Jedro

Dejavnost Mednarodnega mejnega prehoda Zavrč, ki ni legalizirana in posledično povzroča povečane imisije v okolje v obliki smoga, hrupa, ..., je protipravna in je Republika Slovenija odškodninsko odgovorna za materialno škodo tožnika iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine, stoječe v območju 100 m od mejnega prehoda (člen 172 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s členom 154 in 158 ZOR ter drugim odstavkom 78. člena Zakona o varstvu okolja - ZVO (Uradni list RS štev.

32/93).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (prvi in drugi odstavek izreka).

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje v tretjem ponovljenem sojenju obsodilo toženo stranko na plačilo 11,026.168,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsodbe dalje, zaradi manjvrednosti nepremičnine, pripisane vložni štev. stoječe od 25 do 100 m od Mednarodnega mejnega prehoda, odprtega v letu 1991, ki še ni legaliziran.

Iz sodbenih razlogov še izhaja, da je toženka s to dejavnostjo, ki še ni dovoljena, protipravno posegla v okolje s posledično povzročitvijo negativnih vplivov v bistveno večjem obsegu za neposredno okolico mejnega prehoda, v primerjavi s stanjem pred posegom, ko je obstajala le regionalna cesta. Negativni vplivi pa se kažejo v bistvenem povečanju smoga zaradi bencinskih hlapov in hrupa ter oviranja tožeče stranke pri dostopu do hiše, saj ni tekočega prometa skozi mejni prehod in je uvoz do hiše tožeče stranke tudi pogosto zaparkiran.

Po ocenitvi izvedenke gradbene stroke, je tržna vrednost nepremičnine tožeče stranke pred izgradnjo mejnega prehoda znašala 29,536.764,00 SIT, sedaj zaradi povedanih imisij pa med 14,835.257,00 SIT do 18,510.596,00 SIT manj, ko točnega zneska ni mogoče oblikovati zaradi odsotnosti objektivnih meril za vrste posegov v okolje, za določanje njihovega vplivnega območja in za določanje najnižje odškodnine take vrste Vlade Republike Slovenije, ki je zanje pristojna, po pooblastilu iz drugega odstavka 78. člena Zakona o varstvu okolja- ZVO (Uradni list RS štev. 32/93). Ta škoda do tožeče stranke bi se lahko zmanjšala za polovico s postavitvijo zaščitne protihrupne ograje in z ustrezno ozelenitvijo okolice v smislu zasaditve z drevesi in grmovnicami, kot je sicer te vrste zaščite ob tem prehodu predvidena v srednjeročnem družbenem planu Občine, sprejetim z Odlokom, objavljenim v Vestniku Občin štev. 22. V njem je tudi zapisano kot splošno znano dejstvo, da se predvideva neposreden, spremenjen in povečan vpliv na okolje ob ustavljanju vozil, ko se bo povečala imisija hrupa in izpušnih plinov na okolje, zato je nujna ozelenitev in zasaditev z drevesi in grmovnicami in druga protihrupna in protiimisijska zaščita za stanovanjske hiše v bližini tega mejnega prehoda. V izvedenskem mnenju pa je sedanja tržna vrednost nepremičnine tožeče stranke pravilno ugotovljena tudi z vidika zmanjšane uporabne vrednosti le-te in zmanjšane kakovosti bivalnega okolja kot parametrov, določenih v prvem odstavku 78. člena ZVO.

Zavrnilo je tudi ugovor sodne pristojnosti, saj upravna pot za s tožbo uveljavljane pravice varstva tožeče stranke še ni mogoča, zaradi pomanjkanja že povedanih meril za izračun škode zaradi imisij v okolje.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev v napadenem delu. Vztraja pri ugovoru sodne pristojnosti. Procesno kršitev vidi v pomanjkanju razlogov o obsegu, vrsti in intenziteti imisij in je v tem obsegu tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj izvedensko mnenje v tej smeri ne vključuje meritev imisij v smislu dovoljenega nivoja, ki ga je dolžan vsakdo trpeti v urbanem okolju. V njem pa tudi ni konkretne primerjave glede obsega imisij pred toženkinim posegom in zatem. Sicer pa ni izkazana utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, ker je mejni prehod splošno koristna dejavnost in sama izgradnja le-tega ne pomeni razvrednotenja okolja. Pri svoji odločitvi glede višine dosojene odškodnine pa prvo sodišče ni upoštevalo ugotovitev v izvedenskem mnenju, da je eno polovico ugotovljene škode pripisati odsotnosti zaščitnih ograj in ozelenitve okolja v obmejnem pasu.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ni slediti pritožbi o na prvi stopnji storjeni procesni kršitvi, saj ima prvostopna sodba odločilne razloge, ki se kot pravilni in zadostni povzemajo. Tudi pritožbeni preizkus ni pokazal preostalih upoštevnih procesnih kršitev (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP) in je prvostopna odločitev v napadenem delu tudi materialnopravno pravilna.

Zavračajo se kot neutemeljene vse izrecne pritožbene navedbe. Nanje je še odgovoriti, da gre v zadevi za sodbo pot in bi šlo tudi, kolikor bi bila merila vlade Republike Slovenije za določitev uveljavljane odškodnine že določena, kot sicer za slednje napačno razlaga prvo sodišče. Tretji odstavek 78. člena ZVO v zvezi z drugimi členi tega zakona predvideva kot enega izmed pogojev za uveljavljanje dovoljenja za poseg v okolje, predložitev pogodbe z oškodovanci o določitvi odškodnine oziroma dokazila o uveljavljanju določitve take odškodnine pred sodiščem. To lahko le pomeni, da v kolikor bi toženka uradno uveljavljala v upravnem postopku dovolitev posega v okolje z izgradnjo in odprtjemtega mejnega prehoda, bi vtoževana odškodnina lahko bila že določena bodisi s poravnavo med njo in tožnikom, bodisi bi bil v teku ali že končan spor na sodišču v zvezi z določitvijo take odškodnine.

Dejansko stanje o obsegu zatrjevane vrste imisij je dovolj razjasnjeno tudi z ugotovitvami citiranega izvedenskega mnenja, ki ga toženka na prvi stopnji ni zavrnila, čeprav je zahtevala njegove dopolnitve glede upoštevanja meritev vseh imisij, ki niso bile opravljene, glede primerjave imisij v breme nepremičnine tožeče stranke pred obravnavanim posegom toženke in za tem, ter glede deleža škode, ki odpade na dejstvo odsotnosti vsake zaščite pred hrupom. V tej smeri so bile tudi opravljene dopolnitve izvedenskega mnenja razen meritev imisij hrupa in smoga in jih je toženka prerekala le iz razlogov odsotnosti teh meritev. Zato so protispisne pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje ne vključuje primerjave škode pred in za posegom. Pravilna je smiselna prvostopna ocena, da konkretne meritve hrupa in smoga v zadevi niso potrebne, ker za razsojo v zadevi niso odločilne glede na uveljavljano odškodnino za materialno škodo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi, da prvo sodišče ni upoštevalo ugotovitev v izvedenskem mnenju, da odpade ena polovica ugotovljene materialne škode na odsotnost protihrupne zaščite v obmejnem pasu. Tudi te je upoštevalo prvo sodišče pri sprejetju prvostopne sodbe v napadenem delu, ko je smiselno ocenilo, da bi bila ugotovljena škoda za eno polovico manjša, kolikor bi protizaščitni ukrepi proti hrupu bili izvedeni in kar je v breme toženke, ki zaenkrat opravlja nelegalno dejavnost na tem mejnem prehodu, čeprav je taka dejavnost sicer v splošno korist. Je že res, da sama izgradnja le-tega ne pomeni razvrednotenja okolja, vendar je dejstvo, da ta obratuje in s tem povzroča ugotovljene imisije, katerih obseg je tudi dovolj pojasnjen na prvi stopnji tako z ugotovitvami izvedenskega mnenja in zapažanji izvedenke na samem kraju kot tudi z upoštevanjem bistvenega porasta ugotovljenih imisij zaradi odprtja tega mejnega prehoda v citiranem srednjeročnem družbenem planu Občine, v zvezi z načrtovanjem aktivnosti za zmanjšanje teh imisij kot splošno znanih dejstev. Tako gre v zadevi za nedovoljene imisije, ki protipravno povzročajo škodo s prisotnostjo še preostalih dveh elementov odškodninske odgovornosti: vzročno zvezo med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornostjo toženke kot povzročiteljice obravnavane škode ob analogni uporabi določil 172. člena za ta primer še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Pritožbena odločitev temelji na členu 353 ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP.