno sodišče njegove revizije zaradi pomanjkanja navedbe vrednosti spornega predmeta ne bi štelo za dopustno.

Za odgovor na vprašanje, ali je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve človekovih pravic ni bistveno, kot to zmotno meni pritožnik, ali je sodišče kršilo zakon in ali bi sodišče tudi po lastni iniciativi moralo zagotoviti odpravo nepopolnosti tožbe, v kateri vrednost spornega predmeta ni bila navedena (ter tožbo vrniti v popravo). Če sodišče tega ni storilo, gre morda za kršitev zakona (45. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP), vendar pa Ustavno sodišče kršitev zakona samih po sebi ne presoja. Zato Ustavnemu sodišču tudi ni treba preizkušati, ali je omenjena zakonska določba v obravnavani zadevi sploh prišla v poštev (tožba je bila namreč vložena pred uveljavitvijo ZPP, prejšnji Zakon o pravdnem postopku pa takšne določbe ni vseboval). Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali je z njo prišlo do kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Bistveno vprašanje torej je, ali je zaradi te morebitne napačne uporabe zakona sodišče stranki glede možnosti, da si zagotovita pravico do revizije, postavilo v neenakopraven položaj. O tem pa ni mogoče govoriti. Pritožnik bi lahko v pravdi tudi sam ugotovil, da v tožnikovi tožbi ni navedeno vse, kar bi po zakonu moralo biti, in bi nato lahko sam uveljavljal, naj se opredeli vrednost spornega predmeta. S takšnim ravnanjem bi si (če bi bili izpolnjeni tudi drugi pogoji) tudi zagotovil kasnejšo "pravico do revizije". Glede na navedene okoliščine je utemeljen zaključek, da ravnanje sodišča, tudi če gre morda za kršitev zakona (česar Ustavno sodišče ne presoja), ne dosega tiste stopnje, ki bi omogočala sklep, da je bila pritožniku prekršena ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Točka 10 obrazložitve: "Iz zatrjevanja pritožnice in iz pravdnega spisa, v katerega je Ustavno sodišče vpogledalo, izhaja, da je pritožnica v obravnavani zadevi pravočasno, torej še pred zahtevkom obravnavanja glavne stvari, ugovarjala prenizko navedeni vrednosti spornega predmeta; sodišče pa na njen ugovor ni reagiralo. S tem je pritožnico v nasprotju z 22. členom Ustave prikrajšalo za možnost vložitve pravnega sredstva in jo postavilo v neenakopraven položaj s tožečo stranko, ki je imela možnost, da si z navedbo vrednosti spornega predmeta zagotovi revizijo".