Jedro

V zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja vmesnega ali delnega sklepa o dedovanju in ni mogoče uporabiti določbe 163. člena ZD o subsidiarni uporabi določb ZPP (315. in 314. člen).

Izrek

I. Pritožbam dedinj A. A. ter C.C. in Š.Š. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dedinje po pok. I.Š. razglasilo: C.C., Š.Š., B. B., V.Š. in A. A., pri čemer znaša zakoniti dedni delež vsake izmed njih 1/5. Zoper navedeni sklep se po svojih pooblaščencih pritožujejo dedinje C.C. in Š.Š. ter A. A. Dedinji C.C. in Š.Š. v skupni pritožbi navajata, da v postopku dediči še niso podali dednih izjav o sprejemu dediščine, zato je izpodbijani vmesni sklep preuranjen. Delni sklep o dedovanju osebnega avtomobila, na podlagi katerega je sodišče sprejelo zaključek, da so dediči že razpolagali s svojimi dednimi deleži, zaradi česar se ne morejo več odpovedati dediščini, namreč ne predstavlja podlage za takšno sklepanje, saj gre le za ukrep tekoče uprave (predstavlja zaščito zapuščine oz. ohranitev njene vrednosti). Sicer pa v zapuščinskem postopku ni predvidena možnost izdaje vmesnega sklepa o dedovanju. Zapuščinski postopek je namreč enoten in samostojen. S sklepom o dedovanju se tako ne le razglasi dediče, kot je to sicer določeno v prvem odstavku 214. člena ZD, pač pa mora sklep o dedovanju obsegati vse, kar je določeno v drugem odstavku tega člena. Nenazadnje je pomembno tudi to, da lahko državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočni sklep o dedovanju in ne tudi zoper druge sklepe, izdane v zapuščinskem postopku. Sodišče ni imelo zakonske podlage za to, da je zgolj razglasilo dediče v tem postopku. Podana je kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Dedinja A. A. navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker nima nikakršne podlage v zakonu, je v nasprotju z zakonom in s stališči pravne stroke ter sodno prakso višjih sodišč in v nadaljevanju obširno podaja razloge za to stališče. Mnenja je, da bi sodišče takšen odstop od ustaljene sodne prakse moralo obrazložiti, kar pa ni storilo. Zgolj sklicevanje na dve odločbi, ki se nanašata na dedovanje dela zapuščine, in sicer na dedovanje zaščitene kmetije, to ne more biti. Sodnik je vezan na Ustavo in zakon, kriterija „ker je to smiselno in potrebno“ za izdajo sodne odločbe ne določa noben predpis (13. točka obrazložitve). Glede na to, da je med strankami zapuščinskega postopka sporno, ali se je pritožnica z izjavo z dne 6.10.2014 odpovedala dediščini, bi moralo sodišče stranke v skladu s 5. točko drugega odstavka 210 člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) napotiti na pravdo. Ker pa tega ni storilo, niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka istega člena. Pritožnica se ne strinja niti s stališčem sodišča in z njegovimi razlogi, da je pritožnica dedinja po zapustniku. Izpostavlja, da v času, ko je bil sklenjen dogovor, ni imela pooblaščenca. Sodišče pritožnice ni niti z besedo opozorilo, da se bo, če bo sklenila dedni dogovor, štelo, da razpolaga z zapuščino oz. da bo s sprejemom dednega dogovora v bistvu podala izjavo o sprejemu dediščine, kar jo bo skladno s 135. členom ZD prekludiralo glede podaje izjave o odpovedi dediščini. Zato se njeno strinjanje z dednim dogovorom ne more šteti kot izjava o sprejemu dediščine v smislu 208. člena v zvezi s 138. členom ZD, niti kot razpolaganje z dediščino, ki bi preprečevalo podajo izjave o odpovedi dedovanju. Njena ravnanja v zvezi z dednim dogovorom glede osebnega avtomobila pokojnega se ne more šteti za njeno (konkludentno) izjavo o sprejemu dediščine. Za izjavo o sprejemu dediščine volja pritožnice sploh ni obstajala. Sodnikova opustitev dolžnosti, ki mu jo nalaga zakon, ne more rezultirati v razlagi, ki postavlja prava neuko stranko v slabši položaj oz. ji odvzema pravice, ki imajo zanjo lahko celo usodne posledice. Pritožnica je soglašala s prepisom lastništva osebnega avtomobila zapustnika na njegovo vdovo, na vdovino izrecno željo, da bi ji omogočila registracijo avtomobila in njegovo uporabo, saj bi sicer vdova ostala brez možnosti njegove uporabe in bi avtomobil začel propadati. V navedenem primeru ni šlo za razpolaganje z delom zapuščine s strani pritožnice, ampak kvečjemu za ukrep tekoče uprave in ohranjanja zapuščine, ki ne onemogoča naknadne odpovedi dediščini. Neutemeljene so navedbe sodišča, da bi morala pritožnica že ob sprejemu dednega dogovora jasno izraziti voljo, da gre za ukrep tekoče uprave. Kaj takega od laika ni mogoče zahtevati. Za podajo prave volje o sprejemu ali odpovedi dediščini je potrebno, da so pred tem dediči seznanjeni z vso zapuščino, kajti če to niso, ne morejo izoblikovati prave in resnične volje o sprejemu oz. odstopu dednega deleža (VSC Cp 753/99). V obravnavani zadevi pa je vprašanje obsega zapuščine še sedaj popolnoma odprto in med strankami sporno, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožnica tako v vsakem primeru ob sprejetju dednega dogovora glede osebnega avtomobila zapustnika, ko niti približno še ni bilo znano kaj sploh spada v zapuščino zapustnika, ni mogla izoblikovati niti izraziti prave in resnične volje, da bi dediščino v celoti sprejela. Izjava dediča, da sprejema zapuščino, mora biti v skladu z določbo 208. člena ZD dana v pisni obliki, izrecno mora izražati pravo in resnično voljo dediča in dedič jo mora lastnoročno podpisati. V zadevi VSL I Cp 2040/2004 se je sodišče postavilo na stališče, da ZD ne vzpostavlja pravnih domnev in fikcij o sprejemu dediščine, kot je to storilo sodišče v obravnavani zadevi. Nepreklicna izjava o sprejemu dediščine v smislu 208. in 138. člena ZD ne more biti konkludentna (VSRS II Ips 377/2003). Biti mora izrecna, kar pomeni, da sodišče ne more sklepati o obstoju volje sprejeti dediščino v smislu 208. člena ZD. Izjava o sprejemu oz. odpovedi dediščini je osebna izjava, zato jo mora podpisati sam dedič in torej ne more nastati na podlagi navedb, ki jih podaja pooblaščenec stranke. Ker pritožnica nikoli ni izjavila, da sprejema zapuščino v obliki kot jo predvideva in zahteva 208. člen ZD, niti ni v tem smislu razpolagala z dediščino, je njena izjava o odpovedi dedovanju z dne 6.10.2014 veljavna in bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati in spoštovati.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se glede na 163. člen ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, ni podana, saj izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in se ga da preizkusiti. To posredno potrjuje tudi obširna pritožba dedinje A. A. Za izdajo izpodbijanega vmesnega sklepa, ki ga je v tem postopku izdalo sodišče, ni zakonske podlage. V zapuščinskem postopku se res subsidiarno uporabljajo pravila ZPP in ta v 315. členu omogoča izdajo vmesne odločbe. Vendar določba 315. člena ZPP, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, predvideva izdajo vmesne sodbe v primerih, ko je tožena stranka izpodbijala tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Z vmesno sodno odločbo se torej lahko odloča zgolj v primerih, ko je stvar zrela za odločanje glede podlage zahtevka (to je glede pravne utemeljenosti dejanske podlage zahtevka), ne pa tudi še glede višine zahtevka. Izdaja takšne sodne odločitve je torej praviloma omejena na dajatvene zahtevke, pri katerih mora sodišče odločati tako glede podlage, to je kvalitativnega dela zahtevka, kot tudi o njegovi višini, to je o kvantitativnem delu zahtevka. V nepravdnih postopkih je sicer dopusten vmesni sklep, vendar glede na vsebino zahtevkov le pri denacionalizacijskih zahtevkih in postopkih zaradi določitve odškodnin. V zapuščinskem postopku pa se odloča o obsegu zapustnikovega premoženja, dedičih ter dednih in drugih pravicah povezanih z zapuščino. To sicer pomeni, da so predmet sklepa o dedovanju tudi dajatveni „zahtevki“ (na primer zahtevki za nujne deleže, zahtevki določenih dedičev iz 32. člena ZD in zahtevki za izločitev gospodinjskih predmetov iz 33. člena ZD). Kolikor gre v takšnih primerih za sporna dejanska vprašanja, o njih zapuščinsko sodišče niti ne more odločati, temveč mora stranke napotiti na pravdo ali upravni postopek (210 do 213. člen ZD). V primeru, kakršen je predmetni, pa sploh ne gre za takšen „zahtevek“, o čigar dejanski podlagi bi bilo mogoče odločati, temveč je sporno „zgolj“ pravno vprašanje, ali je pritožnica dedinja ali ni dedinja glede na to, da je na podlagi delnega sklepa o dedovanju prejela del zapuščine, kasneje pa je izjavila, da se odpoveduje dediščini po pok. I.Š., torej gre le za spor o uporabi prava (zato napotitev na pravdo, za katero se zavzema pritožnica A. A., ni bila potrebna - tretji odstavek 210. člena ZD). Le o spornih pravnih vprašanjih pa se glede na obrazložen pojem vmesnega sodnega odločanja v nobenem primeru ne more odločati z vmesnim sklepom (primerjaj odločbi VSL I Cp1890/2004, VSC Cp 699/2009).

Izpodbijani sklep bi sicer glede na svojo vsebino lahko bil kvečjemu delni sklep, saj je bilo z njim odločeno le o enem izmed vprašanj, o katerih je treba odločiti v zapuščinskem postopku. Šlo bi torej za smiselno uporabo 314. člena ZPP, vendar je treba upoštevati, da se pravila pravdnega postopka uporabljajo v okviru zapuščinskega postopka v obsegu, ki ustreza naravi tega postopka. V zapuščinskem postopku je tako potrebno uporabljati na eni strani posebne procesne institute, na drugi strani pa v primeru pravnih praznin neposredno določbe pravdnega postopka, upoštevajoč pri tem nujna odstopanja od teh pravil, odvisno od logično sistematičnega preizkusa, kolikor pravilo ustreza karakteristični naravi zapuščinskega postopka. Ker je zapuščinski postopek enoten in samostojen, zapuščine ni mogoče razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Šele potem, ko se razčistijo vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje, je mogoče izdati (enoten) sklep o dedovanju. Pregled dosedanje sodne prakse pokaže, da je ta: - v nekaterih primerih sicer dopuščala izdajo vmesnih oz. delnih sklepov, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje (prim. VSL: II Cp 4138/2006 in I Cp 2389/2009), vendar pri tem sodišče spregleda, da gre v obeh navedenih primerih za specifično situacijo, in sicer za dedovanje zaščitne kmetije, pri čemer je sodišče z vmesnim oz. delnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval; v odločbi VS RS II Ips 660/2004 na katero se tudi sklicuje sodišče prve stopnje, pa vprašanje vmesnega oz. delnega sklepa ni bilo osrednje vprašanje; - v nekaterih pa je zavzela jasno stališče, da zapuščine ni mogoče razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. (prim. VSC Cp 699/2009 in VSL Cp 1110/2008). Da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju pa potrjuje tudi pravna teorija (prim. dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 159).

Upoštevaje navedeno je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbama in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi 163. členom ZD).

V ostalem pa so pritožbene navedbe pritožnic pravno zmotne. Zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. dedinja, je pravilen.

A. A. res ni podala oblične dedne izjave v smislu 208. člena ZD, vendar to ni odločilno. Sprejem dediščine je namreč lahko izrecen (dedič poda dedno izjavo ustno na zapisnik, ki ga podpiše ali pa sodišču izroči podpisano pisno izjavo) ali pa molčeč oz. s konkludentnim dejanjem dediča, to je dejanjem, ki kaže na to, da hoče ostati(1) dedič, če npr. razpolaga z vso zapuščino ali z njenim delom (primerjaj Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Ljubljana 2009, stran 210). Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijanega sklepa pa je dedinja A. A. z delom zapuščine razpolagala - strinjala se je z dednim dogovorom na podlagi katerega je sodišče izdalo delni sklep o dedovanju (D 199/2002 z dne 9.6.2003, pravnomočen 1.7.2003), po katerem je postala izključna lastnica osebnega avtomobila, last zapustnika, njegova vdova, ki je ostalim dedinjam (tudi A. A.) na račun njihovega dednega deleža dolžna na njihove TRR izplačati 1.000,00 EUR v tolarski protivrednosti (to za pritožbi ni sporno). Torej so si dedinje del zapuščine fizično razdelile. To pa prav gotovo ne pomeni ukrep tekoče uprave ali ukrep, ki ga stori kakšen dedič samo za ohranitev zapuščine v smislu drugega odstavka 135. člena ZD, kot to želijo prikazati pritožnice(2). A. A. je razpolagala z delom zapuščine v svojem imenu in za svoj račun, kar pomeni, da je molče izrazila voljo, da sprejema pripadlo ji dediščino (primerjaj Kreč – Pavić: Komentar zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb 1964, stran 453, točka 2). Dejstvo, da je z delom zapuščine razpolagala dedinji A. A. onemogoča, da bi se dediščini lahko odpovedala (prvi odstavek 135. člena ZD). Zato je njena izjava o odpovedi dediščini, podana dne 6.10.2014, za ta postopek brezpredmetna. Poleg tega pa uveljavlja tudi nujni delež (narok dne 9.2.2015, listovna št. 246, točka 8). Vse navedeno potrjuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. dedinja po zapustniku I.Š. Morebitne nepravilnosti v postopku pa je sanirala pravnomočnost delnega sklepa o dedovanju.

op. št. 1: Zapuščina po ZD sicer preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti, vendar še ni gotovo ali jo bo dedič obdržal, ker se lahko dediščini oz. dednemu deležu do konca postopka na prvi stopnji odpove.

op. št. 2: Za take ukrepe bi na primer šlo v primeru, da jih je sam zapustnik naložil z oporoko dedičem ali v primeru izplačila stroškov pogreba zapustnika, stroškov popisa in cenitve zapuščine ali odvračanja škode (primerjaj Kreč – Pavić: Komentar zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, Narodne novine , Zagreb 1964, stran 455).