Jedro

V kolikor je tožnik na dan uveljavitve ZObr, to je 14.1.1995, imel 15 let skupne zavarovalne dobe in je bil na dan 18.7.1991 pripadnik stalne sestave Teritorialne obrambe, je zanj potrebno uporabiti določbo 1. odst. 109. člena ZObr, kar pomeni, da se šteje, da je imel dne 14.1.1995 tako stopnjo strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto, na katerega je bil tega dne razporejen. Prehodna določba 1. odst. 109. člena namreč določeni kategoriji oseb, ki so opravljale poklicno delo v vojski dne 14.1.1995 in ki izpolnjujejo zahtevane pogoje, zagotavlja pridobljene pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev ukaza tožene stranke z dne 11.6.1998, s katerim je bila tožeča stranka razrešena z dolžnosti skladiščnika in z 22.6.1998 imenovana na dolžnost referenta za finančno in materialno poslovanje, razveljavitev odločbe o plači tožene stranke z dne 11.6.1998, s katero je bila tožeči stranki določena plača tako, da se jo razporedi v plačilni razred s količnikom 2,75, ki se poveča za dodatke v višini 15 % in za dodatek za dela v upravi v višini 0,15 % količnika ter na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 17.12.1999 in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko razporediti na delovno mesto skladiščnika v plačilni razred s količnikom 2,75, ki se poveča za dodatke v višini 35 %, za dodatek za delo v upravi v višini 0,15 % količnika in za dodatek za delovno dobo ter da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala na delovnem mestu skladiščnika za čas od 22.6.1998 do izdaje sodbe, v mesečni višini 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsake zadnjega dne v mesecu do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 57.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo tožeči stranki, da je izpodbijani ukaz z dne 11.6.1998 akt delovnopravne narave in v osnovi sklep o razporeditvi na delovno mesto, vendar je na to napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 1. odst. 109. člena Zakona o obrambi. Sodišče se zmotno sklicuje na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS, izdane v drugi zadevi, poleg tega pa obrazložitev Ustavnega sodišča RS ni predpis, na katerega je sodišče vezano. Navedeni člen določa pravice delavcev, ki so bili pripadniki stalne sestave TO na dan 18.7.1991 in so imeli na dan uveljavitve tega zakona najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Da gre pri 1. odst. 109. člena Zakona o obrambi za posebno določilo za zaščito starejših delavcev izhaja tudi iz 2. odst. tega člena, ki pripadnikom stalne sestave TO, ki na dan uveljavitve zakona niso imeli 15 let skupne zavarovalne dobe, določa prehodno obdobje 10 let za pridobitev manjkajoče splošne izobrazbe. Ob pravilni uporabi 1. odst. 109. člena Zakona o obrambi je brezpredmetna vsaka nadaljnja obrazložitev izpodbijane sodbe, zato je tudi nerazumljiva obrazložitev glede statusa šole za rezervne oficirje v JLA. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava je sodišče zagrešilo tudi pri obrazložitvi sodbe glede plače, saj se sklicuje na Zakon o obrambi in zaščiti in ga uporabi tako kot tožena stranka. Brez opore v izvedenih dokazih je sodišče ocenilo, da glede na razporeditve tožnika na konkretno delovno mesto, ne gre za delovno mesto, ki bi zahtevalo izredne dodatke. Ocena je pavšalna in napačna in nima razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 109. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 - 87/97), ki v 1. odst. določa, da se določbe tega zakona, ki določa ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in če so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. V kolikor je tožnik na dan uveljavitve ZObr, to je 14.1.1995, izpolnjeval oba pogoja in sicer imel tega dne 15 let skupne zavarovalne dobe in je bil na dan 18.7.1991 pripadnik stalne sestave Teritorialne obrambe, je zanj potrebno uporabiti določbo 1. odst. 109. člena ZObr, kar pomeni, da se šteje, da je imel tožnik dne 14.1.1995 tako stopnjo strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto, na katerega je bil tega dne razporejen. Zato je za odločitev v tem individualnem delovnem sporu pomembna ugotovitev, na kakšnem delovnem mestu je bil tožnik razporejen dne 14.1.1995 in kakšna stopnja strokovne izobrazbe se je za delovno mesto zahtevala. Prehodna določba 1. odst. 109. člena namreč določeni kategoriji oseb, ki so opravljale poklicno delo v vojski dne 14.1.1995, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje, zagotavlja pridobljene pravice.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbo 1. odst. 109. člena ZObr, ni razčistilo relevantnega dejanskega stanja, v posledici česar tudi ni mogoče presoditi zakonitosti njegove odločitve. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tako najprej ugotoviti ali tožnik spada v kategorijo zaposlenih oseb, določenih v 1. odst. 109. člena ZObr, v kolikor bodo ti pogoji izpolnjeni, pa bo moralo nadalje ugotavljati, na kakšnem delovnem mestu je bil tožnik ob uveljavitvi zakona in ali je bil z izpodbijanim ukazom imenovan na dolžnost, za katero se zahteva nižja stopnja splošne izobrazbe. Od tega je namreč odvisna zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o imenovanju tožnika na dolžnost referenta za finančno in materialno poslovanje in posledično tudi odločbe o plači. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklenilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji postopka, za kar je imelo podlago v določbi 3. odst. 165. člena ZPP.