Jedro

Stranka, ki prosi za brezplačno pravno pomoč, ni dolžna navajati pravne podlage zahtevka. Organ za brezplačno pravno pomoč mora namreč sam poznati pravo ter sodno prakso, pomembno za presojo verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep in odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 744/2013 z dne 7. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

S sklepom je tožena stranka združila postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči v zadevi opr. št. Bpp 744/2013 in Bpp 745/2013 v skupno obravnavanje. Z odločbo pa je zavrnila zahtevek tožnikov za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o prodaji nepremičnine in najemne pogodbe z leasinško opcijo z dne 6. 5. 2005 ter verige vseh nadaljnjih pogodb. V obrazložitvi odločbe navaja, da mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči med drugim izpolnjevati tudi objektivni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki se nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo. Prosilca sta v prošnji navedla, da sta na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. II D 1854/2009 z dne 30. 11. 2010 po pokojnem očetu podedovala vsak do ½ stanovanja na naslovu …. V letu 2012 pa sta bila s strani družbe A. d.o.o. iz Škofje vasi obveščena, da je navedena družba lastnik omenjenega stanovanja, ki ga je kupila od B.B., le-ta pa od družbe C. d.o.o.. Po poizvedbah sta ugotovila, da je pokojni oče dne 6. 5. 2005 z družbo C. d.o.o. sklenil pogodbo o prodaji nepremičnine ter istočasno najemno pogodbo z leasinško opcijo. Pri tem je bilo dogovorjeno, da leasinška opcija velja v primeru točnega plačevanja obrokov leasinga. Kolikor pa obroki ne bodo plačani točno in v celoti, ostane v veljavi najemno razmerje in se stanovanje ne prenese nazaj v last njunega očeta D.D. Prosilca sta tudi navedla, da ju pokojni oče ni nikoli seznanil s prodajo stanovanja. Po njunem mnenju je pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom. Tožena stranka pa meni, da na podlagi navedenega dejanskega stanja ni mogoče sklepati, da obstajajo razlogi za ničnost pogodb. Prosilca zatrjevanih razlogov za ničnost nista podprla s konkretnimi dejanskimi navedbami niti z listinskimi dokazi. Razen tega je iz najemne pogodbe z leasinško opcijo z dne 6. 5. 2005 razvidno, da sta pogodbo poleg očeta podpisala tudi oba prosilca. Iz navedene pogodbe pa jasno izhaja, da je D.D. prodal stanovanje, zato ne gre slediti navedbam obeh prosilcev, da nista bila seznanjena s prodajo stanovanja. Tožena stranka je tako zaključila, da je zadeva očitno nerazumna, saj je pričakovanje prosilcev v nasprotju z dejanskim stanjem stvari, prav tako zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnika v tožbi ugovarjata stališču tožene stranke, da je zadeva nerazumna in da nima verjetnega izgleda za uspeh. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta pojasnila bistvena dejstva ter hkrati predložila vse razpoložljive dokaze. Zatrjevala sta, da sta, glede na veljavno sodno prakso, najemna pogodba z leasinško opcijo ter pogodba o prodaji nepremičnine nični. Predložila sta tudi sodni odločbi I Cp 3823/2011 in Cp 427/2003. V obeh navedenih zadevah sta bila dejansko stanje in pravna podlaga podobni in v obeh zadevah je sodišče zavzelo stališče, da je kombinacija prodajne in leasing pogodbe, s katero se zaobide zakonsko prepoved lex commissoria, vsebovano v 132. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), nedopustna. V obeh zadevah je šlo za pravno operacijo „prodam in obročno kupim nazaj“ (sale and lease back). Za prav takšno dejansko stanje pa tudi gre v obravnavanem primeru. Njun oče je namreč prodal stanovanje družbi C. d.o.o. ter na njem obdržal posest, tako da je istočasno vzel stanovanje v leasing z možnostjo ponovnega odkupa po plačilu vseh leasing obrokov. V zavarovanje terjatve je torej na kupca prenesel lastninsko pravico, ki naj bi jo postopoma pridobil nazaj, vendar le v primeru popolnega in pravočasnega poplačila. Kombinacija obeh poslov tako omogoča prehod lastninske pravice na upnika, če dolžnik ne izpolni obveznosti, kar pa pomeni kršitev določb 132. člena SPZ ter posledično ničnost takšnih pogodb. Tako je razsodilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 427/2003. Najemno pogodbo z leasinško opcijo z dne 6. 5. 2005 sta tožnika res podpisala, vendar na zahtevo njunega pokojnega očeta, ki jima je naročil, da morata pogodbo podpisati brez kakršnihkoli ugovorov. Vse do leta 2012 pa ju ni nihče obvestil, da nista lastnika nepremičnine, niti nista bila pozvana k plačilu najemnine ali k izročitvi stanovanja. Ker sta prava neuki stranki, se v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista spuščala v podrobnejše pojasnjevanje razlogov ničnosti pogodbe, saj sta prav iz tega razloga zaprosila za brezplačno pravno pomoč. Sicer pa bi morala tožena stranka poznati materialno pravo in sodno prakso, prav tako sta predložila dovolj gradiva, da bi tožena stranka lahko ugotovila obstoj ničnostnega razloga. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka. Prav tako predlagata, da ju sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, za katero je imela dovolj podlage v navedbah prosilcev. V postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči se izpolnitev pogojev presoja na podlagi verjetno izkazanih dejstev. V zvezi z ugotavljanjem objektivnega pogoja je bistvenega pomena, da prosilec določno in jasno navede okoliščine zadeve oziroma postopka za katerega se zavezama za dodelitev brezplačne pravne pomoči, česar pa prosilca nista storila. S pavšalno navedenimi razlogi za ničnost namreč nista izkazala, da več dokazov govori v njun prid. Navedbe v tožbi v smeri kršitve določb 132. člena SPZ predstavljajo nedopustno tožbeno novoto. Prosilca sta namreč ničnostne razloge ustrezno izpostavila šele v tožbi ter tudi predložila sodbi sodišč. V prošnji za brezplačno pravno pomoč sta sicer navedla opravilni številki sodnih odločb, vendar jih k vlogi nista priložila. Čeprav sta tožnika prava neuki stranki, pa opustitev ustrezne utemeljitve prošnje za brezplačno pravno pomoč ne gre pripisati nepoznavanju prava. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnika v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2013 navajata, da sta svoji vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči priložila vse relevantne dokaze (verigo pogodb), prav tako sta se sklicevala na sodno prakso. Sicer pa mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti, zato bi moralo samo opraviti vpogled v predložene pogodbe in v predlagane sodne odločbe, saj ima preko svojih baz dostop do njih. Na podlagi navedenega bi torej lahko ugotovilo, da obstajajo tehtne okoliščine, ki izkazujejo veliko verjetnost, da bi v postopku uspela.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči se upoštevajo določbe ZBPP, ki v 24. členu kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (vsebinski pogoj). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe očitno v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi se tožena stranka pri svojem zaključku, da tožnika nimata verjetnega izgleda za uspeh, sklicuje na pavšalne navedbe obeh prosilcev v vlogi za brezplačno pravno pomoč o obstoju ničnostnega razloga, ki niso bile podprte s konkretnimi dejanskimi navedbami niti z listinskimi dokazi. Zaradi navedenega po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru iz prošnje za brezplačno pravno pomoč ne izhaja, da so podane predpostavke za uveljavljanje ničnosti spornih pogodb.

Po mnenju sodišča takšno stališče tožene stranke ni v skladu s podatki upravnega spisa. Prosilca sta namreč vlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki je bila vložena na predpisanem obrazcu, priložila dodatno obrazložitev, v kateri sta opisala dejansko stanje v zvezi s prodajo stanovanja ter nadaljnje pogodbe o prometu z navedenim stanovanjem. Te pogodbe sta tudi priložila k vlogi. Izrecno sta se sklicevala na ničnost prodajne pogodbe in najemne pogodbe z leasinško opcijo z dne 6. 5. 2005, ker naj bi bili sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pri tem sta tudi citirala odločbi Višjega sodišča RS I Cp 3823/2011 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003 (ki pa ju res nista predložila). Sodišče zato kot neutemeljen zavrača ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo, da navedbe tožnikov v smeri kršitev določb 132. člena SPZ pomenijo nedopustno tožbeno novoto. Iz navedenega namreč izhaja, da sta tožnika že v svoji vlogi navajala dejanske okoliščine v tej smeri, prav tako sta predložila ustrezna listinska dokazila. Kolikor pa je tožena stranka na podlagi navedb v vlogi menila, da vloga ni popolna ali da je nerazumljiva, pa bi morala ravnati v skladu z določbo 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v postopku brezplačne pravne pomoči uporablja glede vprašanj, ki niso izrecno urejena z ZBPP. Prav tako je poznavanje prava in sodne prakse stvar organa za brezplačno pravno pomoč in stranka ni dolžna navajati pravne podlage zahtevka.

Zaključek tožene stranke v konkretni zadevi, da ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da obstajajo razlogi za ničnost spornih pogodb, zaradi česar bi bila zadeva nerazumna oziroma v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, je po mnenju sodišča vsaj preuranjen. V zvezi z vprašanjem ničnosti pogodbenih določil na podlagi 132. člena SPZ ter prepovedi pravnih poslov z učinkom, ki bi pomenil zaobid prepovedi legis commissoriae, je v sodni praksi že sprejeto stališče v več zadevah, med drugim tudi v zadevah, na katere se sklicujeta tožnika. Tožena stranka pa je v obravnavanem primeru odločila, ne da bi pri tehtanju verjetnosti izgleda za uspeh tožbe na ugotovitev ničnosti, se opredelila oziroma upoštevala navedeno sodno prakso. Ob takšnem stanju zadeve zato zaključek tožene stranke, da niso podane predpostavke za uveljavljanje ničnosti pogodb, po presoji sodišča ni v skladu s kriteriji, kot so določeni v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Iz navedenih razlogov izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek ob upoštevanju četrtega odstavka istega člena.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek. Ta v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu znaša 80,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku nista imela pooblaščenca, ki je odvetnik.

Sodišče o predlogu tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks ni odločilo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača.