Jedro

V sodnem sporu ne more biti predmet presoje zakonitosti odločitev oziroma neodločitev tožene stranke, sprejete po prostem preudarku. Prosti preudarek sam po sebi namreč ni podvržen sodnemu preizkusu, njegovi presoji je podvržena le pravno vezana pozitivna odločba (24. čl. ZDSS).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je spremenilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 30.9.1993 in odločilo o pravici tožnika do stanovanjskega posojila v znesku 1,564.000,00 SIT. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da s tožnikom I.T. sklene aneks k posojilni pogodbi z dne 14.9.1993 za dodelitev stanovanjskega posojila v znesku 787.400,00 SIT in posojilno pogodbo za premostitveno stanovanjsko posojilo v znesku 372.000,00 SIT in mu navedene zneske izplača v 8 dneh pod izvršbo. Odškodninska zahtevka na plačilo 500.000,00 SIT za utrpljene duševne bolečine tožnika in na plačilo stroškov prometnega davka na prodajo stanovanja je zavrnilo kot neutemeljena. Za razsojo zahtevka tožeče stranke na plačilo 36.282 DEM v tolarski protivrednosti pa se je izreklo za stvarno nepristojno.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo odločitev prvostopnega sodišča v izreku pod 4. tako, da je tožbeni zahtevek na sklenitev posojilne pogodbe za premostitveno stanovanjsko posojilo zavrnilo kot neutemeljen. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da so bili izpolnjeni vsi v določbi 33. člena Stanovanjskega pravilnika tožene stranke predpisani pogoji za odobritev premostitvenega posojila. Ker je izplačilo tega posojila tožena stranka pogojevala z nedopustnim pogodbenim določilom (umikom pravnih sredstev), je bila odločitev prvostopnega sodišča o upravičenosti tožnika do dodelitve premostitvenega posojila brez tega pogoja pravilna. Po stališču revizije so izpolnjeni tudi vsi materialnopravni pogoji za plačilo odškodnine za utrpljeno nepremoženjsko škodo tožnika. Zaradi protipravnega in zlonamernega ravnanja tožene stranke je tožnik duševno zbolel, sodišči pa glede nastalih posledic nista izvedli ustreznih dokazov. Odškodninska odgovornost tožene stranke je zaradi okrnitve osebnostnih pravic tožnika v celoti podana. Revident graja tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki zahtevka na plačilo prometnega davka ne bi smelo zavrniti. Revizijskemu sodišču predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, oziroma podredno, da zavrne pritožbo tožene stranke in v zavrnilnem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in jo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa po 386. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke na plačilo uveljavljenega prometnega davka je protispisen, saj je sodišče prve stopnje presojalo tožbeni zahtevek iz tega naslova in ga kot neutemeljenega zavrnilo (3. točka izreka). Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo tudi v tem delu in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Določba 33. člena Stanovanjskega pravilnika tožene stranke je dispozitivne narave. Tožena stranka lahko - ne pa mora - ob izpolnitvi v tej normi določenih pogojev prosilcu odobri brezobrestno posojilo, če s tem prepreči nastanek večje škode. Ker v tem določilu ni predpisana obveznost delodajalca, da mora ob ugotovitvi dejanskega stanja iz 33. člena omenjenega pravilnika izdati odločbo oziroma skleniti pogodbo o odobritvi premostitvenega posojila prosilcu, sodišče nima pooblastila, da ga k izpolnitvi obveznosti prisili.

Sankcija za kršitev v dispoziciji določenega vedenja in ravnanja je mogoča samo v primeru, ko pristojni organ glede na temeljno načelo zakonitosti nima diskrecije, kakšno odločbo bo izdal (pozitivno ali negativno), temveč je pri svoji odločitvi vezan z vsebino norme (pravno vezano odločba), ki mora biti jasna in nedvoumna.

V obravnavanem primeru je določilo 33. člena Stanovanjskega pravilnika tožene stranke dispozitivna norma, s katero je dano pooblastilo pristojnemu organu tožene stranke, da ob v njej predpisanem dejanskem stanju (ob nastopu izrednih razmer, naštetih v 2. odstavku) odloči o dodelitvi premostitvenega posojila po prostem preudarku (diskreciji). Dispoziciji organov tožene stranke je torej prepuščena odločitev, ali šteje nastop zatrjevanih razmer za takšne, kot jih ima v mislih določba 2. odstavka 33. člena za izredne razmere in je prosilcu potrebno odobriti premostitveno posojilo ali ne. Ker dispozicija omenjene norme ne določa, da mora pristojni organ tožene stranke ob nastopu pogojev iz 2. odstavka 33. člena Pravilnika odobriti prosilcu premostitveno posojilo, odklonitev le-tega ne predstavlja kršitve. Zato ne more biti predmet presoje zakonitosti v sodnem sporu odločitev oziroma neodločitev tožene stranke, sprejete po prostem preudarku. Prosti preudarek sam po sebi namreč ni podvržen sodnemu preizkusu, njegovi presoji je podvržena le pravno vezana pozitivna odločba.

V posledici te ugotovitve je zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine, ki naj bi jih tožnik zaradi nedodelitve premostitvenega posojila utrpel, materialnopravno pravilna. Neutemeljeno je stališče, za katero se v reviziji zavzema tožeča stranka, da so za ugoditev njenemu odškodninskemu zahtevku izpolnjeni vsi potrebni materialnopravni pogoji. Z neodobritvijo tega stanovanjskega posojila naj bi tožena stranka tožniku povzročila škodo.

Prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) določa, da kdor drugemu povzroči škodo, mu jo mora povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ta določba pomeni konkretizacijo enega temeljnih načel ZOR, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu povzročil škodo (16. člen). Na navedenih določilih temelji odločitev obeh sodišč, ki sta ugotovili, da v ravnanju tožene stranke ni nedopustnosti in je za posledice prekomernega zadolževanja podana izključna odgovornost tožnika samega. Ko je bilo po pravnih pravilih premoženjskega prava ugotovljeno, da toženo stranko določba 33. člena njenega Pravilnika ni zavezovala k izdaji pravno vezane odločbe, njenega ravnanja zaradi pogojne odobritve posojila tožniku ni mogoče šteti za nedopustno. Nedopustno ravnanje pa je temelj odškodninske odgovornosti. Zato je stališče tožeče stranke, da naj bi bilo pravo v zvezi s presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno uporabljeno, neutemeljeno.

Ker se revizija ukvarja tudi z vprašanji dejanskega stanja, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati, je opozoriti na prepoved iz 3. odstavka 385. člena ZPP. Po tej določbi izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45I/94), kot predpise Republike Slovenije.