Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 ugotavljal na ustni obravnavi ter nato zaključil, da je obremenitev lastninske pravice s služnostjo na nepremičninah v lasti tožnika nujno potrebna zaradi gradnje daljnovoda z določeno traso, in da je sorazmernost med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino podana, glede na to da gre za gradnjo najpomembnejšega prenosnega daljnovoda v državi, ki bo zagotovil zanesljivo napajanje z električno energijo celotne Slovenije, in da gre pri predlagani služnosti za najblažji možen poseg v zasebno lastnino. Tako je po presoji sodišča prvostopenjski organ pri ugotavljanju dopustnosti obremenitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist pravilno upošteval vse v določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 določene pogoje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo uvedla postopek omejitve lastninske pravice na delu zemljišča parcelna št. 155 in 153/2, obe k.o. ..., v lasti tožnika, v korist družbe Elektro A. d.o.o., z navedbo vsebine služnosti. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je upravičenec k dne 15. 7. 2010 vloženi zahtevi priložil dokazila, ki jih predpisuje 110. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Ugotovil je, da je javna korist za izgradnjo daljnovoda, ki je predviden v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 400 kV Beričevo Krško (v nadaljevanju Uredba o LN), v skladu s prvim odstavkom 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) ter prvim in tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 izkazana. Na dne 13. 8. 2010 izvedeni ustni obravnavi, ki se je tožnik, čeprav pravilno vabljen, ni udeležil, je upravičenec navajal, da je omejitev lastninske pravice zaradi izgradnje daljnovoda z določeno traso nujno potrebna, in da je sorazmernost med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino izkazana, saj gre za najblažji možen poseg v lastninsko pravico, ob tem ko je cilj izgradnja javne infrastrukture, in sicer najpomembnejšega prenosnega daljnovoda v državi, ki bo zagotovil zanesljivo napajanje celotne Slovenije z električno energijo. Upravni organ zaključuje, da nima razloga, da bi dvomil v smiselno podane navedbe upravičenca. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih je zato zahtevi upravičenca ugodil. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 28. 12. 2010 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Organ je namreč presodil, da je pravilna in zakonita, ter da so pritožbeni ugovori tožnika neutemeljeni.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da so njegove pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na ugotavljanje potrebnosti posega v lastninsko pravico ter ugotavljanje sorazmernosti med zahtevano služnostjo v javno korist in težo služnosti kot posega v nepremičnine tožnika, za predmetni postopek nebistvene. Po mnenju tožnika mora upravni organ že pri odločanju o uvedbi postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice navedene pogoje proučiti in ni to predmet razjasnjevanja v nadaljevanju postopka. Že z izdajo izpodbijane odločbe je namreč prišlo do hudega posega v lastninsko pravico tožnika, saj se mu z njo nalagajo obveznosti, z odločbo pa je tudi že določena vsebina omejitve lastninske pravice, tožniku pa tudi prepovedano, da s svojimi nepremičninami na kakršenkoli način razpolaga, ter je ta prepoved vpisana v zemljiško knjigo. Navedena pogoja - nujnost in sorazmernost posega v lastninsko pravico tožnika pa v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nista bila ugotavljana. To pa ni pravilno in je tudi v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, na primer sodba tega sodišča I U 327/2010. Tožnik dalje ugovarja, da ugotovitveni postopek tudi sicer ni bil izveden korektno, saj mu ni bila dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih okoliščinah, organ pa tudi ni upošteval vseh podatkov in okoliščin, s katerimi je razpolagal. Tožnika se je v vsebino služnosti, ki bo ustanovljena na njegovih zemljiščih, praktično prisililo, pri čemer ni bilo upoštevano dejstvo, da bo lastninska pravica tožnika omejena do te mere, da z nepremičnino dejansko sploh ne bo mogel gospodariti, ne razpolagati in je tako zanj brez vsakršne vrednosti, služnostni upravičenec pa je bil za tako hud poseg, ki praktično glede na rabo pomeni odvzem zemljišča, pripravljen plačati zelo nizko odškodnino, ki ne ustreza dejanski oškodovanosti tožnika kot lastnika zemljišča. Glede na specifičnost poteka trase in vse omejitve, kot izhajajo iz predloga za omejitev lastninske pravice, ter tudi zapovedi in prepovedi, ki ob tem zadevajo lastnika, sta postali obe nepremičnini za tožnika praktično brez vrednosti, še posebej glede na to, da trasa razdeli nepremičnino na dva dela in se tako postavlja tudi vprašanje dostopa do obeh delov zemljišča. Po mnenju tožnika je potrebno upoštevati tudi okoliščino, da gre za njivo, torej kmetijsko površino, ki jo tožnik obdeluje, pri čemer mu je kmetijska dejavnost edina dejavnost, ki mu pomeni vir preživljanja, vendar zaradi izgradnje daljnovoda te dejavnosti ne bo mogel več opravljati na teh zemljiščih, saj bosta praktično neuporabni. Tožnik sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda upravne spise v zadevi, zasliši tožnika in po potrebi opravi še druge dokaze. Sodišču predlaga, naj po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Elektro A. d.o.o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da je omejitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah z ustanovitvijo služnosti v javno korist bistveno milejši ukrep kot odvzem zemljišča v celoti. Na neobremenjenem delu površine bo predmetni zemljišči tožnik lahko še vedno v polni meri izkoriščal. Omejitev lastninske pravice je razlastitveni upravičenec zahteval zaradi izgradnje najpomembnejšega prenosnega daljnovoda v državi, ki bo zagotovil zanesljivo napajanje celotne Slovenije z električno energijo ter bo bistveno izboljšal preskrbljenost uporabnikov z električno energijo, povečal varnost in zanesljivost delovanja prenosnega omrežja v primeru povišanih pretokov električne energije. Javni interes v konkretnem primeru zato prevlada nad zasebnim, kajti v primeru, da se gradnja ustavi oziroma zastane, bi bila državi povzročena velika premoženjska škoda. Prizadeta stranka dalje navaja, da ne držijo navedbe tožnika, da mu v postopku ne bi bila dana možnost, da se izjavi o relevantnih okoliščinah. Pred izdajo odločbe je bila namreč opravljena ustna obravnava ter je tedaj tožnik imel možnost izreči se o vseh relevantnih dejstvih, vendar na obravnavo ni prišel, čeprav je bil pravilno vabljen. Navedbe tožnika glede vsebine služnosti pa so po mnenju prizadete stranke preuranjene, saj odločanje o vsebini služnosti, ki bo ustanovljena, še ni bilo predmet postopka. Ne glede na to prizadeta stranka v zvezi s predlagano vsebino služnosti navaja, da bosta zemljišči obremenjeni le na JV tretjini parcel, kjer ju prečkajo vodniki daljnovoda, kar pomeni, da bodo preko navedenih parcel potekale le žice daljnovoda ter bo obremenjenost parcel minimalna. Za kmetijsko rabo predmetnih parcel ne bo ovir, opustiti bo potrebno le pogozdovanje. Z nepremičninama bo tudi mogoče gospodariti in razpolagati, jih obdelovati ali dajati v najem. Trasa predmetnih nepremičnin ne bo razdelila, prav tako ne bo otežen dostop do njiju. Obremenjenost parcel in potek daljnovoda sta razvidna iz zahtevi priloženega katastrskega prikaza poteka daljnovoda in iz cenilnih zapisnikov. Prizadeta stranka dalje navaja, da so tudi navedbe glede višine odškodnine preuranjene oziroma pravno nerelevantne za predmetni postopek. Ne glede na to navaja, da ne držijo navedbe tožnika, da naj bi mu bila prizadeta stranka pripravljena plačati odškodnino, ki ne ustreza njegovi dejanski oškodovanosti. Prizadeta stranka je namreč opravila uradno cenitev predvidene škode na podlagi EZ, kot ta določa v tretjem odstavku 59. člena. Kljub temu je na tožnikov očitek prenizke odškodnine dala ponovno oceniti škodo in na podlagi novega izračuna odškodnine tožniku ponudila v podpis novo služnostno pogodbo, vendar se tožnik tudi s to ni strinjal. Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bil uveden postopek omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na nepremičninah v lasti tožnika, v korist kot upravičenca Elektro A. d.o.o. (investitorja javne infrastrukture). Tožnik ugovarja predvsem, da organ v postopku ni ugotavljal, ali je obremenitev lastninske pravice s služnostjo za dosego javne koristi nujno potrebna ter ali je javna korist namena obremenitve nepremičnin s služnostjo v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino; da organ ni upošteval vseh relevantnih podatkov, ter da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah.

Obremenitev lastninske pravice na nepremičnini s (trajno ali začasno) služnostjo v javno korist ureja ZUreP-1 v 110. členu. Po določbah tega člena se s služnostjo lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje; ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe (drugi odstavek). Če tako določa poseben zakon, se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture; v tem primeru je upravičenec investitor javne infrastrukture (tretji odstavek). Zakon v tem členu dalje še določa, da mora pred vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti upravičenec ponuditi lastniku sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti (četrti odstavek), predpisuje obvezne sestavine zahteve za obremenitev nepremičnine s služnostjo (peti odstavek) ter glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti in drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, napotuje na smiselno uporabo določb tega zakona o razlastitvi (sedmi odstavek). Določa še, da v primeru ustanovitve služnosti pripada lastniku odškodnina, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček, o čemer na predlog prizadetega lastnika odloči sodišče (osmi odstavek). Po devetem odstavku tega člena se odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist lahko izvrši, ko postane pravnomočna, razen če upravni organ ugotovi, da gre za nujni primer iz 104. člena tega zakona.

Za obravnavano zadevo so pravno pomembne tudi določbe o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist, ki jih vsebuje EZ, glede na to, da je upravičenec podal predlog za obremenitev lastninske pravice zaradi gradnje daljnovoda. EZ v prvem odstavku 59. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, v javno korist in se zanju uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. V nadaljevanju pa nalaga investitorju, da mora pred vložitvijo predloga za omejitev lastninske pravice lastniku nepremičnine vročiti ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist, ki mora vsebovati cenitev sodno zapriseženega cenilca; če mu v 30 dneh po vročitvi ponudbe pogodbe ne uspe skleniti, pa nemudoma lahko vloži predlog za omejitev lastninske pravice (tretji odstavek).

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ ugotovil, da je javna korist za gradnjo predmetnega daljnovoda 2x400 kV Beričevo-Krško v skladu s prvim odstavkom 59. člena EZ in prvim v zvezi s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 izkazana, ker je ta predviden v Uredbi o LN. Ta ugotovitev ni sporna. Vendar pa tožnik ugovarja, da v postopku organ ni ugotavljal nadaljnjih pogojev, ki jih za dopustnost obremenitve lastninske pravice na nepremičnini s služnostjo določa drugi odstavek 92. člena ZUreP-1. Take tožbene navedbe pa so protispisne. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ izpolnjevanje navedenih pogojev ugotavljal na ustni obravnavi 13. 8. 2010 (in zapisnik ustne obravnave to potrjuje) ter nato zaključil, da je obremenitev lastninske pravice s služnostjo na nepremičninah (s parc. št. 155 in 153/2, obe k.o. ...) v lasti tožnika nujno potrebna zaradi gradnje predmetnega daljnovoda z določeno traso, in da je sorazmernost med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino podana, glede na to da gre za gradnjo najpomembnejšega prenosnega daljnovoda v državi, ki bo zagotovil zanesljivo napajanje z električno energijo celotne Slovenije, in da gre pri predlagani služnosti za najblažji možen poseg v zasebno lastnino. Tako je po presoji sodišča prvostopenjski organ pri ugotavljanju dopustnosti obremenitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist pravilno upošteval vse v določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 določene pogoje. Na drugačno stališče organa druge stopnje, da naj bi bilo ugotavljanje potrebnosti obremenitve lastninske pravice s služnostjo ter sorazmernosti med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino predmet šele (naslednje faze) postopka o ustanovitvi služnosti, pa tožnik ne more z uspehom opirati (po povedanem protispisnih) navedb, da prvostopenjski organ navedenih pogojev ni ugotavljal. Ob pravilnem postopanju prvostopenjskega organa, katerega odločba je izpodbijana v tem upravnem sporu, in katere zakonitost sodišče preizkuša (in ne zakonitosti drugostopenjske odločbe), tako z nepravilnim stališčem drugostopenjskega organa ni moglo biti poseženo v tožnikove pravice. Zato na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožbeno sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 327/2010. Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da mu v postopku ni bilo omogočeno izjaviti se o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ 13. 8. 2010 opravil ustno obravnavo, ki pa se je tožnik, čeprav pravilno vabljen, ni udeležil. Iz vabila na narok za ustno obravnavo, ki je v spisni dokumentaciji upravnih spisov, je razvidno, da je bilo tožniku vabilo vročeno 23. 7. 2010. Iz vabila pa je razvidno tudi, da je bil tožniku v prilogi poslan s strani upravičenca vloženi predlog za omejitev lastninske pravice. Vendar se, kot je razvidno iz zapisnika ustne obravnave, tožnik ustne obravnave ni udeležil, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi udeležbo opravičil. To pa pomeni, da je tožnik imel možnost udeležiti se ustne obravnave ali pa podati pisno izjavo v zadevi, glede na to, da mu je bil predlog upravičenca poslan. Tako brez podlage zatrjuje, da mu ni bila dana „realna“ možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah.

Kako je prvostopenjski organ obrazložil svoj zaključek o nujni potrebi obremenitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist ter o podani sorazmernosti med javno koristjo razlastitvenega namena (oziroma namena obremenitve lastninske pravice s služnostjo) ter posegom v zasebno lastnino, je sodišče že navedlo. Med drugim se je organ opiral na okoliščino določenosti trase daljnovoda (in ta je določena v Uredbi o LN) ter na navedbe upravičenca (na ustni obravnavi) o tem, da gre pri predlagani služnosti za najblažji možen poseg v zasebno lastnino (ki pa so, kot izhaja iz predloga za omejitev lastninske pravice, tudi skladne z njegovo vsebino, saj je že v tem upravičenec navajal, da bosta tožnikovi zemljišči obremenjeni le na JV tretjini parcel, kjer ju prečka os daljnovoda, kar je razvidno iz priloženega katastrskega prikaza poteka daljnovoda, ter da za kmetijsko rabo navedenih parcel služnost ne bo ovira), ob tem ko je namen ustanovitve služnosti izgradnja za preskrbo Slovenije z električno energijo najpomembnejšega prenosnega daljnovoda v državi, ki jih je presodil kot prepričljive ter jim je sledil. Take zaključke (iz katerih v bistvu izhaja, da gre za nujen in primeren poseg v lastninsko pravico, katerega teža posledic ne odtehta koristi, ki bodo zaradi posega nastale) je tudi po presoji sodišča izvedeni ugotovitveni postopek, ki je glede na zakonski dejanski stan zajel vsa relevantna dejstva, dopuščal. Tožnik v njem sicer ni sodeloval, vendar mu je bilo to, kot že navedeno, omogočeno. Glede na to sodišče kot neutemeljene presoja njegove ugovore, da se prvostopenjski organ ni ukvarjal z iskanjem morebitnih drugačnih rešitev ali drugačnih možnosti izgradnje daljnovoda, ki bi bile za tožnika manj boleče in s katerimi bi bile obremenitve tožnikove nepremičnine bistveno manjše. Tožnik v tožbi očita tudi, da prvostopenjski organ pri odločanju ni upošteval vseh podatkov in okoliščin, s katerimi je razpolagal. Kateri so ti podatki in okoliščine, ne navaja. Kolikor pa je navedba podana v smeri neupoštevanja v nadaljevanju zatrjevanih okoliščin: da z razkosanimi deli nepremičnin ne bo mogel gospodariti in razpolagati ter da bosta zanj tako brez vsakršne vrednosti, da predlagani poseg glede na rabo pomeni odvzem nepremičnin, da je vprašljiv tudi dostop do obeh delov zemljišča, pri čemer se ga je v tako vsebino služnosti prisililo, sodišče odgovarja, da teh okoliščin prvostopenjski organ v postopku ni mogel upoštevati oziroma presojati, saj jih tožnik tedaj ni podal. Enako velja za nadaljnje tožbene navedbe, da je bilo potrebno v obzir vzeti okoliščino, da gre za njivo, ki jo tožnik obdeluje, pri čemer je kmetijska dejavnost edina dejavnost, ki mu pomeni vir preživljanja, te pa zaradi izgradnje daljnovoda ne bo mogel več opravljati. Da je tožniku možnost sodelovanja v ugotovitvenem postopku bila dana, a je ni izkoristil, pa je sodišče že navedlo. Tožnik pa tudi ni opravičil, ne v pritožbi, kot iz te izhaja, ne v tožbi, zakaj takih navedb ni podal že v prvostopenjskem postopku; v nadaljnjih postopkih podane navedbe novih dejstev, ki v postopku za izdajo izpodbijane odločbe neupravičeno niso bile podane, pa so nedopustne novote (tretji odstavek 238. člena ZUP, v nadaljevanju ZUP, tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato teh navedb sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Ne glede na to, da sodišče teh navedb ne presoja in ne upošteva pri odločanju, vendarle dodaja, da je tožnik neprepričljiv, glede na to, da pri takih navedbah v tožbi zgolj vztraja, pri čemer je vsebinsko identične podal že v pritožbi, nanje pa je upravičenec v odgovoru na tožnikovo pritožbo (ki je bil tožniku po podatkih spisa vročen, vsebina pa izhaja tudi iz pritožbene odločbe) že odgovoril - da bodo preko tožnikovih parcel potekale le žice daljnovoda, zaradi česar bo obremenjenost parcel minimalna in za kmetijsko rabo parcel ne bo ovir in da trasa parcel ne bo razdelila ter tako dostop ne bo otežen, ter da bo opuščeno moralo biti le pogozdovanje oziroma sajenje drugega drevja, ki ne bo smelo preseči 3 metrov višine – ne da bi te navedbe upravičenca v tožbi prerekal in ne da bi podal argumentirane in konkretne protinavedbe.

V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da je bil upravičenec pripravljen tožniku za tako težak poseg plačati prenizko odškodnino, sodišče dodaja, da je ta (pred vložitvijo predloga) ravnal v skladu s tretjim odstavkom 59. člena EZ, kajti tožniku je ponudil sklenitev pogodbe na podlagi cenitve, ki jo je izdelal sodni cenilec. V primeru ustanovitve služnosti pa bo o odškodnini odločilo sodišče v skladu z določbo osmega odstavka 110. člena ZUreP-1 (po kateri se pri določanju odškodnine upošteva zmanjšana vrednost nepremičnine ali dejanska škoda in izgubljeni dobiček).

Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je zakonitost izpodbijane odločbe moglo preizkusiti, ne da bi moralo v upravnem postopku izvedene dokaze dopolnjevati. Kot je že navedlo, pa v tožbi navedenih novih dejstev pri odločanju ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.