Jedro

Po določbi 39. člena ZDRS pristojni organ ne odloča o sprejemu niti o pridobitvi državljanstva RS, marveč ugotavlja le, ali je oseba po predpisih, ki so v RS veljali pred uveljavitvijo ZDRS, pridobila državljanstvo Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 2.9.1993, s katero je navedeni organ prve stopnje ugotovil, da tožnika nista državljana Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema navedbe organa prve stopnje, da tožnika živita v Srbiji že 50 let in da sta po zakonu o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) pridobila državljanstvo LR Srbije. Glede na določbo 3. odstavka 1. člena navedenega zakona je imel vsak državljan FLRJ lahko le eno republiško državljanstvo, zato tožnika nista mogla pridobiti še državljanstva takratne LR Slovenije. Iz spisa organa oziroma iz poročne matične knjige za leto 1939 je razvidno, da sta bila ob poroki domovinsko pristojna in sicer ženin (tožnik) v ..., nevesta (tožnica) pa v .... Po paragrafu 16 takrat veljavnega zakona o občinah je žena sledila v domovinstvo svojemu možu. Tako sta bila oba tudi na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v takratno občino ... Ob takem dejanskem stanju bi na dan 28.8.1945 na podlagi 1. odstavka 35. in 37. člena zakona o državljanstvu FLRJ postala državljana FLRJ in LR Slovenije. Toda v spisu organa 1. stopnje sta pisni prijavi za vpis v državljansko knjigo Ljudske republike Srbije, ki sta ju tožnika 17.6.1948 lastnoročno podpisala. V prijavi so vpisani tudi štirje njuni mladoletni otroci. Prijavi sta bili podani v skladu z novelo 2. odstavka 37. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 104/47) in to pri takratnem mestnem ljudskem odboru v ... (v Srbiji), kjer je imela družina takrat stalno prebivališče. Vpis v državljansko knjigo je bil opravljen v skladu z 2. do 4. ter 6. in 12. členom pravilnika za izvajanje zakona o državljanstvu FLRJ. Tožnika sta torej na podlagi takrat veljavnih predpisov o državljanstvu in lastne opredelitve postala na dan 28.8.1945 državljana FLRJ in LR Srbije. Ker po letu 1945 in vse do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I) nista pridobila državljanstva takratne SR Slovenije, ju tudi sedaj v smislu 39. člena ZDRS ni šteti za državljana Republike Slovenije.

Tožnika navajata, da sta se po končani 2. svetovni vojni, kot mnogi Slovenci, preselila v Srbijo. Res sta dala prijavo za vpis v državljansko knjigo, kot navaja izpodbijana odločba, toda slovenskemu državljanstvu se nista nikoli odpovedala. Do razpada Jugoslavije državljanstvo jugoslovanskih republik sploh ni bilo pomembno in tožnikoma takrat, ko sta se vpisala v državljansko knjigo LR Srbije, še na misel ni prišlo, da ne bi bila več Slovenca. Rodila sta se in živela sta v Sloveniji, tu imata premoženje, po srcu sta Slovenca in kot taka bi rada umrla, Slovenija pa je njuna edina in prava domovina. Bila sta ves čas prepričana, da sta imela državljanstvo obeh bivših republik. Ni predpisa, ki bi prepovedoval imeti dvojno državljanstvo. Če bo Slovenija zahtevala, da bi imela le eno državljanstvo, se bosta za to tudi odločila. Slovenija je premalo izbirčna pri dodeljevanju državljanstva. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po 39. členu ZDRS velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) oziroma povojne Jugoslavije. Med te predpise spada tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28.8.1945, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Tožena stranka je tožnikoma pravilno pojasnila določbo 3. odstavka 1. člena zakona o državljanstvu FLRJ, po katerem je imel vsak državljan FLRJ lahko le eno republiško državljanstvo, ter da bi po določbi 1. odstavka 37. člena v zvezi s 1. odstavkom 35. člena istega zakona postala državljana FLRJ in LR Slovenije, če se ne bi s svojo pisno prijavo opredelila za vpis v državljansko knjigo Ljudske republike Srbije, ki sta ju tožnika 17.6.1948 lastnoročno podpisala, kot je to omogočala spremenjena določba 2. odstavka 37. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 104/47). Dejansko stanje, kot ga je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnika niti ne prerekata oziroma to ni sporno.

Tožbena pripomba, da je Slovenija premalo kritična pri dodeljevanju državljanstva, ter navedba, da se bosta tožnika odločila le za eno državljanstvo, če bi to Slovenija tudi zahtevala, ni sprejemljiva, saj tožnika po podatkih spisov izrecno nista vložila zahteve za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo v smislu 10. člena ZDRS, ki v 2. točki 1. odstavka predpisuje tudi pogoj, da ima oseba odpust iz tujega državljanstva. Tudi druge tožbene navedbe, ki jih je sodišče uvodoma povzelo in jih zato sedaj ne ponavlja, niso mogle vplivati na drugačno ugotovitev državljanskega statusa tožnikov. Tožena stranka namreč ni odločala o pridobitvi ali sprejemu državljanstva tožnikov, marveč je glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje izdala izpodbijano odločbo v skladu z določbo 39. člena ZDRS, s katero je zgolj ugotovila, da po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, tožnika nista pridobila državljanstva Republike Slovenije.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.