Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno obvestila tožečo stranko o skriti napaki, da je tožeča stranka priznala, da je bila o reklamaciji obveščena, da je bila tožeča stranka dolžna dobaviti kurilno olje z lastnostmi, ki so potrebni za njeno normalno rabo, da so to lastnosti slovenskega standarda SIS 1101, da je prišlo do zgoščevanja olja (skrita stvarna napaka) v cisternah pri strankah tožene stranke v spornem času, ter da je tožeča stranka pomagala reševati reklamacije kupcev tožeče stranke, bi se lahko razbremenila odgovornosti za skrito napako le, če bi zatrjevala in dokazala, da vzrok za napako ne izvira iz njegove (prodajalčeve, tožnikove sfere).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse za pritožbo se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., opr.

št. Ig 7 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter postopek nadaljevalo po tožbi (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 58.151.398,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1997 do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot (3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške izvršilnega postopka v znesku

556.890,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.1997 do plačila in njene nadaljnje stroške tega postopka v znesku

1.458.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2003 do plačila, v roku 15 dni (4. točka izreka).

S sklepom o odmeri sodne takse je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je taksni zavezanec N., na podlagi 26. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) dolžan v 15 dneh od vročitve tega sklepa doplačati takso za pritožbo v znesku 380.000,00 SIT (1. odstavek tar. št. 3 ZST).

Zoper sodbo in sklep se je tožena stranka (taksni zavezanec) pravočasno pritožila.

Pritožbo zoper sodbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

S pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse pa je predlagala sodišču druge stopnje, naj sklep razveljavi in naj ugotovi, da je že plačana pravilna taksa za pritožbo v višini 380.000,00 SIT.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

Razlogi sodišča druge stopnje k pritožbi zoper sodbo:

1.Utemeljeno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kot dokazane trditve tožeče stranke, da je kurilno olje, dobavljeno s strani tožeče stranke, toženi stranki po pogodbi o dobavi z dne 10.6.1996 (A66) ustrezalo slovenskemu standardu SIS 1011 (A71). Poročila o preizkusu kurilnega olja št. L 0261512 VE/B z dne 17.12.1996 (A67) namreč ni upoštevalo kot dokaz, s katerim bi lahko tožeča stranka dokazala ali kurilno olje ustreza omenjenim zahtevam. Ob sklepanju, da omenjenega dokaza ne bo upoštevalo v dokaz trditev, da je tožeča stranka pravno perfektno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, je isto analizo upoštevalo kot dokaz za utemeljenost ugovora tožeče stranke, da vzroka zgoščevanja kurilnega olja ne gre pripisovati njegovim neustreznim lastnostim, pač pa drugim vzrokom (primerjaj 2. odstavek

6. strani izpodbijane sodbe). Hkratno sklicevanje na dokaz, ki ga sodišče najprej ni upoštevalo, nato pa ga je v dokaz drugih trditev tožeče stranke upoštevalo, pomeni medsebojno nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe. To pa je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Ker je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero tudi sicer pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z zatrjevano kršitvijo pravila materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Ne glede na morebitno utemeljeno uveljavljano kršitev načela materialnega procesnega vodstva bi bila odločitev v pritožbenem postopku enaka.

2.Nepravilna uporaba materialnega prava Pravila o dokaznem bremenu sodijo v zgornjo premiso sodniškega silogizma, to je v uporabo materialnega prava. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno obvestila tožečo stranko o skriti napaki, da je tožeča stranka priznala, da je bila o reklamaciji obveščena, da je bila tožeča stranka dolžna dobaviti kurilno olje z lastnostmi, ki so potrebni za njeno normalno rabo, da so to lastnosti slovenskega standarda SIS 1101, da je prišlo do zgoščevanja olja (skrita stvarna napaka) v cisternah pri strankah tožene stranke v spornem času, ter da je tožeča stranka pomagala reševati reklamacije kupcev tožeče stranke, bi se lahko razbremenila odgovornosti za skrito napako le, če bi zatrjevala in dokazala, da vzrok za napako ne izvira iz njegove (prodajalčeve, tožnikove sfere).

Vzrok za napako bi bila lahko le okoliščina, ki je prodajalec (tožeča stranka) ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se ji tudi ne izogniti, oziroma okoliščina, ki je ni mogel in je ni bil dolžan obvladati.

Tožeča stranka je zatrjevala, da so pogodbene stranke tožene stranke neustrezno skladiščile v svojih cisternah prodano gorivo ter da bi morale pogodbene stranke tožene stranke dodajati k dobavljenemu kurilnemu olju aditive proti zamrzovanju. Le če bi tožeči stranki uspelo dokazati, da je vzrok zgoščevanja kurilnega olja na strani tožene stranke, bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti za skrito stvarno napako (več o odgovornosti za stvarne napake, glej Obligacijski zakonik s komentarjem posebni del, 3. knjiga, 2. odsek, Odgovornost za stvarna napake, str. 130 - 136). Ureditev v 458. členu Obligacijskega zakonika je namreč identična z ureditvijo v času spornega razmerja veljavnega 478. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravne določbe o razporeditvi dokaznega bremena med pogodbeni (pravdni) stranki, je tudi nepravilno uporabilo materialnopravne določbe 478. in naslednjih členov ZOR.

V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje v novem dokaznem postopku izhaja iz dejstva, da je tožena stranka v postopku že dokazala, da kurilno olje ni imelo lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo, to je kurjenje v centralnih pečeh, saj se je zgoščevalo (1. točka 479. člena ZOR). Stvarna napaka je bila v tem, da je bilo gorivo zgoščeno in ne v tem, da ni imelo lastnosti, ki jih zahteva standard S 1101. Tožena stranka kot kupec je morala dokazati samo obstoj napake, ne pa tudi njenega vzroka. Sodišče prve stopnje pa zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča o porazdelitvi dokaznega bremena med pravdnima strankama ni izvedlo dokaznega postopka v dokaz trditev tožeče stranke o njeni morebitni razbremenitvi odgovornosti za nastalo stvarno skrito napako. Na podlagi načela proste presoje dokazov bo moralo sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja oceniti, ali bo za novo odločitev zadoščala listinska dokumentacija v spisu oziroma bo po svoji oceni zaslišalo tudi predlagane priče. Pri tem bo moralo tudi ugotoviti, ali je bila celotna količina olja, katerega plačilo vtožuje tožeča stranka v tem postopku, dobavljena s skrito stvarno napako, ali je šlo samo za del olja s takšno napako. Šele na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja bo lahko sodišče prve stopnje o zadevi ponovno materialnopravno odločilo.

3.O podrejeno uveljavljanem pobotnem ugovoru za škodo nastalo toženi stranki

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 9.12.2002 (red. št. 42) zatrjevala, da ji je nastala škoda (trditve pod točko 2. te pripravljalne vloge). V dokaz teh trditev je predlagala zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke L.V., zaposlene pri toženi stranki in listine v zvezi z reklamacijo P.. V tem okviru bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali so bile podane dovolj konkretizirane trditve in predloženi dokazi v zadostni meri. Od te odločitve bo odvisno, kako bo izpeljalo nadaljni (dokazni) postopek in o zadevi ponovno odločilo.

O pritožbi tožene stranke (taksnega zavezanca) zoper sklep o odmeri sodne takse za pritožbo: Po 1. odstavku tar. št. 1 ZST se plača za tožbo in nasprotno tožbo takso po vrednosti zahtevka s tem, da se pri vrednosti zahtevka nad

100.000 točk (tedaj po vrednosti točke 19,00 SIT - 1.900.000,00 SIT) plača sodna taksa v višini 1% od tolarske vrednosti, vendar največ v tolarski vrednosti 20.000 točk (tedaj 380.000,00 SIT).

Po 1. odstavku tar. št. 3 ZST pa se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz 1. odstavka tar. št. 1, s tem da najvišja taksa ne sme presegati 40.000 točk (tedaj 760.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka tar. št. 3 pravilno odločilo, da mora taksni zavezanec ob plačani taksi za pritožbo v znesku 380.000,00 SIT, doplačati takso za pritožbo še v istem znesku, to je 380.000,00 SIT. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela bo o pritožbenih stroških treba odločiti s končno odločbo.