Jedro

Glede na namen revizije in na potrebo po izkazovanju potrebnega interesa za odločanje sodišča v reviziji v upravnem sporu, je mogoče ugotoviti, da pogoji za odločanje sodišča v reviziji v primerih, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani upravni akt in vrnilo zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu, niso podani.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.1.2006, in ji zadevi vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper začasno odločbo Centra za socialno delo Domžale z dne 18.10.2005, s katero je bilo odločeno, da se mladoletna X., roj. ..., mladoletna Y., roj. ..., in mladoletni Z., roj. ..., vsi stanujoči ..., odvzamejo materi A., roj. ..., stanujoči ..., (točka 1. izreka začasne odločbe), da se mladoletna X., Y. in Z. začasno namestijo v rejništvo v rejniško družino ... (točka 2. izreka začasne odločbe), da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 3. izreka začasne odločbe) in da v postopku ni bilo stroškov postopka (točka 4. izreka začasne odločbe). Tožena stranka je navedla, da je bilo pravilno odločeno, glede na določbe 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter 2. odstavka 236. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Odvzem otroka staršem po skrajšanem postopku ni možen. Niti ZZZDR niti Zakon o socialnem varstvu nimata materialnih določb, ki bi lahko bile podlaga za odločanje po skrajšanem postopku. Določba 144. člena ZUP v konkretnem primeru ne more biti uporabljena. Tudi ni podlage za izdajo začasne odločbe po 1. odstavku 221. člena ZUP. Odvzem otroka staršem predstavlja hud poseg v otrokovo življenje in tudi v življenje staršev. Namen 88. člena Zakona o socialnem varstvu je, da se takšna odločitev sprejme po opravljeni ustni obravnavi, na kateri je zagotovljena kontradiktornost postopka. Tudi odločitev o takojšnji izvršitvi začasne odločbe ni utemeljena, niti obrazložena.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pravilna je presoja, da je bilo odločeno na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka. Določba 88. člena Zakona o socialnem varstvu ne prepoveduje odločitve za začasno odločbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali sodbo spremeni.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Po vložitvi pritožbe je začel veljati ZUS-1. Zato je moralo pritožbeno sodišče najprej presoditi, ali gre v obravnavanem primeru za pritožbo ali za revizijo (2. odstavek 107. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se vložena pritožba obravnavala kot pritožba, izpolnjeni pa so pogoji, da se obravnava kot revizija (2. odstavek 107. člena ZUS-1), to pa pomeni, da je v skladu z navedeno določbo prvostopna sodba z uveljavitvijo ZUS-1, to je 1.1.2007, postala pravnomočna.

Revizija ni dovoljena.

V prehodnih določbah ZUS-1 zakonodajalec ni izključil izrecnih zakonskih prepovedi iz 3. odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, kdaj po temeljnih procesnih pravilih zakona revizije ni mogoče obravnavati. Tudi prehodna ureditev po 107. členu ZUS-1 zato ne sme privesti do neprimerne in nedovoljene uporabe revizije zoper pravnomočno sodbo preko zakonskih pravil o dopustnosti uporabe tega izrednega pravnega sredstva, tako da bi bila revizija dopustna tudi v sporih, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (3. odstavek 83. člena ZUS-1). Zato je tudi pri obravnavani reviziji po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 revizijsko sodišče dolžno preizkusiti, ali ni revizija izrecno izključena po določbi 3. odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi revizija izrecno ni dovoljena v sporih, v katerih predlagatelj nima pravnega interesa za revizijo. Le obstoj takega pravnega interesa stranke lahko opraviči morebitni poseg v pravnomočno odločitev upravnega sodišča na podlagi uporabe tega izrednega pravnega sredstva. Ker gre pri reviziji za poseg v ustavno zagotovljeno načelo varstva pravnomočnosti, mora biti interes stranke za revizijo oseben, jasen in določen. Ves čas postopka do odločitve sodišča mora izkazovati, da bi se z odločitvijo sodišča njen pravni položaj lahko izboljšal in v čem bi se njen pravni položaj lahko izboljšal. Glede na namen revizije in na potrebo po izkazovanju potrebnega interesa za odločanje sodišča v reviziji v upravnem sporu, je mogoče ugotoviti, da pogoji za odločanje sodišča v reviziji v primerih, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani upravni akt in vrnilo zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu, niso podani. S pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje je odpravljeni upravni akt prenehal obstajati. Zato morajo upravni organi postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo. Postopek revizije v upravnem sporu ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe. Zato ne ovira nadaljevanja postopka pred upravnimi organi (1. odstavek 84. člena ZUS-1). Organi niso upravičeni prekiniti postopka ali kako drugače odlašati s svojo odločitvijo, razen če bi tak postopek zadržalo samo sodišče z izdajo začasne odredbe (2. odstavek 84. člena ZUS-1). V primeru pravnomočne odprave izpodbijanega upravnega akta s strani upravnega sodišča in vrnitve zadeve v ponovni postopek, je zagotovljeno, da se bo postopek pred upravnimi organi nadaljeval in zaključil z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem, skladno z določbami ZUS-1. Zato vzporedno sodno varstvo, ki bi ga predstavljal revizijski postopek pred vrhovnim sodiščem, ni dovoljeno. Tudi izid ponovnega odločanja v upravni zadevi ostaja do nove odločitve negotov. Pred koncem ponovnega postopka pred upravnimi organi ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva.

Po presoji pritožbenega sodišča interes stranke, ki temelji na potencialni možnosti, da bo v ponovljenem upravnem in sodnem postopku odločitev drugačna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v upravnem aktu, za revizijo ne zadošča. Razlaga zakona, po kateri bi bilo potrebno voditi revizijski postopek tudi v primeru, ko stranka nima za to kvalificiranega pravnega interesa, bi bila tudi ustavno vprašljiva. To bi pomenilo tudi možnost neutemeljenega poseganja v veljavnost pravnomočnih aktov. Zato po presoji revizijskega sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi ne izkazuje pravnega interesa za revizijo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 v zvezi s 3. odstavkom 83. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.